Nadaljevanje iz: Marija Mojca Treven, pričevanje Ivanka Erznožnik, Demšar, Lipnikovi, Žirovski Vrh [1]

Med ljudi se je vraščal strah

V trdnih kmečkih družinah je pred vojno teklo življenje mirno, v sožitju in slogi. Tako je bilo tudi pri Lipnikovih. Vsa ta blaginja pa se je končala z drugo svetovno vojno, ko so nastopili zelo težki časi, polni grozot in nerazumljivega početja. Čeprav je Žirovski Vrh padel pod nemško okupacijo, so domačini redko videli nemške vojake. Razumljivo je, da so se določeni ljudje nemški okupaciji močno upirali, drugi pa so se izjemno bali komunizma oziroma so mu strogo nasprotovali. Časopisi so prinašali vesti o delovanju komunistov v Rusiji. Tudi med ljudmi se je veliko govorilo o tem. Med ljudi se je vraščal strah, kaj če se bo z vojno podobno začelo dogajati tudi pri nas.«

Komunisti so siromašnim ljudem obljubljali boljše čase

Pred vojno so bile podeželske družine velike. Redkokdo je bil zaposlen, zato so bili prihodki neznatni. Revščina je pri mnogih pogosto trkala na vrata. In v njih se je rojevala zavist, zakaj imajo nekateri dovolj, drugi pa se kopljejo v siromaštvu. Komunisti so tem siromašnim ljudem obljubljali boljše čase. Izrabili so priložnost vojnega stanja ter nagovarjali ljudi, naj se jim pridružijo, da se bodo borili za enakost vseh, za pravičnejši jutri. Obljubljali so, da bodo po vojni poskrbeli, da se bo to res zgodilo – da ne bo več bogatejših in revnejših, ampak bodo imeli vsi enako. Za uresničitev tega cilja pa je bilo treba razlastniniti vse premožnejše prebivalce.

Partizani so dobroto kmalu začele izkoriščati in izsiljevati

Ljudje so kmalu po začetku vojne slišali za prve vpoklice v nemško vojsko. Nekateri so se odzvali pozivu, drugi ne. Nekateri so se začeli potikati po gozdovih in se počasi priključevati partizanom, drugi so ostajali doma in se skrivali. Predvojna kmečka idila je začela razpadati. Med ljudmi so se naselili dvomi, skrbi in negotovost. To so občutili zlasti ljudje na trdnih kmetijah, ki so bile v hribih in bolj na samem. Na teh kmetijah je življenje do omenjenih vpoklicev potekalo dokaj mirno. A prav te kmetije so bile prve, ki so jih začele na skrivaj obiskovati partizanske skupine. Domači so jih vedno oskrbeli s hrano in pijačo, vendar so partizanske skupine to njihovo dobroto kmalu začele izkoriščati in jih izsiljevati, naj jim dajo več in več oziroma naj se jim posamezniki pridružijo.

Poroka mame Leopoldine Primožič in ata Franca Demšarja leta 1926. Vir: Ivanka Erznožnik

Partizani so mlekarno pri Lipanu popolnoma razdejali

Ivanka svojo pripoved nadaljuje tako: »Nemški vpoklici so mnoge ljudi tudi zbegali. Tone Erznožnik – Kočarjev (sorodnik?) je bil rojen leta 1923. Ko je dobil spomladi 1943 poziv za odhod v nemško vojsko, se vpoklicu ni odzval, ampak je šel med partizane. Zaradi tega, ker se ni odzval pozivu, so prišli Nemci h Kočarju in mater Frančiško Erznožnik, ki je bila tedaj stara dobrih 50 let, aretirali in odpeljali v Nemčijo v taborišče. Na tem transportu je bil tudi njen sin Polde, ki so ga zajeli s še drugimi delavci v Hotavljah.

Polde Erznožnik – Kočarjev je delal v mizarski delavnici nasproti Lipana v Hotavljah. Ko se je nemška patrulja peljala po dolini, so jih partizani pri Lipanu napadli. Potem so partizani mlekarno pri Lipanu, ki je bila pod nemško oblastjo, popolnoma razdejali. Kmetje so v tistih časih v mlekarno nosili mleko, zato je bilo v mlekarni veliko posod za mleko. Vse to posodje so partizani zmetali v vodo in Nemcem v mlekarni prizadejali veliko materialno škodo. Zaradi tega incidenta so Nemci prišli v sosednjo delavnico. Vse delavce so postrojili k steni obrnjene z obrazom v zid in vse pregledali. Čeprav delavci niso bili nič krivi, so jih zajeli in odpeljali proti Gorenji vasi. Med njimi je bil tudi Polde.«

