Preteklost ni pozabljena, z nami ostaja zdaj in v prihodnje

Drobno knjigo Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942 (81 strani) so v Rovtah posvetili fantom in možem, ki so pred 80 leti zaradi komunističnega nasilja izgubili svoja življenja v Češirkovem gozdu.

V njej so zapisana pričevanja še živih sorodnikov in znancev žrtev iz obdobja vojne in po njej. Mnogi od njih so prvič javno spregovorili po dolgih letih molčanja, a še vedno v strahu in bojazni.

Objavili so tudi nekatere odlomke, povzete iz revij, knjig in časopisov, kjer so različni avtorji podrobno opisovali krute dogodke, ki so se dogajali v juliju 1942 na območju Rovt in bližnje okolice: Zaplane, Podlipe, Smrečja ...

Kot sta zapisala avtorja, dragocena pričevanja temeljijo na resničnosti takratnih dogodkov »in so spoštljiv spomin na žrtve s pomenljivim sporočilom, da preteklost ni pozabljena, da ostaja z nami zdaj in v prihodnje«.

Maša in spominska slovesnost v Češirkovem gozdu, daroval jo je lazarist Pavel Novak, 29. junija 2019. FOTO: Peter Hladnik

Kaj se je zgodilo v Češirkovem gozdu pri Rovtah?

26. julija 1942 so partizani tam povzročili množični pomor civilistov, povsem nedolžnih ljudi. Šlo je za prototip revolucionarnega nasilja.

Partizani so se nad civilisti znesli, poleg zasledovanja ciljev komunistične revolucije, tudi zato, ker so en dan pred tem doživeli poraz pri napadu na postojanko vaške straže v Šentjoštu.

Vaška straža je nastala 17. julija, imela je 35 oboroženih mož, večinoma domačinov, nikogar niso ogrožali, le za komuniste njihov monopol nad odporom proti okupatorju.

Partizani Dolomitskega odreda so jo napadli ponoči 24. julija. Požgali in izropali so več stavb, vendar postojanke niso mogli zavzeti, zjutraj so se morali umakniti.

Maša in spominska slovesnost v Češirkovem gozdu 29. junija 2019. FOTO: Peter Hladnik

Partizanske ugrabitve civilistov po domovih

Naslednje dni so na širšem območju, od Podlipe, Rovt do Šentjošta, partizani povzročili strahotne zločine.

Najprej 26. julija v Češirkovem gozdu. Zločin so storili partizani drugega bataljona Dolomitskega odreda, ki mu je poveljeval nekdanji učitelj iz Rovt Franc Krča – Čuč.

Na domu na Praprotnem Brdu pri Rovtah so ugrabili kmeta Pavla Lukana (1896), starega 46 let in očeta petih otrok od 6. do 12. leta starosti.

V Podlipi so ugrabili brata Jakoba (1909) in Jožeta (1916) Filipiča.

V Smrečju so ugrabili Lovra Kogovška (1903), vodjo konsuma v Podlipi.

Prav tako v Smrečju so ugrabili Valentina Malovrha (1921).

Maša in spominska slovesnost v Češirkovem gozdu 29. junija 2019. FOTO: Peter Hladnik

V Smrečju so hoteli ugrabiti brata Janeza in Antona Leskovca. Janeza so že zvezali, vendar se mu je uspelo iztrgati in se rešiti v noč. Tudi Anton se jim je iztrgal, vendar ga je pred hišo partizan ustrelil.

V Podpesku pri Rovtah so ugrabili Franca Bogataja (1919).

V Zaplani so ugrabili Petra Šinkovca (hoteli so sina Janeza, vendar ga niso našli), očeta sedmih otrok.

Lukana, brata Filipič, Kogovška, Malovrha, Bogataja in Šinkovca so prignali v svoje taborišče v Češirkovem gozdu.

Partizani so v Češirkovem gozdu umorili sedem ljudi (osmega na domu), popolnoma nedolžnih, noben ni bil premožnejši, prej so bili revni in se težko preživljali s svojim delom.

Maša in spominska slovesnost v Češirkovem gozdu 29. junija 2019. FOTO: Peter Hladnik

En teden po umoru Pavla Lukana so Italijani požgali njegovo domačijo

Umor je v svoji knjigi Križpotja (str. 172) opisal Karel Leskovec, sicer lakonično, a vendarle:

»Še pred sončnim zahodom so jih pripeljali na hribček nad taboriščem. Vsi so v vrsti stali pred mitraljezom, za katerim je ležal tovariš Frenk. Nekateri so na glas jokali in prosili, naj jih ne pobijemo, in seveda obljubljali, da bodo ostali partizani.

