Nadaljevanje iz: Franc Zorec, domobranci, pogajanja partizani Nemci, padalci, Tone Božnar, Polhov Gradec [4]

Na Primorskem je veljalo med Nemci in partizani nekako premirje

K vsemu temu naj dodam še razmislek dr. Ti­neta Velikonje v 40. številki Zaveze o tragi­čnem padcu domobranske postojanke v Črnem Vrhu nad Idrijo (Zaveza, št. 40, marec 2001): »Prve dni avgusta, ko se je ustanavljala postojanka v Črnem Vr­hu, je na Primorskem veljalo med Nemci in partizani nekako premirje. Čeprav ni bilo uradno podpisano, smemo na podlagi določenih dogodkov in pojavov sklepati, da so se ga tako eni kot drugi držali skoraj do konca, celo med velikonočno ofenzivo v Trnovskem gozdu spomladi 1945. Takrat je bil Rupnikov bataljon na veliko soboto, 31. marca ob 22. uri, nenadoma premeščen pro­ti Colu in Angelski gori, tako da se je ne­kaj ur kasneje po ozemlju, ki ga je bil prej obvladoval, brez strela umaknila kompletna 31. partizanska divizija. Za zgled tihega sodelovanja partizanov z Nemci bi omenil nemoteni prehod večine partizanov IX. korpusa ob prevozu partizanskih ranjencev do letališča v Loški dolini zadnji teden avgusta 1944 in tudi napad na to letališče, ko je nem­ški poveljnik zadrževal svojo vojsko, v katere sestavu je bil tudi Rupnikov bataljon, kar tri ure v gozdovih na vznožju Javornika in Snežnika ter pustil, da so krvaveli samo vojaki Meničaninovega bataljona. Sem spada na neki način tudi Črni Vrh 1. septembra 1944. Pisali smo že, kako so zgodaj zjutraj istega dne, ko je bila napadena postojanka, vojake Rupnikovega bataljona prepeljali z vlakom z Rakeka v Logatec. Ta­koj so začeli česati gozdove na desni strani glavne ceste proti Planini. Topovski hrup iz Črnega Vrha je moral biti tak, da so ga mo­rali slišati, in je neverjetno, da jih ni nič motil. Potem ko je bila črnovrška postojanka uničena, so čez dva meseca pripeljali skupino štiridesetih nemških policistov SS in ta je v tej vasi nemoteno delovala skoraj do zadnjega dne vojne, ne da bi se je partizani pritaknili.« Kdo je bil torej partizanom bolj napoti, Nemci ali domobranci?

Nemci so Zorca v Trstu aretirali, a so mu pomagali znanci

Kdor bi Franca Zorca proti koncu leta 1944 videl v tržaškem zaporu, bi težko verjel v sre­čen izid njegove zgodbe. Kaj se je pravza­prav zgodilo? Zakaj ni odšel na pot v Rim, kot je bilo predvideno? Zakaj so ga Nemci aretirali? Ker so ga imeli za enega glavnih pobudnikov parade srbskih četnikov in primorskih domobrancev v Ilirski Bistrici, pri kateri so nosili jugoslovansko in slovensko zastavo in očitno kazali projugoslovansko razpoloženje. S pomočjo domobranskih prijateljev v Trstu in svoje drznosti se je Zorec po nekaj mesecih rešil iz zapora in po dolgi­ odisejadi, ki bi zaslužila posebno zgodbo, končno prišel v Rim. Njegovo življenje je malo pred koncem te nevarne poti spet viselo na zelo tanki nitki. Po prihodu v Rim je sprevidel, da njegovo poročilo o pogajanjih med partizani in Nemci, ki jim je bil pri­ča v Idriji, skoraj ni več aktualno. Le s te­žavo se je sprijaznil z dejstvom, da An­gleži podpirajo partizane, ki bodo tudi v Slo­veniji prevzeli oblast, domobranci in četniki pa se bodo morali pred njimi umakniti.

