Nadaljevanje iz: Marija Mojca Treven, pričevanje Ivanka Erznožnik, Demšar, Lipnikovi, Žirovski Vrh [2]

Iz hleva so odgnali vso živino, pobrali so čisto vse živali

»Spominjam se, kako je nekoč neka partizanka odšla v zgornje nadstropje in odprla omaro. Z enim zamahom je zagrabila vsa oblačila, ki so visela v njej in jih odnesla. Jeseni, ko smo v gozdu grabili praprot, smo našli zavržena otroška oblačila in jih pobirali. Ni je brigalo, kaj bomo oblekli otroci! Iz hleva so odgnali vso živino, pobrali so čisto vse živali. Tako smo ostali brez potrebnega mleka za otroke, tudi shramba in kleti so bile popolnoma prazne. Odnesli so vse, kar je bilo možno. Ko so za to izvedeli sosedje, je Janez Bozovičar – Sivc (kmetija Pri Sivcu je pod Javorčem na severni strani Žirovskega Vrha) pripeljal k Česnu kravo za nas, otroke, da bi imeli vsaj mleko. Partizani so za to izvedeli in so prišli tudi po tisto kravo in jo odgnali. Domači smo ata na postojanki občasno obiskali ter mu poročali o dogajanju doma.

Kadar so ponoči vdrli v hišo, je bila v njej popolna tema, saj zlikovci niso pustili prižgati nobene luči, ker bi jih tako prepoznali. Oni pa so večkrat imeli s sabo kakšno baterijo, da so svetili v nas. Mama nam je pozneje povedala, da so v hišo vdrli šestnajstkrat.«

»Svinja stara, kje imaš zakopan šnopc?«

»Spominjam se neke grozne noči v avgustu 1944. Otroci smo spali na peči. V hišo so na silo vdrli trije nam znani partizani z Ledinice, oboroženi s pištolami. Sedli so za mizo k peči. Mama je bila visoko noseča (najmlajša hčerka Slavka je bila rojena 6. septembra 1944). Ker je počivala v kamri in slišala ropot, je vstala in prišla v hišo (v kmečkih hišah so rekli dnevni sobi kar hiša). V strahu se jim je približala. Čeprav so vedeli, da je dom popolnoma izropan, da pri hiši tako rekoč ničesar ni, so jo še vedno izzivali in se še izživljali nad njo in nami otroki. V rokah so vrteli pištole in eden izmed njih je mami siknil skozi zobe: 'Svinja stara, kje imaš zakopan šnopc?' Mama je povedala, da žganja nima nikjer. Ker so jo še izsiljevali, je brez besed zapustila hišo, kot da gre po žganje. Odšla je v kuhinjo, iz nje v vežo in skozi mala vrata na njivo, kjer smo imeli koruzo. V njej se je skrila in celo noč v strahu trepetala, kaj se bo zgodilo v hiši z nami, otroki. Z malim dnem (jutranjim svitom) pa je odšla po bregu navzgor do Česna, kjer je živela nekdanja naša gospodinjska pomočnica Angelca. Otroci smo ostali sami na peči. Najstarejša sestra Polda je imela že šestnajst let. Ker se mama ni vrnila, so njej ukazali, naj gre po 'tastaro'. Polda je ravno tako brez besed šla ven v kuhinjo, nato v vežo in skozi mala vrata na prosto v temno noč. Na vso moč je tekla do soseda Baševca. Povedala jim je, kaj se dogaja doma. Dobri sosedje so jo skrili v seno. Ker tudi nje ni bilo nazaj, so počasi odšli, saj niso imeli z nami, otroki, kaj početi. Lipnikovi smo bili v dobrih odnosih z vsemi sosedi. Med nami ni bilo nesoglasij. Sosedje so nam pomagali, kolikor so nam le mogli. Nihče od sosedov nam ni prizadejal nobenih krivic.«

Smilili smo se ji lačni in večkrat prestrašeni otroci

»Ker je bilo tako hudo, smo začeli otroci pritiskati na mamo, da bi zapustili dom in šli kamorkoli, samo da bi bile noči bolj mirne. In da bi imeli kaj jesti. Tako nas je bilo strah, ker so ponoči k nam vlamljali v hišo, trkali na okna in kukali skozi rože, kaj počnemo. A mama sprva ni bila za to. Preveč je bila zvezana z domačijo. Premočna je bila obljuba očetu, da bo ona varovala naš dom. A vendar se je bližala zima, hrane pa ni bilo. Imeli smo le še nekaj malega krompirja in sadje. Smilili smo se ji lačni in večkrat prestrašeni otroci.

