Prelomni dogodek je bil eden v vrsti številnih predhodnih in kasnejših korakov, s katerimi se je radio globoko usidral v slovensko medijsko pokrajino, v katero prinaša prepotrebno pluralnost ter zavezanost katolištvu, slovenstvu in demokraciji. O teh korakih se pogovarjamo z direktorjem Radia Ognjišče Francijem Trstenjakom.

Najprej seveda: čestitke za 30. rojstni dan od starejše sestre Družine!

Hvala lepa!

Stekle so prve sekunde in minute, vse je bilo brez zapletov, česar smo bili zelo veseli.

Kako se je v vaš spomin vpisal 28. november 1994, ko se je rodil 24-urni program Radia Ognjišče? Res je, prej ste že oddajali iz Kopra, a to je bila vendarle prelomna točka.

Ko se spomin vrača k tistemu 28. novembru, se dejansko vrne še nekaj mesecev nazaj, ko smo kletne prostore Zavoda sv. Stanislava, v katerih se zdaj pogovarjava, dobesedno na kolenih čistili in pripravljali, da bi lahko zaživeli do »dneva D«. Bilo je zelo vznemirljivo. Hkrati so se že uvajali novi kadri, voditelji, novinarji, tehniki, delali so »vroče vaje«, da bi lahko 28. novembra res štartali. V tem času se je prek oddajnikov – imeli smo jih pet – že slišala glasba in nenehno opozorilo, da bo začel oddajati Radio Ognjišče. Tako smo ogrevali in pripravljali teren. In potem je res prišel 28. november, peta ura popoldan. To uro smo izbrali za uradni začetek, ko smo prvič iz našega velikega studia, ki je še danes naš osrednji studio, pozdravili naše poslušalce. In stekle so prve sekunde in minute, vse je bilo brez zapletov, česar smo bili zelo veseli.

Franc Bole in Franci Trstenjak leta 2009. FOTO: Tatjana Splichal

To so bili torej »kratkoročni« koraki do prvega dneva oddajanja. Kateri pa so bili tisti »dolgoročnejši«? Seveda je ideja zorela …

… dolga leta prej v glavi msgr. Franca Boleta. Morda vseh podrobnosti o tem, koliko časa si je to želel in se na to pripravljal, niti ne poznam. Vsekakor pa: ko se je Slovenija osamosvojila, je takoj začutil pravi trenutek, da mora s to idejo priti na plan. Takoj je šel v akcijo. Najprej je začel iskati informacije zlasti o tem, kako se lahko pridobijo oddajniki. Se je pa takrat zgodil zaplet prav glede tega, saj je prišlo do nekakšnega moratorija, da država ne sme podeljevati oddajnikov novim radijskim postajam. Vem, da so posredovali Lojzete Peterle in drugi krščanskodemokratski ministri, naj se to vendarle zgodi. In potem je le prišel tisti »dan D« v letu 1993, ko je Bole dobil dovoljenja za pet oddajnikov: Tinjan in Sveta Gora na Primorskem, pa Krvavec, Boč in Kum. S tem dovoljenjem pa je bila povezana zahteva, da je treba v enem letu po izdaji dovoljenja »zasesti« ta frekvenčni prostor s programom. Prav zato smo začeli nekaj mesecev prej z oddajanjem v Kopru, ker sta Tinjan in Sveta Gora prej kot drugi oddajniki dobila dovoljenji. Na hitro smo sestavili ekipo sodelavcev, uredili koprski studio in tako se je tam začelo oddajati že 5. junija 1994.

Bole je po uspešnih Klicih dobrote, ki sem jih začel v Celju, zaznal, da bi bil mogoče jaz potencialni kandidat za urednika radia.

Vzporedno z dovoljenji za oddajnike se je začenjala tudi moja radijska pot. Bole je po uspešnih Klicih dobrote, ki sem jih začel v Celju, zaznal, da bi bil mogoče jaz potencialni kandidat za urednika radia. Prosil je škofa Krambergerja, ki je dal privoljenje, čeprav so baje njegovi svetovalci temu nasprotovali, češ, zakaj bi mladega duhovnika »žrtvoval« za tako delo. A škof se je osebno odločil in Boletu dal zeleno luč zame. Tako sem 1. avgusta 1993 presedlal v Koper, se zaposlil na Ognjišču in takoj so stekle vse programske priprave: kakšen naj bi bil program, katere oddaje, katere rubrike, katere prispevke naj bi prinašal. In moram reči: ideja, ki se je takrat rodila, je obveljala takrat in velja še danes, v glavnem je nespremenjena.

Rekli ste, da so ob pobudi za vaše imenovanje za radijskega urednika škofovi svetovalci malce …

… kontrirali.

Do slovenske samostojnosti slovenski katoličani v naših medijih nismo slišali skoraj ničesar o Cerkvi, o verskih zadevah.

Ali to pomeni, da v Cerkvi pred 30 leti morda niso bili vsi prepričani, da je katoliški radio v slovenskem javnem prostoru sploh potreben? Zakaj je po vaši presoji za katoliško občestvo pomembno, da ima svoje medije – svoje v lastniškem in uredniškem smislu?