Zorec se je po vojni znašel v taborišču pri Senegalliji

Podrobnosti o dogodkih v Sloveniji ob koncu vojne je Zorec zvedel od beguncev, ki so po maju 1945 prišli v Italijo. V taborišču pri Senegalliji se je srečal s šentjoškimi skrivači, ki so šele 27. septembra 1945 odšli iz Šentjošta in po štiridnevni poti mimo Črnega Vrha, Cola in skozi Trnovski gozd srečno prišli v Gorico. Jakob Žakelj, ki je tedaj pisal dnevnik, je 1. februarja 1946 v Senegalliji zapisal: »V naše taborišče je danes pri­šel g. Franc Zorec in bo ostal tu.« Seveda ga je poznal iz prejšnjega časa, ko je bil član vaške straže v Šentjoštu in četnik v Kraljevem grabnu.

Za partizani je leta 1942 v Šentjoštu ostajalo opustošenje. Pogreb umorjenih 2. 8. 1942 pri Kajndolu, Možinetovi iz Potoka. Vir: I. Ž.

Iz Šentjošta sta v Italijo prignala Milana Zajca, rešenca iz jame v Kočevskem rogu

Ni čudno, da je bil Zorec vključen v prvi ilegalni pohod preko meje po poti, ki so jo »stra­sirali« šentjoški skrivači ob umiku sep­tembra 1945. Na pot sta konec februarja 1946 odšla Pavel Žakelj in Franc Zorec. Oglasila sta se pri Malovrhovih in pri Žak­ljevih v Šentjoštu. Njuna naloga je bila zbrati določene podatke o razmerah v Sloveniji. Po približno enem mesecu sta se po isti po­ti vrnila in s seboj prignala Milana Zajca, rešenca iz jame v Kočevskem rogu, in Fran­ca Filipiča iz Novega mesta, ki je bil že v letih in je komaj zdržal naporno potovanje.

Zorec se je dobro spominjal tiste poti. Najteže je bilo tik pred ciljem, ko je le malo manjkalo, da bi jih ob prehodu meje pred Gorico od­krila jugoslovanska obmejna straža. Težava je bila še večja, ker je bil Filipič močno izčrpan in ga je moral Zorec pri hoji podpirati ter poleg tega še nesti njegov in svoj nahrbtnik. Imeli so srečo, da je bila trda te­ma in da je bilo verjetno tudi stražarja strah. Ko se je oddaljil, da bi poklical okrepitev, so se naši »tihotapci« hitro splazili na italijansko stran in bili rešeni.

V spomin na to nevarno pot je Zorec hranil konec palice, ki jo je tedaj uporabljal. Ko so hodili skozi Trnovski gozd, je ob postanku le redko sedel na tla, ampak se je le naslonil na palico in tako počival. V Gorici je potem del tiste pa­lice odrezal in ga vzel s seboj. Prinesel ga je v Argentino in je do konca visel na steni nje­govega stanovanja v Loma Hermosa. Na njem je pisalo Šentjošt 1946.

Marija je potem s tistim strojem med prvimi v tabo­rišču začela šivati

V taborišču v Italiji se je Franc Zorec po daljšem presledku spet srečal z Rovtarji. Zlasti Franca Kogovška, ki ga je v začetku leta 1943 nagovoril za prehod od vaške stra­že k četnikom, je dobro poznal. Kogov­škova nečakinja Marija, domačini so ji rekli Anžetova Mici, je bila z rovtarskimi begunci od odhoda iz Rovt. Anžetovi so sicer slišali, da nameravajo domobranci za nekaj dni oditi iz Rovt, vendar temu niso pripisovali posebnega pomena. Ko so pa 5. maja opoldne iz domače hiše videli dolgo kolono, ki se je razvila proti Praprotnemu Brdu, ko so v njej opazili več sorodnikov in prijateljev, je oče na hitro odločil, naj se jim pridružita tudi Marija in Francka. V naglici sta vzeli nekaj obleke in perila, mati jima je pripravila skromno popotnico, oče je pa razstavil Marijin šivalni stroj in ga potlačil v vrečo. Čudno, kaj ga je vodilo pri tem, ko so vendar­ vsi mislili, da gredo le za nekaj dni. Marija je potem s tistim strojem med prvimi v tabo­rišču začela šivati. Oče je priganjal, naj po­hitita, da bosta na Praprotnem Brdu dohite­li kolono in oddali prtljago na kak voz. Kot v opravičilo je zagodrnjal, da bi šla tudi z ma­mo, toda nekdo mora pač ostati pri živini.­

Zakonca Marija Kogovšek in Franc Zorec.