Ko je sosedom omenila, da bomo verjetno morali zapustiti svoj dom, ji je sosed Tine Košir – Kržetov svetoval, naj pred odhodom poseje vsaj še žito. Če se bo naslednje leto vrnila, bo imela vsaj žito na polju. Tine je tudi izvedel, da nameravajo Lipnikovo družino likvidirati.«

Mama se kar ni mogla odlepiti od klopi

»Ker pri hiši zaradi stalnih nočnih vlomov in izsiljevanja ni bilo več mogoče vzdržati, smo otroci vendarle izprosili mamo, da smo zapustili dom. To je bilo novembra 1944. Od vsega hudega izčrpana mama je sedela na klopi. V naročju je držala najmlajšo, dva meseca staro sestrico Slavko. Mi otroci pa smo k njej nosili še poslednja oblačila in obutev, ki je bila pri hiši, ter jokali in jo cukali, naj že gremo kam, da se nasitimo. A mama se kar ni mogla odlepiti od klopi. Končno smo jo le izprosili. Odšli smo – k sovaščanom, ki so nas sprejeli. Najstarejša sestra Polda je šla k Trohu, nekaj otrok nas je šlo h Koširjevim, po domače Lomičarju. Tam so nas lepo sprejeli na peči za nekaj dni.2

Na dan prejema zakramenta birme v Gorenji vasi, okoli leta 1940. Vinko Demšar je bil birmanski boter nečakoma. Na je desni birmanec Rajko Demšar. Vir: Ivanka Erznožnik

V Suhem Dolu pri Sedeju so pod tujo streho preživeli zimo

»Potem pa smo se otroci razkropili naprej. Jaz sem pri Lomičerjevih ostala približno štirinajst dni, potem pa sem šla k mamini sestri Pavli Oblak, h Kralju, kjer sem ostala čez zimo. Brat Stanko je bil na Selu pri mamini teti Franci Mahovne, triletni brat Janez je bil v Žireh pri maminih sestrah Frančiški in Johani Primožič. Rajko je živel na Alčevšu pri stricu Vinku.

Vinka so partizani leta 1944 mobilizirali v svojo vojsko. Pozimi 1945 so Vinka vsega izmučenega in prehlajenega pripeljali domov na Alčevše, kjer je po štirinajstih dnevih umrl. Varno rejništvo je tako Rajku splavalo po vodi. Mama pa je s sestro Slavko in še drugimi otroki za nekaj dni poiskala zatočišče pri Angelci, ki je živela v Česnovi hiši, ki je bila last Lipnikovih. Ko je ata izvedel, kaj se nam je zgodilo, je v Suhem Dolu pri Sedeju prosil za stanovanje, kamor je potem prišla mama z najmlajšo Slavko ter otroki Poldo, Mici, Milko in Lojzom. Tam so pod tujo streho preživeli zimo.«

Domačija je z odprtimi vrati zijala v nas

»Ko je hiša ostala prazna in nema, so se naše domačije polastili partizani. Uničili so našo elektrarno. Ne vem, zakaj jim je bila v napoto. Je bila mogoče posredi prevelika nevoščljivost? Zagotovo pa zloba brez primere. Namerno so jo uničili. Žice, ki so bile po hiši speljane po ceveh, so s kleščami izvlekli ven in jih potrgali. Betonski rezervoar za vodo je bil zelo velik, zato je bil zvezan s šinami (železni obroči). Nanj so dali neko municijo, da so se šine ukrivile, rezervoar pa razpokal. Tako so poskrbeli, da smo bili po vojni brez elektrike.

V prazni Lipnikovi hiši so se potem, zadnjo zimo vojne, ko smo otroci z mamo zapustili dom in se raztepli po bližnji okolici, sestajali partizani. V peči so lahko zakurili, hiša je postala tako rekoč njihovo pribežališče.

Po koncu vojne, meseca maja, smo se mama in vsi otroci od vsepovsod vrnili domov k Lipniku. Nekoč tako lep in topel dom. Potem pa hladna in prazna hiša. Z odprtimi vrati je zijala v nas. Opustošena hiša, v kateri je tudi deska štrlela iz poda. Verjetno so partizani verjeli, da je kaj skritega pod njo. Edino upanje so nam dajali zoreče žito na polju in cvetoče jablane.«

Stara Lipnikova hiša, v kateri je po vojni živela mati Leopoldina z osmimi mladoletnimi otroki. Vir: Ivanka Erznožnik

