Franci Kalan, ko sem ga obiskal 20. decembra 2025 na domu. Foto: Ivo Žajdela

Namreč, Franci Kalan že več kot 70 let z nasmehom v očeh in vedro besedo daruje svoj čas, delo in srce domači cerkvi, nekoč znanemu božjepotnemu svetišču Marije, Pomočnice kristjanov na Bregu iz leta 1445, zaradi osamljene lege v gozdu so ji nekdaj rekli tudi Marija v Leščevju.

»Za vami ne bo več takih, kot ste vi,« so mu malo v šali malo zares priznavali župljani že pred dobrim desetletjem ob župnijskem žegnanju na praznik Marije, Pomočnice kristjanov za takratnih 60 let predanega dela mežnarja ter mu izrekli posebno zahvalo, ga obdarili in mu izročili nadškofijsko priznanje. Namreč, vsako nedeljo so lahko občudovali njegove ikebane in cvetlične aranžmaje. Na leto jih je pripravil tudi 250.

Bogkov kot v Francijevi hiši. Foto: Ivo Žajdela

Pri mežnarskem delu moraš biti s srcem in se odpovedati marsičemu

Franci ni bil samo cerkovnik, bil je tudi krasilec, ministrant, čistilec, ki je doma tudi opral in zlikal oltarne prtičke. Njegov Marijin oltar je bil takrat na natečaju Družine izbran med sedmimi najlepšimi. Celo župljanke so mu priznavale, da nobena ikeban ne dela tako kot on. »Samo za berila in študije nisem,« je takrat za Družino pristavil v značilni, hitri gorenjski govorici.

»Pri mežnarskem delu moraš biti s srcem in se odpovedati marsičemu,« je dejal, in dodal: »Delam, kakor da je moje. Ves trud pa se mi povrne z veseljem in srečo, ker je cerkev urejena, lepo okrašena, ker sem morda razveselil farane, župnika ali obiskovalce.« Toda kako se je pri njem nabralo toliko desetletij cerkovniške službe? »Saj pomagam v cerkvi že od vedno,« odgovori.

Konjski komat kot spomin na življenje in Marijino znamenje, ki ga je Francijev oče rešil z ene od vaških lip, ko so jih podirali. Foto: Ivo Žajdela

Živi v hiši blizu cerkve Božje Pomočnice kristjanov

Franci živi v hiši blizu cerkve Božje Pomočnice kristjanov, ki jo je leta 1936 tam začel zidati njegov oče. Istega leta so začeli zidati tudi župnišče. Da je zaslužil za delavce pri gradnji hiše, je z vprego konj vozil po cesti Kranj–Ljubljana. Tako sta se starša lahko poročila, bilo je med vojno. Ob njenem koncu, leta 1945, se jima je rodil prvi otrok, Franci, dve leti kasneje, leta 1947, pa še Jernej. Tako so postali štiričlanska družina.

Podoba z mlaja ob 80-letnici mežnarja Francija Kalana. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1948 so komunisti zaprli starša dveh majhnih otrok

Ker je Kalanova hiša stala sredi gozda, so se pri njih po vojni skrivali tako imenovani skrivači, nasprotniki komunističnega režima. Ko so zapuščali Slovenijo, so nekatere ujeli. Njihova pričevanja so imela hude posledice za družino. 29. junija 1948 je Udba očeta (1906–1973) aretirala. 20. avgusta so ga skupaj z ženo Frančiško (1904–1985) »obsodili«, njega na pet let zapora in zaplembo premoženja, ženo na tri leta. Ker sta bila sinova stara, prvi dve leti, drugi 10 mesecev, nje niso zaprli, so jo pa zaprli takoj, ko je drugi sin dopolnil dve leti. »Krivda«? Na domu oz. v bližnjem gozdu sta en mesec skrivala »bandita« (kot piše v »sodbi«) Franca Avguština, ki ni hotel v jugo vojsko in je nameraval z bratom Ivanom zapustiti državo. »Sodniki« so v »sodbi« zapisali, da sta zakonca Franc in Frančiška bila »zakrknjena nasprotnika sedanjega reda v državi«. 6. oktobra je Vrhovno sodišče Francu »kazen« zvišalo na osem let. Franc Kalan je bil majhen kmet, v lasti je imel le en hektar zemlje, zato je njegovo posest sodišče razdelilo med vse štiri družinske člane, sin Franci pravi, da je v zemljiški knjigi tako še danes.