Hišo pri Kočarjevih so po izselitvi mame Frančiške v Nemčijo zapečatili

»Tudi te fante so odpeljali najprej v Gorenjo vas na nemško postojanko na zaslišanje in potem naprej v Nemčijo v taborišče. Poldeta so nastanili v delovno taborišče, mamo pa v neko drugo taborišče. Ves čas bivanja v Nemčiji sta bila povezana. Polde jo je večkrat obiskal. Hišo pri Kočarjevih so po izselitvi mame Frančiške v Nemčijo zapečatili, vendar so nepridipravi kmalu vdrli vanjo in jo izropali. Ko je za to izvedela hčerka Frančiška, poročena Bevk, ki je živela v Žireh, se je začasno preselila v hišo. Čeprav je že imela dve hčerki, je po svojih močeh poskušala reševati tudi svojo rodno domačijo s hišo vred.«

Stara Lipnikova hiša, v kateri je po vojni živela mati Leopoldina z osmimi mladoletnimi otroki. Vir: Ivanka Erznožnik

Ker sta potovala ilegalno, se je Polde ves čas vožnje skrival v stranišču

»Novembra 1944 je že kazalo, da bo Nemčija izgubila vojno. Polde je tedaj nenajavljeno prišel do mame Frančiške v taborišče, saj je vedel, kje mama živi. Skupaj sta pobegnila iz taborišča in se z vlakom odpeljala domov proti Sloveniji. Ker sta potovala ilegalno, se je Polde ves čas vožnje skrival na vlaku v stranišču, mama pa je sedela v kupeju. Do Škofje Loke sta se tako pripeljala, potem pa je mama pot nadaljevala sama in prišla peš domov. Polde pa je ostal v Loki. Odšel je k prijateljem v Kranj, ki jih je poznal iz mladosti. Tudi Antona, ki se ni odzval vpoklicu v nemško vojsko, ampak je odšel k partizanom, so Nemci zajeli in odpeljali v nemško taborišče, kjer je umrl.

Anton Erznožnik je bil kot partizan zajet s strani Nemcev v Stari Oselici. Odpeljali so ga v Nemčijo v prisilno delovno taborišče v Ohrdruf, ki je bilo kot podtaborišče koncentracijskega taborišča Buchenwald. Ujetnike so uporabili za gradnjo obsežnih podzemnih rovov in bunkerjev. Anton je v taborišču zbolel ter 22. februarja 1945 umrl. Tam je tudi pokopan. Pri partizanih je bil med vojno tudi Poldetov in Antonov brat Lojze Erznožnik, ki je vojno preživel.«

Pomor Polonkarjevih v Račevi maja 1943

»V partizanskih vrstah so se vse pogosteje začele pojavljati lažne obtožbe. Do drugače mislečih so partizani postajali čedalje nestrpnejši. Krivili in obtoževali so jih neresničnih dejanj in izvajali nad njimi nasilje in celo zločine. Na ta način so zaznamovali in ustrahovali določene ljudi, jih po krivem obdolževali in nekatere tudi ubili. Takšen primer je bil pomor Polonkarjevih v Račevi maja 1943. Tako so hoteli druge ljudi zastrašiti, utišati in vanje vcepiti svojo ideologijo.«

Marija Treven, Poboj pri Polonkarju, Kavčič, Račeva. Vir: Goropeke v času vojne in revolucije, 2024Strah je prežal na vsakem koraku, bolščal iz vsakega grma

»Tudi Lipnikova starša sta se o omenjenem zločinu v Račevi pogovarjala in ga močno obsojala, saj sta vedela, da se je Polonkarjevim zgodila strašna krivica. A namen je bil dosežen. Tudi onadva sta se začela bati za svojo družino, za vse domače. Ata Franc Demšar se ni priključil nobeni vojaški formaciji, saj je moral preživljati številno družino. Njegov najstarejši sin Franc je bil ob začetku vojne star komaj štirinajst let, predzadnjega otroka Janeza pa je žena Leopoldina takrat nosila pod srcem. Leopoldina je vedno sprejela vojake in jim postregla, ki so se med vojno ustavljali pri hiši, in sicer ne glede na to, ali so bili Nemci, partizani ali kateri drugi. V hiši za krušno pečjo so se pogreli in nasitili s kruhom ali z drugo hrano, ki so jo imeli pri hiši. Spili so malo žganja in odšli. Čeprav je razumela njihovo stisko, se je vseh vojakov zelo bala, najbolj pa partizanov.

