Nadaljevanje iz: Marija Mojca Treven, pričevanje Ivanka Erznožnik, Demšar, Lipnikovi, Žirovski Vrh [4]

Po vojni so nas preganjali še z obveznimi oddajami

»Po vojni so nas preganjali še z obveznimi oddajami. Kmetje so morali natančno poročati oblastnikom, koliko govedi, drobnice, prašičev, kokoši imajo pri hišah. Koliko krompirja, žita in drugih pridelkov so pridelali. Nas je bilo veliko in nam tako rekoč niso imeli kaj vzeti, ker še zase nismo imeli. Imeti smo morali vse natančno popisano. Spominjam se, kako je enkrat s skupino kontrolorjev prišel k hiši tudi Kljunov Jaka s Sela. Ker smo enega prašiča nameravali ravno zaklati in ga je mama že prečrtala s seznama, bi ga nam skoraj vzeli.«

Svoj travnik bi lahko vzela v najem, zanj pa bi morala plačevati najemnino

Zemljo, kolikor je je bilo okrog hiše, so preorali za žito, krompir in druge poljske pridelke. Ker v hlevu ni bilo veliko živali, tudi gnoja ni bilo. Pridelek je bil posledično skromen. Primanjkovalo je tudi travnatih površin za pripravo krme za zimo, za seno. Travnik pod Česnom je bil zaplenjen in so ga kosili žirovski zadružniki. Seno so potem vozili v Račevo na zadružni hlev (danes na tem mestu stoji podjetje Metalka). A večkrat sena niso pospravili. Zato je Leopoldina zaprosila okrajno komisijo za agrarno reformo, ali lahko kosi ta travnik. Kot vidimo iz spodnjega dokumenta, so ji odgovorili, da bi lahko vzela travnik v najem, zanj pa bi morala plačevati najemnino. Le kako in s čim naj plačuje?

Pismo okrajne komisije za agrarno reformo Škofja Loka krajevnemu ljudskemu odboru Nova vas kot odziv na Leopoldinino prošnjo za košnjo nekdaj njihovega zemljišča. Vir: SI_ZAL_ŠKL/0033, KLO Nova vas, Zapisniki v letu 1945 in 1946

Mama je bila zaprta v Ljubljani od aprila do avgusta 1952, celo poletje

»Leta 1951 še avgusta meseca ta breg pod Česnom ni bil pokošen. Zato se je mama odločila, da bo tam nakosila nekaj trave za večerno krmo. To je res storila in krmo pripeljala domov. Janez Kavčič – Snopk iz Račeve jo je zaradi tega tožil, rekoč, da krade. Poklicali so jo v Kranj na sodišče, kjer so jo obsodili na štirimesečni zapor. Mama je bila zaprta v Ljubljani na Miklošičevi cesti od aprila do avgusta 1952, celo poletje. Nihče se ni vprašal, kako bomo preživeli mi doma. Res smo bili že nekoliko starejši, a še vedno zelo zelo mladi. K njej v zapor smo otroci večkrat hodili v parih na obisk. Ker nismo imeli denarja, smo šli do Vrhnike peš, potem pa smo tam pri daljnih sorodnikih prespali in naslednji dan nadaljevali pot z vlakom. Spominjam se, kako sva s sestro Slavko šli k mami. Doma smo ji pripravili majhen hlebček kruha, za nas pravo bogastvo. Jaz sem imela petnajst let, sestra pa osem. S sabo sva vzeli tudi mamin naslov zapora. Ko sva prišli do mame, so se mi ulile solze. Objele smo se in midve sva mami izročili hlebček kruha. Paznik pa ga je vzel v svoje roke in ga prerezal na dvoje in pogledal, ali ni v njem slučajno kaj skritega. Ker v kruhu ni bilo nič, ji ga je dal. Malo smo se pogovarjale o delu doma.«

Potem pa je eden hotel iti s Slavko v trgovino po priboljšek

»Ko sva se vračali domov, sta naju prestregla dva moža, stara okoli štirideset let. Nastavila sta nama past, a na srečo sva se ji zadnji hip izognili. Vprašala sta naju, kam sva namenjeni, in sva povedali, da greva proti Podlipi. Eden izmed njiju je rekel, da se lahko peljeva z njima, ker imata tudi onadva pot v isto smer. Tega sva se najprej razveselili. Skupaj smo odšli v neko hišo. Potem pa je eden hotel iti s Slavko še v trgovino po priboljšek, jaz pa naj bi počakala v hiši. Tedaj me je nekaj stisnilo pri srci. Čvrsto sem prijela sestro za roko in odgovorila, da sva skupaj prišli in bova tudi skupaj odšli. Obrnili sva se in hitro zapustili tisto hišo. Kako naju je bilo potem strah!«