Najprej so ga zaprli v Begunjah, nato v Ljubljani, od tam so ga prepeljali v Maribor, nato pa v Rajndol pri Kočevju, kjer so delali barake. Tam so ga hudo pretepli. Tako hudo, da so ga zaradi poškodb morali zdraviti v bolnišnici v Topolšici. Domov so ga izpustili šele leta 1953.

»Sodba« »v imenu ljudstva« (v imenu komunistov), s katero so leta 1948 Francijeva starša »obsodili« na skupaj enajst let zapora in zaplembo premoženja. Foto: Ivo Žajdela

Starša sta iz zapora prišla s hudimi zdravstvenimi posledicami

Leta 1949 so aretirali še mamo. Zaprli so jo za leto dni na gradu Rajhenburg v Brestanici, izpustili so jo 24. oktobra 1950. Lahko si predstavljamo, kako ji je moralo biti težko, ko je morala pustiti doma sinova, otroka stara dve in štiri leta, ne vedoč, ali ju bo še kdaj videla. Ko so v vasi izvedeli za aretacijo, so odšli v Mavčiče po mamino sestro Micko in ona je prevzela skrb zanju na njunem domu, ker ni bila poročena je nato do smrti leta 1979 živela pri njih.

Mama se je na srečo vrnila domov leta 1950, oče pa tri leta kasneje. Oba sta iz zapora prišla s hudimi zdravstvenimi posledicami, a sta se postopoma privadila na civilno življenje. Oče Franc je bil invalid že od leta 1924, ko si je poškodoval levo nogo, zato je imel to »trdo«. Ko ga je miličnih aretiral, je s seboj vzel kolo, ki mu ga nikoli niso vrnili. Mati je bila šivilja, oče pa žnidar.

Na stenah Francijevega doma so slike z njegovimi cvetličnimi aranžmaji. Foto: Ivo Žajdela

Po letu 1953 so z mamo skrbeli za okrasitev cerkve

Kmalu po njuni vrnitvi so na prostost izpustili tudi župnika Antona Kovačiča iz Mirne Peči, ki je nato služboval na Bregu. Bil je prvi povojni administrator, cerkev na Bregu je bila podružnica župnije Kranj Šmartin vse do leta 1983, ko je župnik Ciril Brglez uredil ustanovitev nove župnije Kranj – Drulovka-Breg. Kovačič je bil na Bregu samo tri leta, ker ga je zadela srčna kap. Za njim so prosili Kalanovega očeta, naj postane mežnar, a se je sprva upiral. Leta 1955 je po desetih letih zapora prišel na Breg župnik Franc Presetnik, ki je nato tam služil 27 let, do smrti leta 1982, pokopali so ga v Stožicah.

Brata Franci in Jernej sta bila takrat ministranta, vse obrede so takrat še opravljali v latinščini. Ko je Kalanov oče leta 1953 na prigovarjanje faranov naposled sprejel službo mežnarja, so z mamo skrbeli za okrasitev cerkve. Leta 1973 je Francijev oče zaradi srčne bolezni umrl. Rane so se sčasoma zacelile in kmetovanje je šlo naprej. Leta 1979 pa jih je znova doletela izguba, umrla je teta Micka, ki je nekoč skrbela za oba brata.

Francijeva cvetlična okrasitev domače Marijine cerkve za veliko noč leta 2023. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1984 so na Bregu ustanovili župnijo

V tistem času se je začelo govoriti o ustanovitvi župnije na Bregu, kar se je uresničilo 14. avgusta 1983. Nadškof dr. Alojzij Šuštar je takrat ustanovil župnijo, prvi župnik pa je postal Franc Ivanc iz Velikih Lašč. Na Bregu je služil 22 let.