Ko so do Lipnikovih pricurljale novice o različnih zločinih, je strah začel še bolj naraščati. 'Le kaj si bodo izmislili o nas?' sta se spraševala Lipnikova starša, ki nikomur nista nikoli storila nič slabega, nič zlonamernega. Pa vendar. Strah je prežal na vsakem koraku, bolščal iz vsakega grma, pritiskal iz vseh kotov, zlasti ponoči.«

»Tovariš, ti kar sam jej repo, vojska mora imeti kaj boljšega!«

Po odhodu Nemcev iz Žirov oktobra 1943 je v Žireh in v okolici postal glavni problem preskrba s hrano. Poskrbeti je bilo treba za tri tisoč Žirovcev in še za tisoč do dva tisoč partizanov. Na občini v Žireh so v novembru imeli seje zaradi organiziranja prehrane. Svojevrsten problem so predstavljali tudi partizani, ki so v svoji objestnosti s hrano nepremišljeno ravnali. Po kmetijah so ropali živali, kakovostnejše meso so pojedli, preostalo pa zavrgli.

»Na prvem sestanku za prehrano sta bila prisotna tudi Franc Demšar – Lipnik iz Žirovskega Vrha kot zastopnik kmetov in Anton Žakelj kot zastopnik mlekarne. Anton Žakelj (1907–2006) – Balčkov iz Stare vasi iz Žirov. Kasneje je živel v Clevelandu.

Prva seja se je končala s tolažbo Lipnika, ki je rekel: 'Možaki! Še malo potrpite; ko bo prišel Jože (Stalin) bo hitro vsega dosti.' Tudi na drugi seji je bil glavni besednik, zdaj je bil drugačne volje: 'Možaki! Mene močno skrbi, kaj bo. K meni se je naselil en bataljon borcev na hrano in stanovanje. Vzeli in zaklali so brejo junico in svinjo iz svinjaka, pa krompir iz kleti. 'Tovariši,' sem rekel, dajmo mešati krompir z repo, da bomo dalj časa vzdržali.' Pa je rekel komandant bataljona: 'Tovariš, ti kar sam jej repo; vojska mora imeti kaj boljšega!' (Ko je začel Lipnik od bliže opazovati partizansko 'gospodarstvo', je spoznal, kam to vodi, in je spremenil svoj odnos do partizanov ...).« (Anton Žakelj, Iz vojnega dnevnika, oktober–december 1943, Žirovski občasnik, št. 32, 2002, str. 139.)

Na dan prejema zakramenta birme v Gorenji vasi, okoli leta 1940. Vinko Demšar je bil birmanski boter nečakoma. Na je desni birmanec Rajko Demšar. Vir: Ivanka Erznožnik

Ata je s sinom odšel v Suhi Dol na domobransko postojanko

Ivanka se spominja: »Nekega dne je ata dobil od partizanov poziv, da se jim mora priključiti. Sam naj bi se javil na določenem mestu. Bal se je, da bi ga na ta način lahko kdo brez dokazov likvidiral. Na predpisano mesto ni šel, ni jim zaupal. Zaradi vse večjega strahu pred partizani se je januarja 1944 odločil, da odide v Suhi Dol na domobransko postojanko. Z njim je odšel tudi njegov najstarejši sin, takrat star šestnajst let. Po njiju so prišli domobranci iz Suhega Dola in tako sta se izognila nevarnosti. Ata se je tako rešil stalnih pritiskov in nadlegovanja s strani partizanske vojske.«

Komunisti so naredili načrt, da naš dom popolnoma izropajo in družino uničijo

»Čeprav nismo nikomur storili nobene krivice, se je z atovim odhodom vzdušje doma zelo spremenilo. Ker ata ni bil na njihovi, na partizanski strani, so se začeli nam, otrokom in materi, partizani maščevati. V hišo so začeli prihajati oziroma vdirati predvsem partizani iz Žirov in drugi, ki so naš kraj in družino poznali. Ker je bila naša družina ena naprednejših, pogledi staršev pa se niso ujemali s pogledi komunistične ideologije, so komunisti naredili načrt, da naš dom popolnoma izropajo in na ta način našo družino uničijo. Da bomo vsi enaki!«

Ropali so toliko časa, da so dom popolnoma opustošili

»Posamezni partizanski zlikovci so neovirano ropali, uničevali in delali, kar so hoteli, saj nismo imeli nobene zaščite. V hiši so partizani večkrat tudi prespali, pa jih nismo nikoli preganjali ali zatožili Nemcem. Nič. Mama jim je, dokler je kaj imela, vedno s čim postregla. Kljub temu so stopnjevali svoje nasilje, in to vedno ponoči. Butali so po vratih in še preden jim je mama lahko odprla, so vdrli v hišo. Potem pa so začeli izvajati nastopaštvo. Samovoljno so hodili po hiši, s težkimi čevlji butali ob tla, pretaknili vse prostore in ropali, kar se jim je zahotelo. Pa če so potrebovali ali ne. To so počeli toliko časa, da so dom popolnoma opustošili.«

Nadaljevanje v: Marija Mojca Treven, pričevanje Ivanka Erznožnik, Demšar, Lipnikovi, Žirovski Vrh [3]