Pri odgovoru na to vprašanje je pomemben zgodovinski spomin, pogled v polpreteklo zgodovino. Do slovenske samostojnosti slovenski katoličani v naših medijih nismo slišali skoraj ničesar o Cerkvi, o verskih zadevah. Tudi to je Boleta bolelo in mu hkrati dajalo zagon v prizadevanju, da se v takih razmerah mora zgoditi katoliški radio. Z njim sem se popolnoma strinjal. Do takrat dejansko nismo imeli ničesar, beseda o Cerkvi, o Bogu je bila v javnih medijih skorajda prepovedana. No, saj smo v njih še danes na nek način »marginalna skupina«, ker se ne sme nič govoriti o nas, o Cerkvi, o lepih stvareh v njej. Seveda, grde stvari bo slovenski medij takoj pograbil in o njih trobil, pa če je res ali ni res. Obveščanja o dobrih, pozitivnih zadevah v preteklosti ni bilo, zato je bil nujno potreben katoliški radijski medij, da pokrije ta manko, ki ga je imela medijska scena v Sloveniji. Iz tega prepričanja je izvirala Boletova ideja, da je enako potrebna tudi katoliška televizija, saj je bila na tem področju situacija enaka: na nacionalni televiziji za katoličane ni bilo prostora, ni bilo prostora za Cerkev, da bi se lahko videlo in slišalo o lepih, dobrih stvareh v njej. Navsezadnje to koristi čisto vsem državljanom, vsem gledalcem in poslušalcem ne glede na to, ali so verni ali niso. Prepričan sem, da Cerkev vedno odgovarja na vsa temeljna vprašanja, s katerimi se srečuje vsak človek.

Mi smo cerkveni medij, mi smo nad politiko – to sem ves čas zagovarjal in po 30 letih lahko rečem, da je bilo to moje stališče pravilno in se je obrestovalo.

Morda je pri tem ključna beseda »pluralnost«. Spomnim se besed, ki jih je oče Franc nekoč izrekel v intervjuju za Družino: »Demokracija je v različnosti in te pri nas skoraj ni – Radio Ognjišče je pravzaprav edini dnevni medij, ki lahko s stališča pomembnega dela slovenske javnosti presoja družbena dogajanja.« Ali tudi sami tako vidite radijsko postajo, ki jo vodite? Kakšno je torej mesto radia v celotni slovenski medijski krajini?

Popolnoma se strinjam z Boletovo mislijo o Radiu Ognjišče, kajti pluralnosti, ki je sicer tako opevana in zahtevana, pri nas ni. Katoliška vprašanja v drugih medijih niso obravnavana, podobno velja tudi za del političnih vprašanj, kot jih recimo zagovarjajo desne politične stranke. V zasnovi programske sheme našega radia je bil vedno na prvem mestu evangelij. Na drugem mestu je slovenstvo. Zame je bila to temeljna predpostavka: če smo slovenska radijska postaja, moramo poudarjati slovenstvo in vse, kar je s slovenstvom povezano. Hkrati pa moramo dati prostor tudi desni politični opciji – ravno zaradi tega, ker je bila ta politična opcija iz ostalih medijev izrinjena. Ampak to ne pomeni: Radio Ognjišče = desna politična opcija ali celo ena stranka. V preteklosti so bili res apetiti, ko se nas je hotela polastiti ena stranka, češ, saj ste »naši«. Ne, mi smo cerkveni medij, mi smo nad politiko – to sem ves čas zagovarjal in po 30 letih lahko rečem, da je bilo to moje stališče pravilno in se je obrestovalo.

»1. avgusta 1993 sem presedlal v Koper, se zaposlil na Ognjišču in takoj so stekle vse programske priprave ...« FOTO: Tatjana Splichal

Glede pluralnosti oz. nepluralnosti medijskega prostora droben anekdotičen »izlet«. Marsikdo se najbrž še spomni, kakšen vihar v kozarcu vode je bil, ko je bil pred dvema letoma urednik in novinar Radia Ognjišče Alen Salihović prvič povabljen v Odmeve na TV Slovenija kot politični komentator. To je bilo seveda v času pred »depolitizacijo« nacionalke. Po skoraj tridesetih letih obstoja nekega katoliškega medija njegov urednik pride na nacionalno televizijo in to sproži – začudenje.

Začudenje, a pri nenormalnih ljudeh. Pri normalnih je bilo to normalno sprejeto in deležno odobravanja. A naj povem nekaj v zagovor RTV Slovenija: do zdaj smo v vseh teh tridesetih letih načeloma kar dobro sodelovali, zlasti s Televizijo Slovenija; naredili smo kar nekaj skupnih projektov, pri katerih so nas videli kot dobre partnerje, zaveznike. Tudi oni so pokrili nekatere naše dogodke, in to v času, ko niso bili kakšni »naši« ljudje v vodstvenih organih, pa smo vendarle našli skupni jezik in je bilo lepo sodelovanje.