Zorčeva ladjica je končno našla svoj pristan

Marija Kogovšek in Franc Zorec sta se poročila v Italiji leta 1948, pred odhodom v Argentino. V novi domovini sta si mlada za­konca, on mizar in ona šivilja, kmalu ustvarila lasten dom, ki je dal varno zavetje trem otrokom: Janezu, Mariji in Darinki. Janez je študiral, naredil doktorat in postal svetovno znan znanstvenik astrofizike. Tu­di v Ljubljani je že predaval. Tako se je življenjska pot vsaj enega slovenskega protirevolucionarja obrnila drugače od tisočev ti­stih, ki so se iztekle že junija 1945 v Kočevskem rogu, na Hrastniškem hribu in po drugih moriščih.

Kdo, ki je videl tiste prizore, bi mogel verjeti, da se partizani borijo proti okupatorju?

Ob zgodbi Franca Zorca sem skušal ponov­no osvetliti nekatera bistvena vprašanja na­še polpretekle zgodovine. Zakaj je Franc Zorec, ki je bil po prepričanju narodnjak in odločen protifašist in protinacist, zapustil partizane in odšel k vaški straži v Šentjošt? Ni dvoma, da je k temu pripomoglo tu­di tisto nočno streljanje na njegovo ležišče v zgodnji pomladi 1942. Zakaj so hoteli »likvidirati« trgovca Ambrožiča in Prekovega Ivana? Kdo bi jima mogel očitati zvezo z oku­patorjem? Pa župan Bastič in njegova žena? Kdo z normalno pametjo bi mogel verjeti, da so bili to okupatorjevi sodelavci, da so njihove »likvidacije« potrebne za osvoboditev izpod okupatorja?

Že kot otrok je Zorec občutil, kaj pomeni biti sirota brez staršev, kaj pomeni revščina. Ni čudno, če ga je prizadelo in zaznamovalo, ko je že prve dni v Šentjoštu gledal jokajoče in prestrašene otroke ob zverinsko ubitih materah in očetih na dvoriščih njihovih požga­nih domov. In to so bili večinoma revni ljudje, ki se niso nikoli ukvarjali z nobeno po­litiko! Kdo, ki je videl tiste prizore, bi še mogel verjeti, da se partizani borijo proti okupatorju in za socialno osvoboditev?

Potem je postal četnik. Ker je verjel, da bo okupacije po kakšnem letu ali dveh konec, ker bodo Italijani in Nemci vojno izgubili, in je treba biti za tedaj pripravljen.

Razveselilo ga je obvestilo, da bodo šli na Primorsko delat propagando za novo, demokratično Jugoslavijo. Le malo ali nič je vedel­ o tem, da prihajajo pozno, prepozno, ker je komunistična »OF« med Primorci že razširila idejo o Jugoslaviji z drugačnim družbenim redom, vse drugo pa ožigosala za izdajstvo in vdi­njanje posameznim kapitalistom.

Kardelj in Bebler o komunističnih nasprotnikih na Primorskem

Na Primorskem se je začela propaganda proti četnikom že tedaj, ko se je Zorec odpravljal na Zaplano. O tem nazorno govori Kardeljevo pismo od 20. februarja 1943: »V Zaplani pri Vrhniki se formira oddelek 50 mož, ki naj bi – preoblečeni v partizanske uniforme – šli na Primorsko in se tam predstavljali kot partizani ali ‘nacionalni partizani’ in pritegnili najreakcionarnejše elemente. Poskušali bodo postati oborožen cen­ter belogardistično-mihajlovičevskih ele­men­tov na Primorskem ter raznetiti tudi tam državljansko vojno. Po teh poskusih najodločneje udarite!« (J. Vidic, Angleški obveščevalci ..., str. 8.) Aleš Bebler, ki je bil te­daj poverjenik centralnega komiteja KPS za Primorsko, je dobil Kardeljevo pismo z zamudo, skoraj hkrati s prihodom treh padalcev na Banjško planoto. V nasprotju s Kardeljem je verjel, da »bela garda na Primorskem nima stvarne podlage, ker tam ni slovenskega bančnega kapitala itn.« Kardelj je tej Beblerjevi oceni nasprotoval in v njej videl »nevarno nagnjenje k zanikanju socialnih izvorov bele garde«. Po njegovem bi se belogardizem na Primorskem lahko v najkrajšem času pojavil iz vrst »trgovcev, malih industrialcev in posebno kulakov, ki so anglofilsko oblikovani in sovražijo ZSSR«, kot tudi iz vrst duhovščine, ki sicer sodeluje z OF, pa ji vendar ne gre zaupati. (J. Vidic, Angleški obveščevalci, str. 10.)