Bil sem prepričan, sam ne vem, zakaj, da bi nekateri res tako storili. Čutili smo, da je kolebal tudi naš komandir, toda moral je izvršiti povelje, ki ga je dobil iz štaba odreda; zamahnil je z roko proti Frenku in rafal iz mitraljeza je presekal mučno tišino.«

En teden po umoru Pavla Lukana, 2. avgusta, so Italijani požgali njegovo domačijo. Stanovanjski del je vdova uspela pogasiti, skoraj novi hlev je zgorel. Isti dan so požgali tudi več hiš v Podlipi.

Maša in spominska slovesnost v Češirkovem gozdu 29. junija 2019; sliki izkopa 2. novembra 1942. FOTO: Peter Hladnik

Slovence so družno uničevali komunisti (partizani) in okupatorji

Češirkov gozd »lepo« kaže, kako so med drugo svetovno vojno Slovence uničevali komunisti (partizani) in okupatorji, družno, en za drugim.

Za množičnim pomorom so čez nekaj dni storili še enega. Tokrat so enako po domovih ugrabili devet ljudi, deveti je bil Janez Kogovšek, oče desetih otrok, in jih umorili v svojem drugem taborišču Kajndol.

Takrat so umorili še več civilistov in požgali vrsto domačij. Pri dveh družinah pri Šentjoštu so umorili oba starša in požgali njihove hiše. Pri Bradeškovih je za umorjenima ostalo pet otrok sirot, najstarejši je končal prvi razred osnovne šole, najmlajši je bil star komaj šest tednov. Za umorjenima zakoncema Jesenovec so ostali trije otroci, najmlajša se je rodila leta 1940.

Za grob ubitih v Češirkovem gozdu se je izvedelo, zanj je povedal eden od domačinov, ki je zapustil partizane. Člani Vaške straže iz Rovt so 2. novembra 1942 umorjene izkopali ter jih pokopali na pokopališču v Rovtah.

Devet umorjenih pri Kajndolu je vaška straža iz Šentjošta izkopala 7. novembra in jih pokopala v Šentjoštu.

Družina Lukan je 2. novembra 1942 spremljala izkop umorjenega očeta. VIR: knjiga Šentjošt

Bolečine, ki jih sorodniki žrtev in drugi nosijo v sebi že dolga desetletja

Avtorja knjižice Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942 Sonja Malovrh in Jože Malovrh menita, da zapisi kljub obširnemu pisanju ne zmorejo izraziti ne omiliti bolečin, ki jih sorodniki žrtev in drugi nosijo v sebi že dolga desetletja.

»V njih ostajata strah in bolečina, ki pritiskata nanje kot temen oblak pred nevihto in lezeta v vse pore njihovega življenja.«

V Rovtah sta postavljeni dve spominski kapeli. Prvo, posvečeno Mariji, so postavili domobranci leta 1944 v spomin na domačine, ki so umrli v prvi svetovni vojni in bili žrtve druge svetovne vojne ter revolucije, torej na obeh straneh.

Pozneje so na plošče pripisali še imena ubitih do konca vojne. Drugo spominsko kapelo z napisanimi imeni umorjenih domobrancev in drugih po vojni so postavili leta 1993.

Maša in spominska slovesnost v Češirkovem gozdu 29. junija 2019; nagovor sorodnika umorjenega Pavla Lukana. FOTO: Peter Hladnik

Spomenik ubitim, ki so pred nasiljem revolucije varovali družine, imetje in identiteto slovenskega naroda

Avtorja sta napovedala, da potekajo priprave za postavitev spominskega obeležja, na katerem bodo v kamen vklesana imena prezgodaj umrlih fantov in mož, ki so darovali svoja življenja z namenom, da bi pred nasiljem revolucije zavarovali svoje družine, imetje in identiteto slovenskega naroda. To obeležje naj bo spoštljiv spomin na umorjene, sedanjim in prihodnjim generacijam pa opomin in pričevanje o delovanju medvojnega komunizma.

Zahvalila sta se pričevalcem, društvu Nova Slovenska zaveza, Krajevnemu odboru Rovte za pobudo, še posebno Pavlu Lukanu, Lukanovemu, za postavitev križa v Češirkovem gozdu in pobudniku ter organizatorju vsakoletnega spominskega pohoda.

Maša in spominska slovesnost v Češirkovem gozdu 29. junija 2019; napis Janka Mačka o očitkih kolaboracije. FOTO: Peter Hladnik