Nadaljevanje iz: Franc Zorec, domobranci, padalci, Tone Božnar, Venčeslav Ferjančič, Bojan Koler [3]

Pozneje je eden izmed partizanov pripovedoval, da ve za Božnarjev grob

Naj omenim še pričevanje Ernesta Hirs­cheggerja, ki je bilo objavljeno v Argentini v knjigi Odprti grobovi III kot dokument 92. Opisal je zbiranje vaških straž na Tur­jaku in prizadevanje kapetana Albina Cerk­venika, da se zbrane čete ne bi zaprle v grad. Cerkvenik naj bi prevzel poveljstvo nad vsem zbranim moštvom, kar se zaradi nesoglasja poveljnikov vaških straž ni zgodilo, je pa nekako 700 mož potegnil za seboj na Za­potok, od koder naj bi nadaljevali pot v Pol­hograjske dolomite. O Tonetu Božnarju je napisal takole:­ »Poveljnik Cerkvenik je imel na Zapotoku še pred našim prihodom radiotelegrafista To­neta Božnarja - Blaža. Bil je mol­čeč in re­sen fant v starosti 25 let. Ker je bil njegov aparat na dinamo, smo mu mo­rali vrteti pedale, kot bi poganjali kolo. To delo ni bilo nikomur všeč. Vedno je iskal zveze z Mihaj­lovićem – 'stricem'. Ob odhodu z Zapotoka smo vzeli s seboj tudi Božnarjev aparat z dvema mulama. Ko nas je v Želimljah napad­la Tomšičeva brigada, so se mule splašile. Kljub temu da mu je spremljevalec rekel, naj beži, je Božnar skočil za mulami. Tam nekje med Želimljami in Igom so ga zajeli partizani. Pozneje je eden izmed partizanov pripovedoval, da ve za njegov grob.« (Odprti grobovi III, str. 113)

Koliko je bil na tekočem o tem, kaj se dogaja v Sloveniji

Zorec se je spominjal, kako je bil Božnar ob nju­nem zadnjem srečanju zaskrbljen zaradi radijske postaje. »Brez postaje sem ničla.«­ Zato ob partizanskem navalu ni skočil v vo­do, kot mu je svetoval Zorec, ampak odšel v smeri, kjer naj bi bila postaja. Že na Kurešč­ku in Zapotoku ga je skrbelo, ko so govorili­ o pogajanjih s partizani, do katerih pa potem niti ni prišlo. Ali je že tedaj slutil, da se ne bo dobro končalo? Nehote se vprašam, koliko je bil na tekočem o tem, kaj se dogaja v Sloveniji. Vsaj nekaj je gotovo razbral iz sporočil, ki jih je oddajal in spre­jemal. Zorec je povedal, da sta se večkrat pogovarjala. Ali so pri tem prišli na vrsto tudi dogodki, ki jih je Zorec leta 1942 slišal in sam doživel na Dobrovi in v Šentjoštu?

Tudi z domačimi v Polhovem Gradcu je imel To­ne Božnar toliko zveze, da mu tamkajšnje razmere niso bile neznane. Zorec je pripovedoval, kako ga je nekega večera spremljal na obisk k domačim. Morala sta biti previdna tako zaradi Italijanov kot zaradi partizanskih somišljenikov. O tem obisku je pripovedoval tudi Tonetov brat Pavel Božnar v zapisu, ki je bil objavljen v Odprtih grobovih III. Tone in Zorec sta se tisto noč oglasila najprej pri Pavletu, nato pa še pri drugem bratu Janku na robu vasi. Proti jutru sta izginila iz Polhovega Gradca.

Zaslišanje bratov Božnar v Polhovem Gradcu

Teden dni kasneje so polhograjski karabinjerji poklicali Pavleta in Janka na zaslišanje. Zasliševal ju je poveljnik, ki je znal slovensko, kajti bil je poročen s Slovenko. Vsa njegova vprašanja so se vrtela okrog brata Toneta. Ko sta povedala, da sta pred nedavnim dobila njegovo pošto iz Irske, jima je karabinjer pokazal pismo, v katerem je pisalo, da je dne tega in tega pri Pavletu prenočil brat Tone, ki je prišel iz Anglije. Oba sta seveda zanikala resničnost tega podatka, še toliko laže, ker je datum v pismu bil napačen. Italijan, ki je bil kar prijazen, je na­mignil, da bo bolj zasledoval pisca sporočila kot Božnarjeve, brat Tone pa naj kar pride k vaški straži. Tudi kasneje ob nekem slučajnem srečanju je karabinjer vprašal, če Tone še kaj pride, in zagotavljal, da nima nič proti njemu.

