Magdalena Gornik (1835–1896) je fenomen in je to vedno bolj, je dejal Franci Petrič in dodal, da če bi pogledali po statistiki, ko se je leta 1996, ob obletnici Magdalenine smrti, prvič pojavil prispevek o njej v Mohorjevem koledarju, si nihče ni mislil, da bo po 30 letih na Goro prihajalo na tisoče ljudi, tam pa živi okoli 120 prebivalcev. »In vsako leto jih je več, na primer julija lani, ob obletnici Magdaleninega rojstnega dne, je prišlo na Goro petdeset organiziranih avtobusov romarjev. Človek ne more verjeti, kaj to pomeni. Škof Lenič je nekoč dejal, da bo po šestih generacijah ali po stotih letih Magdalena privabila ljudi na Goro, jim posredovala prošnje in se bodo tam dogajali čudeži. Po njem ponavljajo to mnogi drugi.«

Predavanje o Magdaleni Gornik. Foto: Ivo Žajdela

Niti kakšnega pozitivnega pregovora o svetnikih nimamo

»Ko imam birme, včasih otroke vprašam, ali bi bili radi svetnik,« je pripovedoval Franci Petrič. »Ampak spomnijo se tistih skrivenčenih figur na oltarjih, vsak v rokah drži en rekvizit, in prav nič prijazni niso, pa nekam so zagledani, tako da me malo čudno pogledajo in si verjetno mislijo, kaj se je temu zgodilo, da me to sprašuje. Ali, enkrat sem v družbi kanonikov začel, ali si predstavljate, kako bo, ko bomo v nebesih. Nič niso radi slišali, da sem načel to temo. Torej, to temo, biti svetnik, ali biti v nebesih, pa kaj bo, nekam odrivamo. Slovenci imamo en poseben fenomen, da kakšnega pozitivnega pregovora o svetnikih nimamo. Včasih uporabimo reklo Ta je pa en čuden svetnik. V naši mentaliteti je to povezano z nekim čudaštvom ali nenavadnostjo.«

Sluh svetosti o Magdalena Gornik je bil nepretrgan

Spomnil se je, da je okoli leta 2000 kardinal Rode dejal: če bi bila ta ženska v Italiji, bi bila že zdavnaj svetnica. Njegova naloga postulatorja pa je, da ugotovi, ali je Magdalena Gornik popularna. Ali po 130 letih smrti še obstaja sloves ali sluh svetosti: ali je popularna ali ni, ali smo čisto pozabili nanjo in jo zdaj obujamo. »Moj interes ni, da bi nekaj obujal. Seveda, z objavami, s pisanjem, z govorjenjem poskušam povedati stvari, ki so morda že pozabljene ali skrite. Ampak zanimivo je, da odkrivam, da je bil sluh svetosti o Magdalena Gornik nepretrgan, od leta 1847, ko so se pri njej začele dogajati nenavadne stvari, vse do njene smrti ter pozneje in do danes.«

Franci Petrič med predavanjem o Magdaleni Gornik. Foto: Ivo Žajdela

Kaj mora biti nekdo, da postane svetnik

Torej, kaj je svetnik? Predavatelj je na to vprašanje odgovoril s slikovito primero, da je svetnik krščanska Nika Prevc, Luka Dončić ipd. To so ljudje, ki so se zelo trudili, da so živeli iz evangelija, bili so povezani z Bogom, živeli so krščanske kreposti (vero, upanje, ljubezen), kardinalne kreposti, kot so zmernost, srčnost, pogum, pravičnost. Dejal je, da je vprašal umetno inteligenco, kaj mora biti nekdo, da postane svetnik. Odgovorila je, da je temelj odnos z Bogom, kako živiš vero (da zaupaš v Boga), kako živiš upanje (da zaupaš v Božje obljube), kako živiš ljubezen (nesebična ljubezen do Boga in bližnjega). To je srce svetosti.

»V ljubljanski stolnici pod kupolo, kjer so naslikani evangelisti, so pod njimi upodobljene kardinalne (temeljne) človeške kreposti: preudarnost, pravičnost, zmernost, srčnost, pogum. Še posebej srčnost in pogum sta najbolj popularni; tudi v poklicih, če vidimo, da je nekdo zavzet, rečemo, to je pa srčen človek. To so torej svetniške kreposti.«

UI mu je še odgovorila, da v krščanskem izročilu svetnik ne postane zato, ker je bil brez napak, ampak ker je junaško živel kreposti in se v celoti oprijel Boga. »In pri Magdaleni Gornik se to da odkriti, in pri mnogih drugih, na primer pri Slomšku in drugih svetniških kandidatih, pri njih vedno odkrijemo te kreposti. Seveda, lepo je, da je človek tudi ponižen, krotek, skromen, usmiljen, da odpušča, da zna prisluhniti, da je poslušen Božji volji. To so vse kreposti, ki naj bi delale nekoga za svetnika.«

Magdalena Gornik, slika Nikolaja Mašukova, župnijska cerkev v Sodražici.

Magdalenina zgodba ni privlačna zgodba: »Tu teče kri, govora je o zadoščevanju.«

Postulator Franci Petrič je v nadaljevanju orisal življenjsko pot Magdalene Gornik, ki je bila res nekaj posebnega. Že pri prvem obhajilu je zaslišala Jezusov glas. Pri Novi Štifti je v hostiji videla Jezusa. V adventu 1847 je hudo zbolela. Avgusta 1848 se je pri njej pojavilo zamaknjenje, preselila se je v nadnaravno, v presežnost, razprla se ji je duša, povezana z videnjem. Videla je dve poti, položno in bolj strmo, odločila se je za bolj strmo. Videla je nebesa, vice in pekel kot tudi hude dogodke in čase. Od septembra 1948 ni več uživala hrane. Prejemala je le hostijo, to je Jezusa. 47 let je živela brez hrane. Prejela je tudi stigme, s katerimi je podoživljala Jezusa na Oljski gori.

Franci Petrič ob tem pove, da to ni privlačna zgodba. »Tu teče kri, govora je o zadoščevanju. In kljub temu imamo pri njej sluh svetosti, saj se ji ljudje priporočajo ter romajo na Goro nad Sodražico, kjer je živela in kjer je njen grob.«

Franci Petrič med predavanjem o Magdaleni Gornik. Foto: Ivo Žajdela

Danes je Magdalena Gornik v ospredju, predstavlja sluh svetosti

Zakaj se je postopek začel tako pozno? Ker je bila v obdobju po njeni smrti prva svetovna vojna in zaradi Vodiške Johance. V aferi pri tej so uporabljali celo znano fotografijo Magdalene Gornik, in nasploh je ta afera škodila primeru Magdalene Gornik. Predavatelj je omenil tudi, da so župnišče na Gori med vojno požgali partizani.

Danes je Magdalena Gornik v ospredju, predstavlja sluh svetosti. Znana je tudi že po svetu. Anton Štrukelj je napisal o njej knjižico, ki so jo v prevodu izdali v Argentini in tudi v Nemčiji. Njen grob na Gori je vedno poln sveč.

Glede postopka je postulator dejal, da trenutno zgodovinska komisija pregleduje dokumente. Na Goro hodijo različni ljudje, od preprostih do izobraženih. Vsak mesec 23. je v cerkvi Marije Snežne na Gori (Petrinci) romarski shod z mašo. Od Nove Štifte, preko Sodražice, Nove vasi in Gore (Petrinci) ter nazaj do Nove Štifte je speljana Romarska pot Magdalene Gornik.

Magdalena Gornik, Glasnik Kraljice miru, 1. 11. 2003

1/8