Tudi drugim medijskim kolegom pokažemo, da se da narediti lep pogovor, lep prispevek, tudi kritičen, a na človeški, dostojni ravni, ne pa nizko, »pod pasom«, kot včasih rečemo …

Če se zdaj vrnem k vašemu vprašanju: da so Alena vendarle povabili v informativni program, je bila le neka »nadgradnja«. Vedeli so, da je dober sogovornik, analitik; edino prav in pošteno do novinarskega kolega, da so ga povabili, kakor vabijo sogovornike iz drugih medijskih hiš. Prav je, da nacionalni medij povabi sogovornike tudi iz katoliškega medija, ki je prepoznaven in odmeven v javnem prostoru. Radio Ognjišče ima v slovenskem medijskem prostoru res ugledno mesto, mnogi ga zelo cenijo in spoštujejo. To dokazuje tudi dejstvo, da nimamo nobenih težav dobiti goste za komentiranje slovenskih ali svetovnih dogodkov. To pomeni, da Radio Ognjišče jemljejo kot resen medij in mu dajejo vse priznanje. Mi pa se res trudimo, da smo do vseh sogovornikov, tudi če so iz drugačne nazorske ali politične opcije, kot je naša, dosledno spoštljivi. Ne vabimo jih, da pridejo k nam, da bi jih potem provocirali, da bi jim postavljali nesramna vprašanja. To ne pomeni, da smo z njimi »zlizani«, do njih »uslužni«. Ne, seveda postavljamo resna, kritična, težka vprašanja, a spoštljivo. Pred časom smo recimo imeli intervju s predsednico države; naša novinarka je bila dovolj pronicljiva in je postavljala tudi težka vprašanja, na katera je morala predsednica odgovoriti. Ne bojimo se ničesar, a do sogovornika smo ves čas spoštljivi, kar je edino prav. S tem tudi drugim medijskim kolegom pokažemo, da se da narediti lep pogovor, lep prispevek, tudi kritičen, a na človeški, dostojni ravni, ne pa nizko, »pod pasom«, kot včasih rečemo …

Ves čas si prizadevamo, da bi gradili mostove, kajti ljudje smo si vsi enaki, iščimo torej tisto, kar nas povezuje, in ne, kar nas ločuje.

Tu se že dotikava teme, ki ji pravimo »družbena polarizacija«. Mediji imamo tukaj dvojno vlogo: ali to polarizacijo, ki se stopnjuje zaradi številnih družbenih dejavnikov, podpihujemo in še dodatno zabijamo kline v obstoječe družbene razpoke, ali pa skušamo tkati vezi družbenega zaupanja. Če si dovolim oceno: sam sem Radio Ognjišče vedno videl v tej drugi vlogi, da skuša povezovati, ne razdruževati. Ali je to dejansko zavestna uredniška in tudi lastniška odločitev?

Res je zavestna odločitev. Tudi osebno nisem človek, ki bi delal razdor ali pa iskal prepire. Iščem povezovalno moč. Veseli me, da je papež pred nekaj dnevi novinarjem položil na srce, naj bodo graditelji mostov, ker je v današnjem času že preveč zidov. V teh papeževih besedah vidim povzetek našega tridesetletnega dela. Ves čas si prizadevamo, da bi gradili mostove, kajti ljudje smo si vsi enaki, iščimo torej tisto, kar nas povezuje, in ne, kar nas ločuje.

A morda še skok nazaj, ko sva se prej dotaknila RTV Slovenija. Ko smo ob naši obletnici imeli prireditev za medijske kolege in poslovne partnerje /to je bilo v četrtek, 7. novembra; op. B. Š./, me je zabolelo oziroma sem še vedno razočaran, da ni bilo nikogar iz RTV Slovenija. Čeprav smo povabili tako rekoč vse vodstvene organe, ni bilo nikogar razen direktorja enote Oddajniki in zveze, s katero prav tako dobro sodelujemo. To pa je zame pokazatelj, ob katerem se zastavljajo vprašanja: ali se nas bojijo, ali nas imajo za tako ničvredne, ali je kaj tretjega? Tega pa res ne razumem. Niti opravičila nismo dobili.

Pa ostaniva za hip še pri nacionalnem radiu. Ta se sklicuje na korenine iz leta 1928 …

… iz Finžgarjevega časa.

Dejansko smo mi nasledniki te prvotne radijske ideje na slovenskih tleh, mi v današnji čas prinašamo to katoliško idejo in smo v tem smislu nasledniki Finžgarjevih projektov.

Takrat je namreč začel oddajati Radio Ljubljana. A tisti radio je ustanovila Katoliška prosvetna zveza. Na Wikipediji sicer piše, da je radio leta 1928 ustanovila »prosvetna zveza«, pridevnik »katoliška« pa je izpadel. Morda se tudi vsi kolegice in kolegi Radia Slovenija ne zavedajo, da njihova ustanova izhaja iz katoliške pobude. Ali ne bi bilo torej bolj logično, ko bi se bil Radio Ognjišče skliceval na te korenine ter bil njihov današnji dedič in uresničevalec? Kako vi vidite to perspektivo zgodovinskega spomina?