Povezani s partizani in pod njihovim nadzorstvom

Ko so se trije padalci v noči na 19. marec 1943 spustili na Banjško planoto, niso točno vedeli, kje so. Po napornem iskanju radijskih postaj so že ponoči prišli do samotne­ kmetije. Povedali so, da so padalci in kmet jih je lepo sprejel. Prosili so za kako slovensko knjigo in čez nekaj časa jim je kmet prinesel brošuro V boj proti Mihajloviću. Križmančič je povedal, da so bili že ob naslovu hu­do razočarani, saj so bili do tedaj prepri­čani, da je Mihajlović poveljnik jugoslovanske vojske v domovini. Ko so prebrali o generalovem izdajstvu in zločinih njegovih četnikov, so sklenili, da se bodo za vsako ceno priključili partizanom. Kmet jih je po­tem povezal s kurirsko postajo B-6 blizu Avščeka. Tako je bilo njihovo delo tako rekoč od prvega dne povezano s partizani in pod njihovim nadzorstvom. (J. Vidic, Angleški obveščevalci, str. 52.)

Ni si težko predstavljati, kakšna poročila so potem odhajala v Kairo

Ni si težko predstavljati, kakšna poročila so potem odhajala v Kairo. In po teh poročilih so Angleži oblikovali svoje mnenje o razmerah v Sloveniji in temu primerna so postala­ tudi poročila londonskega radia. Če je Kardelj že trgovce, obrtnike in kmete imel za anglofile, je to še bolj veljalo za padalce, ki so izšli iz angleške šole. Če so prve ubijali že zaradi suma, da bi se utegnili obrniti pro­ti njim, je skoraj razumljivo, da niso prizanesli niti drugim.

Od trojke, ki je priletela s prvim letalom na Banjško planoto, je preživel samo Križmančič, Semolič in Sever pa sta kmalu po koncu vojne »izginila brez sle­du – disapeared without trace«, kot je leta 2005 zapisal John Earl v svoji knjigi The price of patriotism (Cena domoljubja) Earl priporoča, naj bere Vidičevo knjigo, kdor želi zvedeti kaj več o usodi Semoliča in Severja.

Ni razumel tega, kar so že leta 1942 razumeli Franc Zorec in njegovi somišljeniki

Pri Jožetu Vidicu tudi zvemo (Angleški obveščevalci ..., str. 146), kje je končala Bož­narjeva radijska postaja. IX. korpus, ki mu je tedaj poveljeval Lado Ambrožič - Novljan, je imel stalno težave okoli zvez z glavnim štabom. Rešene so bile šele, ko je prišel k njemu v Čepovan mladi, v partizanski šoli v Črnomlju izučeni radiotelegrafist Janez Žnidaršič in prinesel s seboj britansko sprejemno in oddajno postajo. »In to tisto, s katero je padalec Anton Božnar šest me­se­cev pošiljal četniška poročila kraljevi vladi v London in predstavnikom kraljeve vojske v Palestini in Kairu. Zaplenili so jo, ko so ga partizani ujeli po kapitulaciji Italije.«

John Earl je dal svoji knjigi naslov The Price of Patriotism (Cena domoljubja). Ali je upravičen pomislek, da je z njo sicer izkazal spoštovanje padalcem, mnogo premalo pa obsodil tiste, ki so jih najprej prevarali in nato uničili? Pač ni razumel tega, kar so že leta 1942 razumeli Franc Zorec in njegovi somišljeniki.