Nadaljevanje iz: Marija Mojca Treven, pričevanje Ivanka Erznožnik, Demšar, Lipnikovi, Žirovski Vrh [3]

Praznina omare je nemo zazijala v Jožeta Kržišnika – Krištanovega

»Na Škofjeloški grad so hodile tudi nekatere ženske, prostovoljke iz Žirov, in so pretepale zapornike. Na ta način so si po vojni še z nekaj dodatnega dela prislužile borčevsko pokojnino, čeprav se med vojno niso borile.

Medtem ko sta bila ata in brat v Škofji Loki, je junija meseca k nam domov, k Lipniku, prišel domačin iz Žirov Jože Kržišnik – Krištanov ter rekel, da je prišel po rezarske klešče. Mama mu jih ni dala, čeprav je vedela, da je očetovo orodje skrito v steni hleva. Čez dober teden je spet prišel k hiši. Rekel je, da je prišel po očetovo obleko. Rekel je še, da jo bodo vrnili, ko bo oče prišel domov. Brez vprašanja in dovoljenja je odšel po stopnicah v zgornji prostor ter odprl omaro. Praznina omare je nemo zazijala vanj. V njej ni bilo nič razen atovega klobuka. Tega mu je mama vzela iz rok in rekla, da ga mu ne da, da bo to njen spomin na moža. Zato se je obrnil in odšel v podstražnico (prostor med sobo in streho na podstrešju), kjer smo imeli pred vojno shrambo. Tam je našel na polici edino majhno vrečko sladkorja, namenjenega otrokom. Vzel jo je in odšel.«

Še danes ne vemo, kje so ubili očeta in sina

»Zadnjo novico o očetu in bratu je k nam prinesel Jože Peternelj – Mavsarjev (delal je kot nekakšen pismonoša v Škofji Loki, hodil je po političnih uradih ter prenašal sporočila). Povedal je, da je videl, kako so zapornike, med njimi tudi ata in brata Franca, zvezana skupaj, gnali z gradu dol in jih nalagali na tovornjake. Kam so jih vozili, ni vedel.

Ne ata ne brat, čeprav je bil mladoleten, se domov nista vrnila nikoli več. Še danes ne vemo, kje so ju ubili.

Lipnikova družina okoli leta 1941. Od desne proti levi: Ivanka, Marija (Mici), Ljudmila (Milka), mama Leopoldina, Leopoldina (Polda), ata Franc, Alojz (Lojze), Franc in Rajko. Na fotografijo so dodani najmlajši trije otroci: Stanislava (Slavka), Stanislav (Stanko) in Janez, ki stojijo desno od očeta. Vir: Ivanka Erznožnik

Večeri so bili za drugače misleče velika mora

»Še dolgo po vojni so morali ljudje zelo paziti, kaj in kje govorijo. Predstavniki Udbe so se ob večerih potikali okrog hiš in prisluškovali, o čem se pogovarjajo ljudje. Večeri so bili za drugače misleče velika mora. Najbolje je bilo, da so bili tiho. Drugače so si oblastniki izmislili neko zgodbo o njih in hitro koga zaprli ali celo ubili. Iskrenost v izražanju videnega ali slišanega jih je pogosto stala življenje.

Nekateri so si še dolgo po končani vojni jemali pravico in na veliko kradli. Iz Suhega Dola so po vojni domov pripeljali Francetovo kolo, ki ga je imel med vojno tam na domobranski postojanki. Nekega dne je prišel z Ledinice šestnajst let star fant s podpisanim nalogom (Janez Kavčič in Ivana Krvina), da mora pripeljati kolo v Žiri. In smo morali dati še tisto kolo. Kako so izvedeli, da ga imamo, ne vem.«

KNOO Nova vas je odločal, komu bodo zaplenili lastnino, zemljo

Pri Kamšku je bil v stari hiši vaški krajevni urad, imenovan Krajevni narodno osvobodilni odbor Nova vas – KNOO Nova vas, pozneje se je preimenoval v Krajevni ljudski odbor Nova vas – KLO Nova vas. Skrbel je za območje Nove vasi, Žirovskega Vrha in Račeve.

V tem krajevnem uradu so potekali dogovori politične in gospodarske narave. Sklicevali so množične sestanke, kjer so obravnavali teme zadrug in zadružništva. Popisovali so ljudsko imovino. Določali so naloge mladinski organizaciji in amnestirancem. Skrbeli so za delovanje narodne milice in udarniško delo. Dogovarjali so se o vzdrževanju obstoječih poti ter o šolah in šolanju otrok in mladine. In še in še. Skrbeli so za volitve ter volilne (ne)upravičence. Tudi sami so se morali ustrezno »izobraževati«. Odločali so tudi, komu bodo zaplenili lastnino, zemljo, in koliko.