V hiši smo se že večkrat šalili na ta račun. Dejansko smo mi nasledniki te prvotne radijske ideje na slovenskih tleh, mi v današnji čas prinašamo to katoliško idejo in smo v tem smislu nasledniki Finžgarjevih projektov. To, kar je danes Radio Slovenija, je daleč od tega. V spominu imajo, da se je leta 1928 pač nekaj zgodilo, če je le mogoče, pa se izognejo vsebini tega spomina. Iskreno povedano: Radio Slovenija je ideološko še veliko bolj nastrojen kot Televizija Slovenija. Pri radiu je bilo v preteklosti zelo zelo zelo težko vzpostaviti kakršno koli sodelovanje. Je pa zanimivo, da je v zadnjem letu vendarle prišlo do neke oblike sodelovanja: nedeljski prenos svete maše dvakrat na mesec delamo mi za njih, dvakrat na mesec pa oni tudi za nas. Nazadnje so bili torej ekonomski in tudi kadrovski razlogi tisti, ki so odprli vrata. In potem vsi vidimo, da je sodelovanje mogoče, da nekdo ni tak »sovražnik«, kot si je kdo drug morda predstavljal …

Nikoli do zdaj se nismo in tudi v prihodnosti se ne bomo prilagajati nekim »zahtevam časa«.

Uporabili ste besedo »sovražnik« … Danes se veliko govori o t. i. sovražnem govoru in hitro se lahko pod to etiketo znajdejo tudi jasna stališča družbenega nauka Cerkve in katoliškega pogleda na človeka. Kako v dobi, ko je vse, kar ne plava s prevladujočim tokom, hitro označeno za sovražno, krmiliti v javnem prostoru, da na eni strani ohranjaš identiteto in jasno izražaš svoja stališča, po drugi strani pa paziš, da ne ogroziš svojega medijskega projekta? Zdi se namreč, da utegnejo dogajanja tudi na zakonodajni ravni voditi v okoliščine, v katerih bi bile »tepene« jasne katoliške besede o človeku, o številnih družbenih pojavih … 

Vsak medijski človek mora vedno imeti »vključeno« neko samocenzuro. Vedno moraš izbirati besede in takó krojiti lastno misel, da ne bo zašla na en ali drugi pol. Če paziš, da ne zaideš v neko skrajnost, ki bi res lahko povzročila gorje, potem ne moreš v nobenem primeru biti sovražen v svojem načinu pripovedi, tudi če zagovarjaš zelo jasna stališča. Nikoli do zdaj se nismo in tudi v prihodnosti se ne bomo prilagajati nekim »zahtevam časa«. Jasno zagovarjamo svoje stališče. Tudi jasno povemo, kdo smo: ne skrivamo, da smo cerkvena radijska postaja; ne skrivamo, da smo verni; ne skrivamo, da je naša opcija katolicizem; do neke mere zagovarjamo desne politične stranke, ampak smo tudi do njih kritični, jim ne dajemo potuhe, češ, zdaj pa je vse v redu, ker ste »naši«. Jasno povemo vse. Če dam za primer aktualno vprašanje splava. Mi jasno povemo, kaj je splav – splav je umor. Ne moremo reči drugače. Umor pa je najhujše dejanje, ki ga človek lahko naredi nad človekom. To bomo vedno zagovarjali, pa tudi če bodo nepremišljeni ljudje razglašali, da je to sovražni govor.

A nekaj takih razglašanj ste bili že deležni in bili zato tarča kakšnega sodnega postopka – tudi vi osebno. 

Res je, a hvala Bogu je bila sodnica razumna in je ugotovila, da ni šlo za nikakršni sovražni govor, temveč za obrambo naših načel in pravic, ki nam jih je nekdo hotel odvzeti in prikazovati neko zmotno sliko, kakor je bila v resnici. Res pa je tudi, da cela zadeva ni bila prav nič prijetna. A uspeli smo s pomočjo naše odvetnice, ki je sodnici prikazala podobne svetovne primere, iz katerih je jasno, da imamo novinarji pri presojanju družbenega dogajanja pravico tudi do nekoliko »trših« besed, ki se morda komu ne slišijo najlepše, ko razkrinkavamo negativne pojave, s katerimi se zastruplja javni prostor. V sodnem postopku, ki ga omenjate, je zmagala moč medijske govorice nad pritlehnim napadom na svobodo govora.

Če je znotraj Cerkve nekaj narobe, je treba jasno in odločno povedati, kaj je narobe, in z argumenti pojasniti, zakaj je narobe.

Radio Ognjišče je torej kritičen do družbenih pojavov, a to kritiko izreka z dobronamerno držo. Kakšno pa je mesto notranjecerkvene kritike v katoliških medijih, kot sta vaš radio in seveda tudi Družina? Si upamo biti kritični? Na kakšen način naj bi bili kritični?

Pred leti sva bila z Alenom na vatikanskem srečanju katoliških novinarjev – mislim, da je bilo prvo take vrste –, kjer so nam dali jasno vedeti, da se katoliški novinar, vsak katoliški medijski človek ne sme bati biti kritičen tudi do cerkvenih vprašanj. Če je znotraj Cerkve nekaj narobe, je treba jasno in odločno povedati, kaj je narobe, in z argumenti pojasniti, zakaj je narobe. Katoliški mediji nismo v vlogi, da bi bili samo apologeti in bi zagovarjali – malce karikiram – prav vse, kar reče vsak škof. Tudi škof lahko izreče kakšno neumnost in je na to treba opozoriti. V našem programu smo se držali tega načela, seveda na premišljen, dostojen, spoštljiv način. Res pa je tudi, da v Cerkvi še ne znamo dobrohotno sprejemati kritik, pa čeprav nas papež ves čas k temu vabi in spodbuja. Slovenska Cerkev se bo, kar se tega tiče, morala še precej odpreti, se učiti in ne imeti za zlo, če katoliški novinar neko stvar iz življenja Cerkve kritično oceni kot napačno.