Lipnikova družina. Spredaj od leve proti desni: Ivanka, Slavka, mama Polda, Janez, Stanko. Zadaj od leve proti desni: Mici, Rajko, Polda, Lojze in Milka. Fotografirano okoli leta 1952. Vir: Ivanka Erznožnik

Jaz sem doma kuhala, čeprav ni bilo kaj skuhati

»Mamo so zaprli ravno v mesecih, ko je bilo doma na kmetiji največ dela in bi jo najbolj potrebovali. Otroci smo delali po svojih močeh, mama pa nam je iz zapora naročala, kako se kaj naredi. Jaz sem doma kuhala, čeprav ni bilo kaj skuhati. Trije starejši od mene, Lojze, Mici in Milka, so kosili travnik. Vprašala sem jih, kaj naj vendar skuham, ko ničesar ni. Naredila sem dve skledi solate s krompirjem, in to za kosce. Reševalo nas je sadje, ki je že zorelo. Bilo pa je tudi še nekaj suhega sadja, s katerim smo si tešili lakoto. In to leta 1952!«

Zdravnik je rekel, naj počiva, pa bo bolečina verjetno minila

»Tega leta se je poročila sestra Leopoldina, stara 24 let, na kmetijo na Jermanca v Žirovski Vrh na gorenjevaško stran in odšla od hiše. Pridnih rok in mamine opore ni bilo več pri hiši. Nekoliko bolje je bilo, ko smo otroci odraščali. Milka je bila leta 1957 že zaposlena. A njena plača je komaj zadostovala za osnovne vsakodnevne potrebe tako številne družine. Za sladkor, sol, vžigalice in podobno. Tisti, ki nismo več hodili v šolo, smo pozimi klekljali, da smo kaj zaslužili. Starejše klekljarice so klekljale tudi pozno v noč. Občasno so se zbirale skupaj, da je bilo delo bolj kratkočasno. Nekega dne sta šli sestri Mici in Milka k sosedovim, k Trohu, klekljat. Domov sta se vrnili pozno ponoči, okrog treh. Mama je zato šla zjutraj v hlev, da bi uredila vse pri živini. Želela je odvesti telička h kravi, da bi sesal mleko. Tele pa jo je na hitro potegnilo in mama je padla ter si zlomila kolk. Potem smo prosili soseda Tineta Koširja – Kržeta, da je mamo peljal z vozom k zdravniku dr. Karlu Berniku v Žiri. Mame sploh ni dobro pregledal, ampak ji je rekel, naj počiva, pa bo bolečina verjetno minila.«

Mama je z zlomljeno nogo šla na avtobusno postajo v Žireh

»Ker jo je noga kar bolela in je oteklina postajala čedalje večja, so jo čez dobrih deset dni spet peljali k zdravniku v Žiri. Tedaj je zdravnik presodil, da je noga verjetno zlomljena. Poslal jo je naprej v Ljubljano. Sestra Mici je mamo spremljala v bolnišnico. Mama je z zlomljeno nogo šla na avtobusno postajo v Žireh. Kako je prišla na avtobus, ne vem. Z Mici sta se peljali do avtobusne postaje v Ljubljani. Od tu naprej je mama z velikimi bolečinami z berglo in ob pomoči hčerke prišla do bolnišnice. Tu so ugotovili, da ima zlomljen kolk. Ker mama tedaj še ni bila zavarovana kot kmetica, bi bila operacija plačljiva. Doma pa nismo imeli nobenega denarja, saj razen Milke nismo hodili v službe. Zdravnikom nismo mogli obljubiti, da bomo operacijo lahko plačali, zato so jo neoperirano vrnili domov. Od takrat naprej je mama ležala na postelji.«

Še s postelje je pisala na urade, naj jim vrnejo zaplenjeno zemljo

Še s postelje je pisala na različne urade, naj jim vrnejo zaplenjeno zemljo. Leta 1959 je na Okrajno sodišče v Škofji Loki naslovila prošnjo za vrnitev zemljišča, vsaj določenih parcel, da bo življenje znosnejše. Nič. Tudi njen zadnji dopis je bil zavrnjen. Mati Leopoldina je umrla leta 1962, stara 58 let.