Zapisnik prvega sestanka Krajevnega narodno osvobodilnega odbora Nova vas. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0033, KLO Nova vas, Zapisniki v letu 1945 in 1946

Zaplenili so nam tako rekoč celotno kmetijo

Ivanka pripoveduje: »Tako so prišli jeseni 1945 iz Nove vasi k nam trije: Franc Rupert – Krek, Maks Oblak – Primc in Josip Jaševec – Jaševc z Lipnikovo posestno karto v rokah in so pokazali mami na karti, koliko zemlje nam bodo vzeli. Zaplenjena je bila tako rekoč celotna kmetija, nam so pustili le malo ohišnice. Dobrih sto metrov pod hišo so že postavili terman (mejni kamen, mejnik). V bližini je bil graben. Od njega naprej je bilo vse zaplenjeno. Pa se je oglasil eden izmed odbornikov in predlagal, da nam lahko pustijo malo več sveta, vsaj gor do griča, saj smo bili zelo velika družina, a se drugi s tem ni strinjal. 'Dovolj ima!' je rekel. In so odšli.«

Seznam izvoljenih članov v KLO Nova vas v letu 1946. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0033, KLO Nova vas, Zapisniki v letu 1945 in 1946

Brez kruha smo bili nekaj let

»Ker smo morali živeti, smo kmalu posadili nekaj krompirja, ki ga je mama še našla skritega v kotu temne kleti in pokritega z razno šaro. Verjetno so tudi sosedje kaj pomagali. Tako smo se počasi začeli postavljati na noge. Brez kruha smo bili nekaj let. Mogoče smo ga imeli kdaj pa kdaj. Redno ne. Od države nismo nikoli dobili nobene pomoči, nobenih živilskih kart, čeprav smo bili brez očeta. Niso nam pripadale, ker je bila naša družina tako očrnjena. Očrnjena za nič.«

Zapisnik zaplembe na terenu leta 1945. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0033, KLO Nova vas, Zapisniki v letu 1945 in 1946.

V izropani hiši je bilo osem lačnih ust

»Mama je bila po vojni večno objokana. Ostala je brez moža, brez sina, še zemljo so nam vzeli. Travnike in gozdove, s katerimi je bila mama tako rekoč zraščena. Pred vojno sta z atom skrbno obdelovala polja, kosila travnike, hodila v gozdove, vzgajala sadike in opazovala njih sadove. Zdaj so ji še to odvzeli. Ostali smo ji samo mladoletni otroci in delo. Vse delo je bilo na njenih ramenih.

V izropani hiši je bilo osem lačnih ust. Kako preživeti nas, otroke? Najmlajša hčerka Slavka je imela komaj devet mesecev.«

Zapisnik zaplembe na terenu leta 1945. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0033, KLO Nova vas, Zapisniki v letu 1945 in 1946.

Na njenem licu ni bilo več smeha, edino solze

»Mama je vstala vsako jutro ob prvem svitu, tudi ob štirih zjutraj, in šla na roke kosit travo, sama. Še v temi se je zaslišalo kladivo, ko je mama klepala koso, da je laže kosila. Mušice so jo tako pikale, da je imela noge popolnoma zastrupljene, vse otečene in vijolične. Edino ona je pri hiši predstavljala delovno silo. Počasi smo začeli tudi otroci nekoliko pomagati. Na njenem licu ni bilo več smeha, edino solze. Ni se mogla sprijazniti z dejstvom, da so ji ubili nedolžna moža in sina, da so ji storili toliko gorja, čeprav nikomur nismo storili nič slabega.«

Lipnikova posestna karta, s katero so prišli zaplenit posestvo. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0033, KLO Nova vas, Zapisniki v letu 1945 in 1946

Otroci smo mami po svojih šibkih močeh poskušali pomagati pri delu

»Vsi otroci smo mami po svojih šibkih močeh poskušali pomagati pri vseh delih. Takoj po vojni smo otroci začeli hoditi tudi v šolo. Najprej smo hodili v Stare Žiri v gasilski dom, pozneje pa na Dobračevo v hišo nasproti Marketa. Prejšnja žirovska šola je bila požgana. Jaz sem hodila v šolo šest let. Zaradi vojne sem začela obiskovati šole z enoletnim zamikom. Učitelji med otroki niso delali razlik. V šoli je bilo pomembno, da si poslušal in se marljivo učil. Pouk je potekal dopoldne in popoldne.

Česnovo posestvo je bilo last Franca Demšarja. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0033, KLO Nova vas, Zapisniki v letu 1945 in 1946

Pri malici sem jabolko zamenjala za kos kruha, ki sem ga nesla domov mami

Malice v šoli ni bilo, zato smo doma v žep vtaknili kakšno jabolko ali suhe hruške. Spominjam se, da sem kdaj v šoli pri malici jabolko zamenjala za kos kruha, ki sem ga nesla domov mami. Kruha doma takoj po vojni tako rekoč ni bilo.