Če bi se zares borili proti okupatorju

Iz vsega tega je Pavle skle­pal, da so za bratov obisk zvedeli partizani oziroma oef, ki so povsod imeli svoja ušesa in bili povezani tudi s karabinjerji. Poskrbeli so za prijavo, da bi se tako na lep način rešili Pavleta in Janka in morda celo Toneta. Izkazalo se je, da je bil italijanski urad­nik angleškemu padalcu bolj naklonjen kot pa domači komunisti, ki so imeli toliko povedati o osvobodilnem boju. Pavle je omenil, da je Tone dobil iz Anglije posebno pohvalo, ker so na podlagi njegovih poročil zavezniki uspešno bombardirali bencinska skladišča v Livornu, kamor so šli veliki trans­porti iz Romunije skozi Ljubljano, od koder je dobival dnevna obvestila. To je potrdil tudi Zorec. Torej še en vzrok več, da bi partizani­ morali videti v Božnarju najboljšega sodelav­ca, če bi se zares borili proti okupatorju.

»Beli četniki« ali Planinski četniški odred

Preden zaključim to poglavje, poglejmo še en dogodek, ko je bil Tone Božnar tudi v nevarnosti, vendar se je vse dobro izteklo. O tem je pisal profesor Janez Grum Ivu Jevnikarju de­cembra 1997: »Precej sem se pogovarjal z Božnarjem v avgustu 1943, ko so Italijani na zahtevo Nemcev in z njihovim sodelova­njem po radijski tehniki odkrili, kje se Bož­nar nahaja, namreč v mojem vodu vaške straže na Orlah. Ljubljanski četniški odred je namreč nekako v drugi polovici avgusta predal Božnarja skupini 'belih četnikov', ki so se zbirali v mojem vodu na Orlah. Ta skupina je bila ustanovljena zaradi spora Slovenske zaveze z Novakom.

Z velikim stra­hom in zelo previdno, ker nista vedela, da je na Orlah vaška straža, sta se približala moji posadki dva Italijana. Ker smo ju pravočasno opazili, smo Božnarja in 'bele četni­ke' poslali v goščo pod vasjo. Italijana sta nam­reč vprašala, če ni v tej vasi neka radijska postaja. Odgovoril sem jim, da je ni.« Zorec, ki je bil tedaj že pri »belih četnikih«, se je spominjal, da so v dolini nenadoma zaslišali brnenje tovornjakov in zagledali Italijane. Drugi četniki so se lahko hitro umaknili v gozd, Božnar in on pa sta odšla šele zadnji trenutek, saj sta morala pospraviti in odnesti radijsko postajo. Potem sta ves dan, ko so Italijani stikali po vasi in okolici,­ tičala v bližnjem grmovju in se bala, da ju bodo odkrili. No, nič takega se ni zgodilo. – V začetku septembra je prišel k »belim četnikom« – njihova enota je dobila ime Planinski četniški odred – aktivni kapetan Cerkvenik in jih povedel proti Turjaku.

Za partizani je leta 1942 v Šentjoštu ostajalo opustošenje. Partizanski zločini so zaznamovali življenje Franca Zorca. Vir: I. Ž.

Odhod Zorca na Primorsko, v Ilirsko Bistrico in Trst

Franc Zorec je s kolono, ki se je prebila preko barja in Črne vasi, prišel v Ljubljano in postal domobranec. Leta 1985 je o tem pi­sal v Vestniku pod naslovom To je moj ponos: bil sem slovenski domobranec. Iz 13. domobranske čete v Dravljah je šel na prvi podčastniški tečaj v Moste, ki je trajal od 3. do 31. januarja 1944. Ko so iskali kandidate za primorsko domobranstvo, se je ta­koj prijavil. Tako je bil nekaj časa v Prestranku, najdlje pa v Ilirski Bistrici, kjer je bila ena najmočnejših postojank primorskih domobrancev oziroma slovenskega na­rodno-varnostnega zbora na Primorskem.

Iz Bistrice so Zorca poslali na nekakšen propagandni tečaj v Trst. Tu je srečal kape­­tana Fajdigo, ki ga je spoznal prejšnje leto pri četnikih. Po njegovem nagovarja­nju se je spet odločil za posebno nalogo. Z do tedaj neznanim domobrancem se je zgla­sil na nemškem poveljstvu v Trstu. Do­bila sta po­sebne dovolilnice, civilno obleko, de­nar in naročilo, naj se nemudoma odpravita­ v Idrijo in v hotelu Soča najameta dve sobi. Njuna glavna naloga pa je bila vzpostaviti stik z nekim partizanskim komandantom. V ta namen sta dobila tudi zapečateno pismo, ki naj bi ga mu izročila.