Leta 1963 je Alojz Demšar, Leopoldinin sin, živel na posestvu, ki je bilo puščeno družinskim članom kot ohišnica. Na tej zemlji je živel skupaj z ženo in dvema otrokoma. Ker z ženo nista bila zaposlena, je v imenu vseh solastnikov ponovno zaprosil za vrnitev vsaj ene parcele za pridobivanje stelje in lesa, ki je potreben pri gospodarstvu. Tudi on je bil zavrnjen. Bil je Lipnikov! Ko je Lojze prejel zapisnik, ga ni hotel podpisati.

Lipnikovim so zemljo vrnili šele po demokratizaciji Slovenije, leta 1993, ko je Leopoldinin sin Rajko vložil prošnjo za denacionalizacijo posestva.

Prošnja za denacionalizacijo, Rajko Demšar, 1993.

Lahko, če se bosta mož in sin vrnila, če ne, pa nikoli 

»Komunizem je naši družini naredil tako velike krivice, da jih ne morejo nikoli popraviti. Celo zanikali so svoja slaba, zlonamerna dejanja. Še danes lažejo. Jaz sama nimam nobenega sovraštva do nikogar, saj teh ljudi enostavno ni več. Žal pa imam take spomine, ker se nam je zgodilo toliko gorja.

Spominjam se, da je k mami enkrat po vsem tem, kar so ji storili komunisti, prišel eden izmed mučiteljev, ki ga je zagotovo pekla vest, ker je pretepal ata na gradu. Vprašal je, ali bi se lahko spravili, ali bi mu mama odpustila. In mama mu je odgovorila, da lahko, če se bosta mož in sin vrnila, če ne, pa nikoli.«

Ivanka Erznožnik, Pesmi Življenja, Žirovski Vrh – Žiri, 2013, str. 102.

Lipnikovim so vzeli vse, očeta, brata, zemljo, imetje

Lipnikovi so bili uspešni, pošteni, gostoljubni, verni, delavni in napredni. To je šlo v nos komunistom, zato so se tako kruto spravili nanje. Hoteli so jih popolnoma uničiti. Govorili so, da bodo po vojni vsi enaki. Pa so bili res?

Lipnikovim so vzeli vse. Očeta, brata, zemljo, imetje. Niso pa jim mogli vzeti dostojanstva, ki so ga nosili globoko v sebi. Klena, delavna in dobra mati Leopoldina se je borila do zadnjega diha. Ni klonila. Vedela je, da se bori za svojo zemljo, za svoje otroke. Za pravičnejši jutri. Brez trdne vere, ki ji je pomagala hoditi skozi temne dneve, bi verjetno veliko teže prenašala vse krivice, ki so ji bile naložene. Bila je in do svojega zemeljskega odhoda ostala pokončna slovenska kmečka mati.

Ivanka Erznožnik, Pesmi Življenja, Žirovski Vrh – Žiri, 2013, str. 102.

Dolge, hladne sence komunistične oblasti se, žal, ponekod čutijo še danes

Komunizem je ljudi, ki so podlegli njegovi ideologiji, materialno nagradil, a po drugi strani jih je popolnoma razčlovečil. Mnogi, ki so se pozneje ovedli svojih dejanj, so zelo težko živeli. Mnogi so si tudi vzeli življenje. Ta vojna je v resnici razdelila ljudi do danes. Kdor ni bil za komunizem, je bil po njihovo proti komunistom. Med ljudmi je zavladalo čudno vzdušje strahu na eni strani ter na drugi strani močne želje po preživetju.

Mnogi stebri slovenske inteligence so nestrinjanje s komunistično ideologijo plačali z življenjem. Svinčeni časi, ko se je med ljudmi širil strah, je pustil v ljudeh trajne posledice. Dolge, predolge hladne sence komunistične oblasti se, žal, ponekod čutijo še danes.

Ivanka Erznožnik, roj. Demšar, pričevalka, ima samo eno željo, da bi večno živeli v miru in da se časi vojne ne bi ponovili. Tako težkih časov, kot so jih morali preživeti oni, ne želi nikomur.

1/4