Od konca druge svetovne vojne je preteklo že osemdeset let, a spomin na to težko obdobje slovenske zgodovine je pri, žal, redko živečih še zelo živ.

Pripovedovala je tako slikovito, kot da bi se vse zgodilo pred kratkim

Oblačnega jesenskega dne sem se oglasila pri Ivanki Erznožnik, roj. Demšar leta 1937, v Žirovskem Vrhu, saj sem od več Žirovcev slišala, da je Lipnikovo družino, t. j. rodno družino Ivanke Erznožnik, močno zaznamovala druga svetovna vojna. Ko mi je Ivanka razkrivala zgodbe svoje družine in odstirala spomine svojega otroštva, mi je občasno zastajal dih: »Saj to ni moglo biti res!« Pa vendar je bilo vse povedano tako resnično, kakor resnično sva midve v tistem trenutku sedeli za mizo. Pripovedovala je gladko, kot da bi svoje spomine v mislih vsak dan obnavljala. Pripovedovala je tako slikovito, kot da bi se vse zgodilo pred kratkim. Le redko se ji je misel za hip ustavila, a se je hitro zbrala in nadaljevala svojo pripoved.

Zaradi zakona molka so med nami petdeset let živele neme priče

Ko je zmagovita stran po vojni pisala svoje zgodbe, svoje spomine, so mnogi pisci zgodovine določene vsebine prikrojili po svoje, seveda sebi v prid. Prepričati so želeli bodoče rodove, da so se samo oni prav odločali, pa čeprav vemo, da je v času vojne zelo težko ali celo nemogoče biti pameten. Vsem so nam želeli vsiliti svoj pogled na potek ter razplet vojne in revolucije. Ni jih zanimalo, kako so vojno preživljali in doživljali na drugi strani, na domobranski, četniški ...

Tistim, ki se niso strinjali z njihovim ustrojem oziroma komunistično diktaturo, ni bilo dovoljeno črhniti niti besedice, kaj šele, da bi kaj zapisali. Vendar so zapisi kljub temu nastajali, na skrivaj, predvsem v tujini, med begunskimi izseljenci. Če so tak zapis pri kom dobili – gorje mu! Ker je po vojni vladal v domovini zakon molka, so med nami približno petdeset let živele neme priče, ki so spregovorile šele po demokratizaciji, pa še to s prikritim strahom – kaj če se pretekli časi vrnejo?! Mnogim pričevalcem z vseh koncev Slovenije pa danes, hvala Bogu, lahko prisluhnemo prek medijev, saj so pričevanja posneta ali zapisana.

Povedala je, kar njena mama ni smela oziroma ni bila slišana

Eno izmed takih pričevanj je pričevanje gospe Ivanke Erznožnik iz Žirovskega Vrha. Odstira nam drugo plat zgodovine. Opisuje trpko življenje svoje rodne družine, ki ni bila naklonjena komunizmu in komunistični ideologiji. Ivankini spomini in dejstva razkrivajo, kako obsežno ter kruto je lahko nasilje in kako neskončno je lahko zamolčano trpljenje. S tem pričevanjem Ivanka ne želi obujati nobenih zamer. Tistih, ki so jim prizadejali trpljenje in krivice, že ni več med živimi. Njihovi sorodniki pa niso ničesar krivi, ne morejo odgovarjati za dejanja, ki jih niso storili.

Ivanka želi povedati vse tisto, kar bi verjetno rada povedala njena mama, pa ni smela oziroma ni bila slišana. Istočasno pa se s pričevanjem želi zahvaliti vsem sosedom in dobrim ljudem, ki so jim tedaj, v času največjega trpljenja, stali ob strani in jim po svojih močeh pomagali. Ni jih več med živimi, pa vseeno.

Njeno pričevanje me je močno nagovorilo, zato sem obiskala tudi zgodovinski arhiv v Škofji Loki, kjer sem dobila veliko dokumentov, ki potrjujejo njeno zgodbo.

Pred domačo hišo okoli leta 1925. Od leve proti desni: Franc Demšar, oče Martin Demšar, Marija Demšar in Vincenc (Vinko) Demšar. Vir: Ivanka Erznožnik

Lipnikovi iz Žirovskega Vrha 31, danes 51

Lipnikovo posestvo je bilo eno lepših v Žirovskem Vrhu. Že od nekdaj ljudje vedo povedati, da Lipnikova domačija leži na zelo lepem in razglednem predelu Žirovskega Vrha. Čeprav je zemlja v teh predelih zelo skopa, so jo ljudje vzljubili ter vanjo vložili vse svoje moči in znanje, da jim je dajala boljši in obilnejši pridelek. Tako sta tudi že stara Lipnikova starša, Martin Demšar (1864–1927) in njegova žena Marija, roj. Vehar (1866–1918) iz Žirov, vzorno skrbela za posestvo. Kmetija je bila velika, zato je bilo na njej veliko dela.