Po drugi strani pa je res še nekaj: v Sloveniji imamo to »smolo«, da javni prostor na splošno še ni zrel za takšno kritično držo znotraj katoliškega občestva. Po domače povedano: če katoliški novinar »pošimfa« neko škofovsko odločitev, to takoj poprimejo posvetni mediji in ti »raztrgajo« škofa, neko cerkveno odločitev, kakor da se je zgodil najhujši zločin. Slovenski problem je, da prav zaradi tega katoliški mediji v notranjecerkvenih razpravah ne moremo biti tako kritični, kot bi lahko bili – ravno zaradi proticerkvene naravnanosti splošnega družbenega prostora, v katerem se skoraj vsaka kritična misel o Cerkvi takoj zlorablja za neke čisto druge namene.

Franci Trstenjak v studiu Radia Ognjišče leta 2014. FOTO: Tatjana Splichal

Ali ste nekoč kot glavni in odgovorni urednik, zdaj pa tudi kot direktor radia kdaj dobil kakšen namig s cerkvenega vrha: o tem ne poročati ali o onem takó poročati …?

Ne, v 30 letih nisem dobil nobenega takšnega »namiga« ali da bi me kdo iz cerkvenega vrha hotel malce »potolči po glavi« (smeh). Če je šlo za kakšne »namige«, so bili ti v tem smislu, da sem dobil kakšno interno informacijo, ki nam je pomagala pri naši vsebinski usmeritvi, da nismo morda šli v napačno smer.

Ali bi si želeli, da bi bilo takih background cerkvenih informacij katoliškim medijev na voljo še več?

Gotovo, to bi bilo zelo dobrodošlo, ker bi potem v kakšnih zgodbah lažje obveščali katoliško in splošno javnost, tudi soočali različne poglede in izjave, da bi si potem naši poslušalci sami ustvarjali mnenje, kdo ima prav. Cerkev bi lahko katoliške medije jemala še bolj resno in jih še bolj upoštevala pri svojem poslanstvu. Saj podobno najbrž vidite stvari tudi pri Družini.

Dobro bi bilo, če bi nas škofje, kolikor je le mogoče, vnaprej obveščali o svoji projektih, nas spodbujali k podpori, nas povezovali s kompetentnimi sogovorniki.

Res je.

Želel bi si, da bi škofje večkrat izrazili željo, o čem naj spregovorimo. Kljub našim številnim povezavam preprosto ne moremo imeti vseh informacij, kar se dogaja po posameznih škofijah. Dobro bi bilo, če bi nas škofje, kolikor je le mogoče, vnaprej obveščali o svoji projektih, nas spodbujali k podpori, nas povezovali s kompetentnimi sogovorniki. Zdaj pa se prevečkrat dogaja, da morda dobimo informacijo o tem, da se bo nekaj zgodilo, potem pa: znajdite se, kakor veste in znate. Saj se vedno nekako znajdemo, a dobrodošla je vsaka roka pomoči. Koliko olajša delo, če dobimo konkretne predloge, na primer: imamo te in te sogovornike, ki bodo odlično predstavili zgodbo našega projekta. Medij potrebuje take sogovornike. Če hočemo biti verodostojni, si ne moremo izmišljati zgodb, ki jih ne poznamo. Tudi ob kakšnih vseslovenskih cerkvenih dogodkih se je dogajalo, da se je pozabilo v pripravljalni odbor vključiti katoliške medije, da bi lahko iz prve roke poznali dogajanje in svoje poslušale in bralce sproti obveščali, kaj, zakaj in kako se bo dogajalo.

To je ta pogosto opevana »proaktivnost«.

Tako je. Potem pa se je dogajalo, da smo bili vključeni tik pred zdajci, ko se je morda obetal slabši obisk od pričakovanega. Pa delaj »čudeže«, če moreš!

Če si slovenska radijska postaja, ja, za božjo voljo, potem moraš slovenstvo v vsej njegovi raznolikosti podpirati in omogočati, da se bo širilo naprej!

Pa saj ste jih tako vi pri Radiu Ognjišče kot mi pri Družini! A vrniva se k temeljnim stebrom programa Radia Ognjišče. To so, kot ste dejali, katolištvo, slovenstvo in krščansko-demokratska vizija družbe in države. Ostaniva še pri drugem stebru. Pomemben del vašega programa je seveda glasba in Radio Ognjišče slovi kot ena tistih radijskih postaj, ki ima največ slovenske glasbe. Spomnimo se vročih razprav o kvotah, ki naj bi jim radijske postaje po medijski zakonodaji zadostile glede slovenske glasbe. Ali ste imeli kdaj težavo zapolniti te kvote?

Nikoli. Mi imamo okrog sedemdeset odstotkov slovenske glasbe redno v programu, tako da so bile tiste kvote za nas smešne. Ob posameznih državnih in cerkvenih praznikih pa imamo celo 100-odstotni delež slovenske glasbe. Kot sem že dejal: če si slovenska radijska postaja, ja, za božjo voljo, potem moraš slovenstvo v vsej njegovi raznolikosti podpirati in omogočati, da se bo širilo naprej! Poleg glasbe zato seveda dajemo veliko pozornost tudi govoru; poudarek mora biti na lepi, pravilni izgovorjavi, pa tudi na pravilni pisani besedi. Če tudi tukaj slovenski medij ne bo branik slovenstva, kdo pa bo?! Resda ne poznam do potankosti dela vseh komercialnih radijskih postaj, a ne morem se znebiti vtisa, da so, kar se govora tiče, zelo površni in delajo veliko škodo slovenskemu jeziku.