Ker nas je bilo pri hiši veliko otrok, nismo imeli vsak svojih čevljev. Doma smo bili vsi bosi. Čevlje smo obuli, če smo kam šli. Poleti to ni bil večji problem. Bolj nerodno je bilo, ko smo hodili v šolo. Domači otroci smo se zaradi izmenskega pouka na poti v šolo in iz nje preobuvali. Verjetno je kateri od fantov šel tudi celo v šolo bos. Naše noge so bile zelo obtolčene. Še danes se mi na nogah poznajo brazgotine in dvignjeni nohti, saj sem velikokrat bosih nog brcnila v kakšno korenino ali kamen.«

Odločba o zaplembi lastnine posestnika Franca Demšarja, Žirovski Vrh 31 in 10 (Zaplemba se je vršila v jeseni 1945). Vir: SI_ZAL_ŠKL/0141, SO Škofja Loka – spisi

Vložila je pritožbo nad odločitvijo o zaplembi določenih parcel

Zemlja v Žirovskem Vrhu je zelo slabo rodovitna, peščena, skopa, skoraj kot puščava. Na nekaterih parcelah so lahko kosili le vsako drugo leto, tako slabo je trava zrasla.

22. maja 1946 je Leopoldina Demšar na Okrajno sodišče v Škofji Loki vložila pritožbo nad odločitvijo o zaplembi določenih parcel. Leopoldina je navedla, da ji je bilo puščene premalo zemlje, da bi zmogla preživeti devetčlansko družino. In naj se ji določene parcele vrnejo. Vlagateljica je izpodbijala v pravnem roku odločbo in zahtevala, da se pritožba vroči Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki naj ovrže dotično odločbo in jo da v ponovno obravnavo.

Okrožno sodišče v Ljubljani je prejelo Leopoldinino pritožbo, zato je prek Okrajnega sodišča v Škofji Loki obvestilo KLO Nova vas, naj ponovno pregledajo, koliko se na zemlji posestnika Demšarja, Žirovski Vrh, št. 31, pridela.

Odločba o zaplembi lastnine posestnika Franca Demšarja, Žirovski Vrh 31 in 10 (Zaplemba se je vršila v jeseni 1945). Vir: SI_ZAL_ŠKL/0141, SO Škofja Loka – spisi

Ugotovili so, da ohišnica daje dovolj za preživetje devetčlanske družine

Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani so na posestvu Franca Demšarja v Žirovskem Vrhu 25. julija 1946 ponovno opravili pregled posestva in sestavili naknadni komisijski zapisnik, kjer so navzoči ogledniki ugotovili, da obseg ohišnice daje zadostno jamstvo za skromno preživetje devetčlanske družine. Ugotovili so, da bi na puščenem ohišju lahko pridelali dovolj krompirja, žita, sadja, repe, zelja, korenja ter druge zelenjave za potrebe družine. Ima pa tudi nekaj živali v hlevu.

Ko se je Leopoldinin drugorojeni sin vrnil iz begunstva, je imel šestnajst let. Ker se je družina povečala za enega člana, je Leopoldina znova prosila, naj jim povečajo ohišnico. A njene prošnje spet niso ugodno rešili.

Odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0033, KLO Nova vas, Zapisniki v letu 1945 in 1946.

Napisala je več kot devetnajst dopisov, da ji vrnejo nekatere parcele

Leopoldina Demšar se je zelo borila, da bi zaplenjeno zemljo dobila nazaj. Napisala je več kot devetnajst dopisov s prošnjo, naj ji vrnejo vsaj nekatere parcele, da bo laže preživela svojo številno družino. Obračala se je na različne naslove, na KLO Nova vas, na Okrajno sodišče v Škofji Loki, Okrožno sodišče v Ljubljani. Vse njene prošnje in njene stiske so prezrli, bile so bob ob steno, ker je bila na »napačni strani zgodovine«.

Prošnja Leopoldine Demšar na okrajno sodišče v Škofji Loki za ponovno določitev ohišja in deleža, z dne 29. aprila 1947. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0173, Okrajno sodišče v Škofji Loki, t. e. 451

Najprej so na vrsti otroci borcev. Zate ni dela.

Ivanka nadaljuje svojo pripoved: »Leta 1949 je brat Lojze dopolnil osemnajst let, zato je kmalu šel služit vojsko, in sicer za dve leti. Tako je mama ostala še brez njegovih delovnih rok. Celo desetletje po vojni za nas ni bilo nobenih pravic. Moja sestra Milka je bila leta 1953 stara osemnajst let. Rada bi dobila službo. Da bi k hiši prinesla kak dinar, da bi laže živeli. Šla je k Vrabcu (hiša je stala v vaškem jedru, ob križišču, nasproti današnje slaščičarne Esad) v Žiri v pisarno, kjer je vprašala uslužbenko, ali bi lahko v Alpini dobila delo. Ta pa jo je zavrnila: 'Najprej so na vrsti otroci borcev. Zate ni dela.' In tako se je vrnila domov brez upanja, da si bo družina vsaj malo finančno opomogla. Še naprej je po svojih najboljših močeh pomagala mami doma.«

Konec v: Marija Mojca Treven, pričevanje Ivanka Erznožnik, Demšar, Lipnikovi, Žirovski Vrh [5]

1/13