Ko je posestvo prevzel Franc Demšar, Ivankin ata, je kmalu začel razmišljati, kako peljati kmetijo naprej, kako jo izboljšati, da bo življenje čimbolj prijetno in lepo. Leta 1928 se mu je ponudila priložnost. Nad Lipnikovo domačijo je bila na prodaj sosedova Česnova domačija. Odločil se je in jo v celoti kupil. Tako je postal gospodar in lastnik približno 45 hektarov zemlje. Domačija ima sončno lego, bregov niti ni veliko, le zemlja na Žirovskem Vrhu ni zares rodovitna.

Odraslo je deset otrok

Ivankina mama Leopoldina Primožič, roj. 1904, Lenarčeva iz Koprivnika, se je k hiši primožila leta 1926. Z možem Francem Demšarjem, roj. 1901, sta imela 11 otrok. Vsi otroci so se rodili na Lipnikovi kmetiji v Žirovskem Vrhu 31 (danes 51). Prva dva otroka sta se imenovala po svojih starših. Ivanka je bila osma po vrsti. Najstarejši sin Franc je bil rojen 1927, sledili so: Leopoldina, roj. 1928, Dominik, roj. 1929, Alojz (Lojze), roj. 1931, Rajko, roj. 1932, Marija (Mici), roj. 1933, Ljudmila (Milka), roj. 1935, Ivanka, roj. 1937, Stanislav (Stanko), roj. 1938, Janez, roj. 1941, in Stanislava (Slavka), roj. 1944. Vsi otroci so preživeli otroštvo, razen Dominika, ki je leta 1933 umrl zaradi davice, star malo več kot tri leta.

Brat Rajko je pri šestih letih zapustil domače ognjišče in šel živet k očetovemu bratu Vinku Demšarju, roj. 1899, oziroma svojemu stricu na Alčevš, ki se je poročil istega dne kot Franc in Leopoldina. Ker Vinko z ženo ni imel svojih otrok, sta k sebi vzela Rajka. Kmetija na Alčevš leži prav tako v Žirovskem Vrhu, vendar spada pod upravo Gorenje vasi. Družini sta se pogosto obiskovali.

Poroka mame Leopoldine Primožič in ata Franca Demšarja leta 1926. Vir: Ivanka Erznožnik

Ata je bil zelo pošten, delaven in umen gospodar

Ivanka pripoveduje: »Dedovo zavzeto delo je nadaljeval tudi moj oče, ki je vseskozi bedel nad dobrobitjo domačije in vseh nas, otrok. Pri delu smo mu seveda pomagali tudi vsi otroci, razen Rajka. Ata je bil zelo pošten, delaven in umen gospodar. Nasadil je veliko sadja, zlasti jablan, hrušk in češenj. V tistih časih je bilo zelo pomembno, da je bilo dovolj sadja pri hiši. Iz njega so izdelovali mošt in tako je bila boljša pijača vedno pri hiši. V zimskih mesecih pa so kuhali žganje, tako za domače potrebe, kot tudi za prodajo. Veliko svežega sadja smo pojedli tudi otroci, saj je bila družina številna. Sadje pa se je tudi sušilo. Iz njega so kuhali krhljevko (kompot iz posušenih jabolčnih krhljev). Suho sadje je bilo zelo dobrodošlo zgodaj spomladi, ko je svežega sadja že zmanjkovalo.«

Ata je med prvimi napravil lastno elektrarno

»Pri Lipniku smo imeli že pred vojno elektriko. Ata je med prvimi napravil lastno elektrarno. Nedaleč stran od domačije je tekel potok. To vodo je zajel in naredil rezervoar s prostornino do sto deset tisoč litrov. Iz tega rezervoarja je po kovinskih ceveh tekla voda do centrale, ki je bila postavljena nekoliko niže. S pomočjo tako pridobljene elektrike si je ata pomagal pri težjih delih. Drva je žagal s pomočjo cirkularja (krožne žage). Slamoreznico in mlatilnico je poganjal elektromotor. Ni bilo več potrebe po geplju (priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo je poganjala vprežna živina, ki je hodila v velikih krogih). Tudi v hišo je bila napeljana elektrika, zato smo imeli zimske večere svetle, česar tedaj še v Žireh mnogi niso imeli.«