Mediji smo učitelji. Če se nam to prizna ali ne, če to hočemo ali ne, smo učitelji. Mi ljudi poučujemo, izobražujemo.

Izrazita »pogovornost« torej, ki vedno bolj pronica v javni prostor …

Do neke mere je to morda razumljivo, ni pa prav, da je to splošen pojav. Ni prav, da pogovornost izza šanka prihaja v javni prostor. Delo v medijih zahteva skrb za najvišjo stopnjo pravilne slovenščine, kajti s tem vzgajamo ljudi. Če pa ves čas »tolčeš« s pritlehno govorico, s primitivizmom, celo z vulgarnostjo – poslušalci si ob tem mislijo, da je to nekaj normalnega in še sami začnejo tudi v nezasebnih pogovorih uporabljati tako govorico. Mediji smo učitelji. Če se nam to prizna ali ne, če to hočemo ali ne, smo učitelji. Mi ljudi poučujemo, izobražujemo. Če mi ne bomo prav in dobro uresničevali te vloge, kdo jo bo?

Gotovo to še posebej velja za radijske postaje, kot je Radio Ognjišče. Imate namreč status »nepridobitnega radijskega programa posebnega pomena«. Ta status ste dobili pred natančno dvajsetimi leti, oktobra 2004. Kaj to dejansko pomeni? Kaj se »skriva« za tem po svoje nenavadnim poimenovanjem?

Prednost tega statusa je zgolj to, da imamo brezplačno uporabo oddajnikov. Res pa je, da je to velika prednost, sicer bi bil to za nas prehud strošek. S programskega vidika nas ta status zavezuje, da moramo ustvarjati štirideset odstotkov lastnega programa. Po svoje se to ne sliši veliko, a ni prav nič preprosto preračunati in zagotoviti te odstotke. To je zelo zahtevna zadeva. Po klasifikaciji je osem programskih zvrsti. Po zakonu jih je treba zagotoviti vsaj sedem, mi jih imamo vseh osem, in za vsako zvrst je treba zagotoviti ustrezen delež lastne produkcije. Saj mi imamo dejansko ves program v lastni produkciji, razen posnetke oddaj Radia Vatikan.

Kako pa je z »nepridobitnostjo« vašega radijskega programa?

To pomeni, da si morebitnega dobička lastniki ne bi smeli deliti, ampak se mora vlagati nazaj v radijsko dejavnost.

Če mi PRO-jevcev, kot našim prijateljem in podpornikom na kratko rečemo, ne bi imeli, Radio Ognjišče ne bi mogel delati.

Stopiva na tej točki v finančno strukturo Radia Ognjišče. Kakšna je vaša gmotna podlaga, od kod prihaja tisto »gorivo«, ki omogoča živ radijski plamen? Ste »na trgu«, pa vendar ne samo »na trgu« …

Imamo dve vrsti prihodka in prav zanimivo je, da vsaka vrsta predstavlja polovico našega proračuna. Polovico prinašajo prihodki od oglasov in oglasnih oddaj – torej čisto marketinška zadeva. Druga polovica prihodkov pa so darovi Prijateljev Radia Ognjišče. To so darovi tistih poslušalcev, ki se prostovoljno obvežejo, da nas bodo podpirali po svojih najboljših močeh. Mi jih prosimo za minimalni znesek 30 evrov na leto. Naj povem, da je ta znesek od dne, ko smo prvič prosili slovensko javnost za podporo, ves čas je nespremenjen. To ni naročnina, to je res prostovoljni dar, h kateremu se poslušalec obveže in nam tako pomaga. Če mi teh PRO-jevcev, kot našim prijateljem in podpornikom na kratko rečemo, ne bi imeli, Radio Ognjišče ne bi mogel delati. Nekaj sredstev dobimo tudi iz medijskih razpisov Ministrstva za kulturo, a pri teh javnih razpisih je tako: lahko si uspešen, lahko tudi ne. Nič ni zajamčeno. Bila so obdobja v preteklosti, ko na teh razpisih nismo uspeli. Čeprav imamo, kot slišimo iz zakulisja, dober sloves, da smo eden redkih medijev, ki zelo dobro pripravi razpisno dokumentacijo in nato poročila, ki dokazujejo smotrno porabo javnega denarja.

V slovenskem prostoru se srečujemo s tem, da se nekateri direktorji oziroma marketinške službe odločajo na podlagi ideologije: ne, tam ne bomo oglaševali, to so cerkveni mediji, tam so itak sami farji.

Polovico prihodkov, kot pravite, prinašajo oglasi. Svoj čas je bila svojevrstna »fama« v javnem prostoru, da se veliki oglaševalci v precejšnjem loku ogibajo katoliškim medijem, čeprav imajo ti dokazano velik doseg in bi po ekonomski logiki morali biti zanimivi za oglaševalce. Se je to v treh desetletjih Radia Ognjišče vendarle spremenilo?