Priča partizanskega dogovarjanja z Nemci

Do Postojne sta se peljala z vlakom, nato pa z vojaškim transportom. Kmalu so za njima prišli trije gestapovci in se nastanili v eni izmed sob, ki sta jih najela v hotelu Soča. Dva sta bila trda Nemca, tretji pa je izgledal precej slovensko. Pred njim sta bila še posebno previdna. S precejšnjim trudom sta našla dekle, ki je bilo pripravljeno odnesti nemško pismo na Vojsko. Zveza je bila vzpostavljena. Na dan, ki je bil določen za pogovore, so jima Nemci naročili, naj se ne zadržujeta v hotelu, vendar se je Zorec skril pod posteljo in od tam prisluškoval pogovoru v sosednji sobi. Kot sta domnevala, je tretji Nemec odlično govoril slovensko in je pogovor sproti prevajal. Zorec si je beležil glavne točke. Nemci so predlagali,­ da partizani na Primorskem prenehajo napadati vojaške postojanke, pa tudi transporte na železnici in cestah.

Kako o pogovorih med Nemci in partizani poročati naprej

Nekaj dni kas­neje sta se oba domobranca vrnila v Trst in Zorec potem svojega idrijskega sopotnika ni več videl. Ker kapetana Fajdige v Trstu ni našel, je o dogajanju v Idriji poročal svo­jemu bistriškemu poveljniku Antonu Mehletu, kasnejšemu poveljniku gorenjskega polka Slovenske narodne vojske. Menil je, da je treba o tem obvestiti odgovorne politi­ke in je Zorcu odobril potovanje v Ljubljano, kjer se je sestal z Milošem Staretom. Ker je bila malo prej prekinjena zveza z Ri­mom, Nemci so namreč aretirali kaplana Duhovnika, ki jo je vzdrževal, se je Zorec ponudil, da jo ponovno vzpostavi in osebno poroča dr. Kreku o pogovorih v Idriji. Seveda ni računal, da bo na tej poti skoraj izgubil življenje.

Vaška straža v Šentjoštu. Okrutni partizanski zločini v Šentjoštu leta 1942 so zahtevalo oboroženo (samo)obrambo. Vir: I. Ž.

O pogajanjih med Nemci in partizani sta pisala Slovenec in Jutro

Časopis Slovenec je v petek 7. julija 1944 na prvi stra­ni objavil Rösenerjev proglas Slovencem in Slovenkam: »Širijo se govorice, da je prišlo na Primorskem do sporazuma s tolovaji. To je čisto navadna govorica! Borba proti komunizmu se nadaljuje, dokler ne bo­do njegove azijatske tolpe mogle več škodovati evropskim narodom. S komunizmom ni sprave ... Kri, ki je bila prelita v skupnem tovariškem boju Nemcev in slovenskih domobrancev proti skupnemu sovražniku, nam nalaga sveto dolžnost: Borili se bomo do zmagovitega konca.«

Marsikomu je tedaj padlo v oči, da je bila Rösenerjeva izjava v slovenskem prevodu drugačna od nemšk­e­ga­ originala, ki je bil tudi objavljen: »Das Gerücht wird verbreitet, mit den Banditen in Küstenland sei ein Vertrag geschlossen werden. Diese Behauptungen bleiben für uns in der Provinz Laibach ein Gerücht.« (Širijo se govorice, da je prišlo na Primorskem do sporazuma s tolovaji. Te trditve so za nas v Ljubljanski pokrajini le govorica.) Torej so za Primorsko več kot samo govori­ca! Dejansko se je tiste dni še posebno v Gorici veliko govorilo o premirju med Nemci in partizani. Menda so Nemci 5. julija ustavili vse akcije proti partizanom. Goriški karabinjerji so zaradi čudnega prevoda Rösenerjeve izjave zaplenili Slovenca, pozabili pa na Jutro, ki je tudi objavilo proglas, in tako je zadeva kljub vsemu prišla med ljudi.­

Pobudo za pogajanja sta dala goriški grof Pace in župan Coronini

Pobuda za pogajanja naj bi prišla od vodstva SS, ki je bilo povezano z goriškim grofom /Marinom/ Pacejem /bil je prefekt Goriške pokrajine, v Gorici je podprl imenovanje slovenskega podžupana in spodbudil medetični dialog/ in županom Coroninijem /Alessio Coronini Cronberg/. Zdi se, da so Nemci s svoje strani določili pogoje za premirje, še preden so vzpostavili stike s partizani, zato ga partizani niso posebno spoštovali. Po pripovedih je že v začetku ju­lija prišel na pogajanje v Ajdovščino Oberst­sturmbannführer Scheff s spremstvom, v Idrijo pa Oberststurmführer Hradecky. Ta­ko prvega kot drugega je poslal Globocnik iz Trsta. Nemci so menda bili pripravljeni dati partizanom določen teritorij v popolno upravo, samo da bi se umaknili od važnih prometnih žil in vojaških objektov. Primorski domobranci, ki so na svoji koži čutili to nemško paktiranje, niso bili o tem uradno nikoli obveščeni in so na vprašanja o tem dobivali le skope ali pa nobenih odgovorov.

Konec v: Franc Zorec, domobranci, partizani Nemci, Črni Vrh, Franc Kogovšek, Milan Zajec [5]