Na Škofjeloškem gradu so vrnjene ljudi grozovito mučili

»Ata Franc in najstarejši sin sta bila do konca vojne v Suhem Dolu v domobranski postojanki. Po koncu vojne sta odšla z drugimi domobranci in begunci na Koroško na Vetrinjsko polje. Pridružil se jima je tudi sin oziroma brat Lojze. Oba sinova sta bila še mladoletna. Franc še ni imel osemnajst let, Lojze pa je imel komaj štirinajst let. Ata Franc in starejši sin Franc sta bila iz Avstrije z drugimi vred vrnjena v Škofjo Loko, Lojze pa se je zadrževal na Vetrinjskem polju med civilisti. Na Škofjeloškem gradu so vrnjene ljudi grozovito mučili, pretepali, nekatere dobesedno ubili. To so počeli predvsem domačini, ki so jih poznali.«

Na Koroškem je Lojze kot begunec preživel skoraj dve leti

»Lojze se je na Vetrinjskem polju zadrževal med šest tisoč slovenskimi civilnimi begunci. Po zaslugi dr. Valentina Meršola, ki je posredoval pri Angležih, civilistov niso vrnili v Jugoslavijo, kar so pred tem nameravali. Tako je Lojze ostal med njimi. Konec junija so civilni begunci morali zapustiti Vetrinjsko polje. Preselili so jih ali v Lienz, Špital, Šentvid ali v Judenburg. Žirovci so bili nastanjeni v Judenburgu. Na Koroškem je Lojze kot begunec preživel skoraj dve leti. Spomladi 1947 pa se je vrnil domov k Lipnikovim.«

Po vojni sta brata Stanko in Janez Demšar odšla v Nemčijo

Po vojni sta brata Stanko in Janez Demšar odšla v Nemčijo. Občutek drugorazrednosti in strah pred komunizmom in umori, ki so jih še vedno izvajali, ju je tako močno bremenil, da sta se odločila zapustiti domovino in na tujem poiskati boljši kos kruha. Stanko ni hotel služiti v Titovi vojski, zato je leta 1957 ilegalno odšel čez mejo. Janez pa je šel nekoliko pozneje za njim z dovoljenjem.

Ata Franca je Janez Kavčič – Snopk tako pretepal, da je bilo groza

Ivanka se spominja: »Po vojni sta moja brata Stanko in Janez v Nemčiji srečala Slavka Dolenca, roj. 1930, Benetkovega iz Lučin. Pogovarjali so se in Slavko je bratoma povedal, da je bil na gradu zaprt tudi njegov brat Janko, tako kot naš ata. Janko je po vojni doma povedal, da je mojega ata Franca Janez Kavčič – Snopk tako pretepal, da je bilo groza. Zbil mu je zobe in čeljust. Ko pa je ata padel po tleh, se je mučitelj obrnil proti Janku in ga vprašal: 'Ti pob, ali ti poznaš tega?' Janko je zanikal, da ata pozna, saj je vedel, da bi bil drugače tudi sam deležen enakega pretepa. Kako so Lipnika mučili na Škofjeloškem gradu, je pripovedoval tudi Hieronim Nagode – Jurčetov, roj. 1927, ki je bil tudi eden izmed zapornikov.«

Janka Dolenca so odgnali v šolo v Lučine in ga strahovito mučili

Sprva je bil Janko Dolenc, roj. 1924, v nemški vojski. Ko je prišel domov na dopust, se je priključil domobrancem na Brezjah. Po vojni je z domobranci odšel na Koroško, od koder je bil vrnjen na Škofjeloški grad. Po vojni je po čudnem naključju prišel domov in doma pomagal pri kmečkih opravilih. Nekega dne, kmalu po njegovi vrnitvi, se je pripeljal v vas partizan s kolesom. Šel je v šolo, kjer so se zadrževali partizani, med njimi tudi Mravljetov Francon, Jurncov Polde in Petronov Miro. Od tam so šli na njivo po Janka. Odgnali so ga v šolo v Lučine in ga strahovito mučili. Kaj točno so delali z njim, se ni izvedelo. Naslednji dan so prišli povedat, da se je obesil. Seveda, obesili so ga partizani. Krsto zanj je moral na hitro naredil Košir iz Lučin. Ni bilo časa, da bi jo pooblal. Dali so ga vanjo in krsto takoj zabili. Materi niso pustili, da bi sina še zadnjič videla. Preden so krsto položili v zemljo, se mati ni pustila in je izsilila, da so krsto odprli. In tako je videla Jankovo izmaličeno truplo. To so delali po končani vojni! Nihče od rabljev ni bil od oblastnikov kaznovan, kvečjemu so jih celo nagradili.« (Pričevanje Ivanke Erznožnik je potrdil in dopolnil s podatki Matevž Košir iz Suhega Dola, 22. 11. 2024.)

Nadaljevanje v: Marija Mojca Treven, pričevanje Ivanka Erznožnik, Demšar, Lipnikovi, Žirovski Vrh [4]