Ne, se ni. Številne oglaševalce še vedno ne vodi ekonomska logika, temveč ideološka. Ravno to je težava. Naš medij ima veliko pokazateljev, zaradi katerih bi se moral nekdo, ki želi biti uspešen s svojim produktom, s svojo dejavnostjo, odločiti zanj in pri nas oglaševati. Ampak ne. V slovenskem prostoru se srečujemo s tem, da se nekateri direktorji oziroma marketinške službe odločajo na podlagi ideologije: ne, tam ne bomo oglaševali, to so cerkveni mediji, tam so itak sami farji. In to kljub trdnim argumentom, da je Radio Ognjišče vreden in primeren medij za njihov produkt. Ne – in ta ne je le zaradi tega, ker smo to, kar smo. Tukaj pa doživljamo diskriminacijo; tukaj pa je razkorak, ki ga človek ne more razumeti: da nekega podjetnika ne vodi ekonomska, ampak ideološka logika. To je res presenetljivo. V preteklosti so naša dekleta iz marketinga nemalokrat doživela direkten odgovor: »Ne, pri vas ne bomo oglaševali, ker ste cerkveni.«

Poznamo primere, ko so morali naši poslušalci, ko so jih anketirali, dobesedno vsiliti spraševalcu odgovor, da poslušajo Radio Ognjišče.

Čeprav ste na lestvici najbolje poslušanih radiev visoko – če prav vem, ste v prvi deseterici?!

To vsekakor smo, čeprav menimo, da so te raziskave precej »prilagojene« in niso ravno poštene. V preteklosti smo dobili nič koliko indicev, da se poslušalca-anketiranca zavaja z vprašanji, da se ga usmerja, da bo ja povedal neki drugi medij, ne našega. Poznamo primere, ko so morali naši poslušalci, ko so jih anketirali, dobesedno vsiliti spraševalcu odgovor, da poslušajo Radio Ognjišče. Na vsak način so jih hoteli prepričati za kakšno drugo postajo. Take informacije prihajajo k nam s terena. Ali lahko za take raziskave, ki napeljujejo k nekemu odgovoru, trdimo, da so korektne? Drugih meritev, kot so telefonske in spletne ankete, žal nimamo. Mislim pa, da ne pokažejo pravega stanja. Ali temu botruje tudi kakšno »podmazovanje«, če rečem po domače? Še vedno sem na stališču iz prvih let radia, ko je Radio Slovenija še sam opravljal raziskave. Te raziskave so nam vedno pripisovale tretje mesto v slovenskem radijskem prostoru; takoj za prvim in drugim programoma Radia Slovenija smo bili mi. Enkrat sem bil gost v njihovi oddaji, ko je gospa, ki je vodila raziskavo, povedala: imamo podatek, da vas posluša 250.000 poslušalcev. Pa so že takrat bile na tržišču tudi komercialne postaje. Gotovo se je zdaj ta trend lahko spremenil, da je zdaj nekaj manj poslušalcev zaradi komercialnih radijskih postaj, ki jih je res kot gob po dežju …

»Mediji smo učitelji. Če se nam to prizna ali ne, če to hočemo ali ne, smo učitelji.« FOTO: Tatjana Splichal

… a jih je veliko v eni lastniški mreži.

Tako je. Ampak kljub temu se mi zdi, da sedanje raziskave ne prikažejo realno našega dosega. Tega nikoli nisem verjel in tudi ne bom verjel. Ne gre za kakšno kaprico ali da si ne bi hotel priznati nižjih številk. Ne. Na podlagi argumentov, ki jih slišimo s terena, sem prepričan, da je realna podoba drugačna.

Za redni program ustvarjamo ogromno dobrih vsebin, ki so potem na voljo v radijskem arhivu in podkastih.

Pa vendarle je v teh tridesetih letih prišlo do generacijskega prehoda med poslušalci. Ali ga tudi sami zaznavate? Kako se vsebinsko, slogovno in še kako drugače prilagajati novim generacijam?

Gotovo je velika sprememba, da poslušalcev nimamo več samo v tistem trenutku, ko je neka zadeva na programu, ampak da se mnogi odločijo za poslušanje z zakasnitvijo ali gredo v naš radijski arhiv, ki je dostopen že vrsto let, ali pa zdaj, v novejšem času, poslušajo naše oddaje kot podkaste v avtomobilu med vožnjo, na slušalkah med sprehodom … Sam sem sicer precej rezerviran do podkastov, ne verjamem čisto v njihov veliki uspeh. A po drugi strani so dokaz več za nekaj drugega: da si ljudje resnično želijo vsebine. Za naš radio pa lahko rečem, da smo prav v tem najboljši. Za redni program ustvarjamo ogromno dobrih vsebin, ki so potem na voljo v radijskem arhivu in podkastih. To so močne vsebine, po katerih ljudje hrepenijo: naj bo zaradi družinskega in zakonskega življenja, naj bo zaradi domovinske vzgoje, naj bo zaradi vprašanj polpretekle zgodovine, naj bo zaradi številnih drugih občih zadev in vprašanj, ki si jih človek danes zastavlja in nanje išče odgovore. Tukaj pa gotovo imamo prednost. In tukaj tudi vidim, kakor odmeva s terena, da ljudje dejansko posegajo po teh vsebinah in nam dajejo priznanje: »Saj samo pri vas lahko dobimo tehtne vsebine.«

Prepričan sem, da je treba v medijih življenje prikazovati čim bolj realno.