Ata je opravljal tudi rezarsko obrt

»Naš ata je opravljal tudi rezarsko obrt, zato je bil tako rekoč vse zime odsoten. Rezar je opravljal kastracijo živali. Ta poklic je bil aktualen pred drugo svetovno vojno, ko so po kmetijah redili veliko različnih živali, govedo, konje, prašiče, drobnico in perutnino. Ljudje so uporabljali vole in konje za vprego, zato je bila kastracija samcev nujna. Kastrirane živali so bile bolj umirjene in ubogljive. Tudi meso kastriranih živali je bilo okusnejše. Za opravljanje tega poklica je bilo treba izkazati določeno znanje in opraviti izpit. Tako je rezar dobil dovoljenje (listino), da lahko opravlja svoje delo. Za opravljanje poklica je moral plačevati državi davek.«

Zime so bile takrat bolj ostre in z veliko snega

»Zime so bile takrat bolj ostre in z veliko snega. Od hiše do hiše je hodil seveda peš. Večkrat je moral na pot že zgodaj zjutraj, da je prišel pravočasno k hiši. Od gaženja (utiranje poti po sveže zapadlem snegu) snega je bil velikokrat povsem premočen. Od doma je šel v ponedeljek zjutraj, vrnil pa se je šele v soboto zvečer. Vmes je prenočeval na kmetijah, kjer ga je zajela noč. Naslednji dan je spet nadaljeval delo do večera. Zgodilo se je tudi, da so ga ponoči okradli, čeprav je imel denarnico pod vzglavnikom.

Žirovski Vrh je redko naseljen in razdalje med posameznimi domačijami so velike. Svojo obrt pa je ata opravljal tudi na širšem območju, vse od Poljanske doline, obiskoval je tudi Polhograjsko hribovje, pa do Horjula. Pokrival je tudi rovtarsko območje do Vrhnike in Logatca. S sabo je nosil vse potrebno orodje, instrumente, mazila, šivanko, laneno prejo in druge pripomočke. Za kastriranje bikov, žrebcev ali merjascev je potreboval posebne klešče. Pomagal pa je tudi pri drugih zapletih v hlevu, npr. pri telitvah, pri napenjanju živali, rdečici prašičev, previsoki vročini živali, raznih vnetjih in podobnem. Po zdravila, razne praške, mazila, jod in pripomočke je hodil na Vrhniko v lekarno Angel varuh. Doma je imel nasajene različne zdravilne rastline. Zaradi opravljanja rezarske obrti je tudi v zimskem času gmotno prispeval k blaginji v družini.«

Za nedeljsko delo ni sprejemal plačila

»Ata je bil klenega značaja in zelo razgledan človek, ki je rad pomagal ljudem. Imel je veliko prijateljev in znancev, ki so ob nedeljah pogosto prihajali k njemu. Mama jim je na mizo vedno prinesla kruh in mošt. Popoldne so posedeli za mizo ob topli peči. Oče pa je marsikomu medtem naredil kakšno manjšo uslugo. Nekatere je postrigel in jim obril zaraščene vratove. Medtem ko so čakali na striženje, so se pogovarjali o poteku dela na kmetijah, o družbeno političnih razmerah tedanjega časa in še o marsičem. K atu so prihajali tudi ljudje v stiski, npr. če jih je mučil zobobol. Zob je enostavno izdrl s posebnimi kleščami z nastavki, nato pa razkužil s kamilicami ali s šilcem žganja. Za nedeljsko delo ni sprejemal plačila.«

Žena Angelca je ostala sama z edino hčerko, rojeno avgusta 1944

»Pri hiši je bila tudi gospodinjska pomočnica (dekla) Angelca Jelovčan s Sovodnja, ki je pomagala pri raznih delih in je bila tudi ustrezno plačana. Angelca je bila pri hiši dvanajst let. Med vojno, leta 1943, se je poročila s Francem Kavčičem, roj. 1914, Kosmovim, tudi iz Žirovskega Vrha.

Franc Kavčič je bil pri domobrancih v Suhem Dolu. Po vojni se je z domobranci umaknil na Koroško. Tudi njega so vrnili na Škofjeloški grad, potem pa so sledi za njim izginile. Žena Angelca je ostala sama z edino hčerko, rojeno v avgustu leta 1944.

Živela sta v Česnovi hiši, ki je bila last mojega očeta. Oče jima je dovolil, da sta se naselila v njej. Ker je bil oče zaradi obrtništva večkrat odsoten, sta starša občasno zaprosila še koga, ki je bil vajen kmečkih del, da je prišel k hiši pomagat pri zahtevnejših kmečkih opravilih.«

Nadaljevanje v: Marija Mojca Treven, pričevanje Ivanka Erznožnik, Demšar, Lipnikovi, Žirovski Vrh [2]

Prispevek je poobjava iz Zaveze, št. 136, 2025