Franc se je v Iskrini tehnični šoli izučil za rezkalca (brat Jernej pa za strugarja), hodil je v službo v Iskro Kranj. Kmalu je zbolela mama. Zaradi narave njene bolezni je pustil službo, da jo je lahko negoval. Mama je umrla leta 1985, skupaj z očetom in teto so jo pokopali na pokopališču v Bitnjah. Kasneje se je vrnil v službo in doma nadaljeval s kmetijstvom. Imel je pet do šest glav živine, dokler ni leta 1992 sam zbolel. Ugotovili so, da ima hudo slabokrvnost zaradi pomanjkanja vitamina B12, a je s spremenjeno prehrano stanje izboljšal. Službo je dokončno pustil in se posvetil kmetijstvu.

Ko je bil star 58 let, so mu na ZPIZ-u sporočili, da mu manjka 14 mesecev vojaščine. Ponudili so mu možnost odkupa, kar je storil, in se leta 2003 upokojil. Ker je bil že precej utrujen, je zemljo dal v najem sosedu Janku Gračanu. Z bratom Jernejem sta danes oba v pokoju. Ostaja jima želja, da ju spremlja zdravje, ki življenje dela lepše.

Franci Kalan se več kot 70 let daruje za lepoto bogoslužja na Bregu ob Savi. Foto: Ivo Žajdela

Tudi pri 80-tih letih skrbi za okrasitev cerkve s cvetjem

Mežnarstvo je jemal resno, z veseljem ga je opravljal. Zelo je zadovoljen s svojo zvestobo župniji. Cerkev je okrasil še ob prazniku 40-letnice župnije leta 2023. Toda moral je izpreči, saj mu zdravjem tega poslanstva ne dovoljuje več opravljati. A, cvetje še danes krasi Francijev dom. V lepem spominu ima nekdanjega ljubljanskega škofa Stanislava Leniča in vse duhovnike, ki so skrbeli za župnijo: od Antona Kovačiča in Franceta Presetnika, ki je bil na Bregu kar 27 let, do zadnjega Cirila Brgleza. Zdaj skrbita za breško župnijo šmartinski župnik Bojan Likar in duhovni pomočnik Janez Zupanc.

Na praznični dan konec septembra je mašo v njegovo čast daroval šmartinski župnik Bojan Likar, ki je maševal v plašču iz leta 1978. Župljani so v čast svojemu mežnarju po maši pred cerkvijo pripravili družabno srečanje.

Ko sem bil pri njem nekaj dni pred božičem, mi je dejal, da tudi te dni skrbi za okrasitev cerkve s cvetjem.

Rože pred Francijevo hišo sredi zime 20. decembra 2025. Foto: Ivo Žajdela

Uporaben za vse, kar je bilo potrebno postoriti v cerkvi in v župniji

Bojan Likar, župnik župnije Kranj – Šmartin. Foto: Ivo Žajdela

Bojan Likar, župnik župnije Kranj – Šmartin: Franci Kalan je eden tistih mežnarjev, ki svoje službe niso opravljali »za določen čas«, niti niso razmišljali, kaj spada v njegovo področje. Franci je bil uporaben za vse, kar je bilo potrebno postoriti v cerkvi in v župniji. Pomagal je vsakokratnemu župniku (tudi pri raznih delih v župnišču) in poskrbel, da je bila cerkev vedno lepo urejena in pripravljena za bogoslužje. Ni se spraševal, kakšne potrebe ima doma, cerkev je bila vedno na prvem mestu. Zato si je pri ljudeh pridobil spoštovanje in zaupanje in se bodo težko sprijaznili z dejstvom, da zaradi zdravstvenih težav vseh teh opravil ne bo mogel več vršiti. Bodo pa zelo veseli njegovih nasvetov in trajno hvaležni za vse, kar je dobrega storil za domačo župnijo.

1/11