Poslušalske navade in pričakovanja se torej spreminjajo ...

Današnji poslušalec je postal celo zahtevnejši, kot je bil včasih. Včasih je bila pri radiu »na prvo žogo« zabava, veselje, zgolj spremljanje, zdaj pa poslušalec išče bolj tehtno vsebino in jo hoče v miru poslušati do konca. Tehnologija to seveda omogoča: neko oddajo lahko poslušaš le 20 minut, pa pozneje nadaljuješ s poslušanjem. Na tem področju smo v slovenskem radijskem prostoru v prednosti. Mnoge komercialne postaje tega sploh nimajo, ker ne ustvarjajo vsebine, temveč samo zabavajo. Kot sem rekel že v govoru ob srečanju z novinarji in poslovnimi partnerji: poslanstvo radia – pa ne samo našega, temveč vsakega radia – ni v tem, da ljudi le zabava in jim tako prikazuje neko lažno podobo sveta in človeka, ampak da odgovarja na življenjska vprašanja, s katerimi se sooča današnji človek. Lažno predstavljanje življenja je zavajanje ljudi, ki so potem še bolj zmedeni in čisto na robu obupa. Prepričan sem, da je treba v medijih življenje prikazovati čim bolj realno. Seveda, življenje je lepo, prav je, da se ga veselimo, seveda pa ima tudi tragične trenutke. A še vedno je lepega bistveno več kot slabega. In naloga medija je – to si prizadevam že od vsega začetka –, da smo prinašalci takih, pristnih sporočil.

To je bila tudi radijska vizija očeta Franca?

Seveda!

Ali vas pri vašem delu morda spremlja kakšno njegovo vodilo, misel, zgled …?

(Kratek premislek) Morda bo slišati malce hecno, pa vendar … Za zgled mi je njegova trma. Neverjetno trmast je bil – ko se je v nekaj »vpičil«, je to hotel izpeljati do konca.

Po toliko letih sem prišel do spoznanja, pravzaprav kar razsvetljenja, zakaj je Bole tako občudoval Kolbeja.

In druga zadeva. Letos smo bili na romanju na Poljskem. Ko sem se pripravljal na romanje, sem prebral več knjig o Maksimilijanu Kobeju. Ob tem se mi je utrnila misel: zdaj pa razumem, zakaj je Bole vedno znova prebiral knjižico s Kolbejevim življenjepisom! Ko jo je prebral, jo je takoj začel znova brati … Kajti tudi Kolbe je bil pionir, kar se tiče medijev. Boletu je bil vedno svetla zvezda, ki ga je vodila pri tem, da mora tudi on v Sloveniji nekaj narediti, da bodo mediji prinašali poslušalcem ali bralcem nekaj lepega, dobrega, koristnega, kar potrebujejo za življenje. Po toliko letih sem prišel do spoznanja, pravzaprav kar razsvetljenja, zakaj je Bole tako občudoval Kolbeja.

Kar smo delali do sedaj, delati naprej – seveda še boljše, saj nikoli nismo tako dobri, da ne bi mogli biti boljši. To velja za programske vsebine in tudi tehnologijo.

Ali morda tudi iz tega razsvetljenja raste vaša vizija Radia Ognjišče za naslednjih 10 let? Vem, da smo, kot pravi papež Frančišek, ne v dobi sprememb, temveč v spremembi dobe, ko je težko napovedovati stvari za leto dni vnaprej, kaj šele za desetletje, pa vendar …

Glejte, v svojem dosedanjem poslanstvu nikoli nisem delal velikih korakov. To je bilo moja osnova: vedno delajmo korak za korakom. Po tridesetih letih lahko rečem, da je bila ta formula pravilna. Če bi delo na začetku zastavili morda preveč velikopotezno, če bi želeli takoj delati neke »mega« korake, bi se lahko tudi sesuli. Tako pa sem šel realno od točke do točke. Vedno smo delali v okviru tega, koliko je bilo na voljo financ, kakšne so bile kadrovske možnosti … Mislim, da je tudi za naprej to pravi recept za naše uspešno delo. Se pravi, ne smemo se zaletavali, delati prevelikih načrtov. Korak za korakom. Kar smo delali do sedaj, delati naprej – seveda še boljše, saj nikoli nismo tako dobri, da ne bi mogli biti boljši. To velja za programske vsebine in tudi tehnologijo. Tehnologija se zelo hitro spreminja. Vsako leto je kakšna novost in če bomo tukaj zaspali, bomo dejansko začeli capljati. Na tem področju smo bili vedno v koraku s časom. Hvala Bogu, da se je radio začel v času, ko je bila radijska tehnika že tako napredna, da je bilo veliko lažje štartati kot nekdaj. Če samo pomislimo na kolutne snemalnike … Tega pred 30 leti ni bilo več, ker je bilo že vse digitalno, kar nam je omogočilo lažje in uspešnejše delo.

Pogovor je bil v nekoliko skrajšani obliki najprej objavljen v 176. številki priloge Slovenski čas.