Papež Frančišek je v ekvadorski prestolnici Quito daroval sveto mašo za evangelizacijo narodov v Parku dvestoletnice. Kot poroča Radio Vatikan, so park odprli leta 2013, ko so obhajali 200 let neodvisnosti hispanskih držav Latinske Amerike, med njimi tudi Ekvadorja. Po papeževih besedah je bila to dvestoletnica krika po neodvisnosti, krika, ki se je rodil iz zavedanja, da ljudje niso svobodni, ampak zgolj subjekti v korist naključnih oblastnikov.

Sveti oče je v nagovoru med bogoslužjem spregovoril o evangelizaciji, edinosti Jezusovih učencev in misijonskem poslanstvu Cerkve. Izhajal je iz Jezusovih besed: »Oče, da bi bili vsi eno, da bi svet veroval … Kakor si ti mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet.« Ko Jezus izgovarja te besede, v svojem mesu izkuša najslabše od tega sveta, spletke, nezaupanje, izdajo, vendar se ne skrije in se ne pritožuje. Tudi kristjani vsak dan ugotavljamo, da živimo v svetu, ki je raztrgan z vojnami in nasiljem, ti spori in sovraštvo pa se po papeževem mnenju ne nanašajo le na napetosti med državami in družbenimi skupinami, ampak so v resnici izrazi razširjenega individualizma, ki nas ločuje in postavlja enega proti drugemu, so sad rane greha v srcu oseb.

Kot je papež pojasnil v nagovoru ekvadorskim vernikom, nas Jezus pošilja ravno v ta svet, naš odgovor pa ni pretvarjanje, da je vse v redu ali da nimamo sredstev ali da nas stvarnost presega, ampak je odmev Jezusovega krika in pomeni sprejeti milost ter nalogo edinosti.

Krik izpred dvestotih let ni bil brez prepričanja in ne brez moči. Zgodovina nam govori, da je bil odločilen šele takrat, ko je pustil ob strani individualizem in težnje po eni sami avtoriteti ter pomanjkanje razumevanja do drugih osvoboditvenih procesov z drugačnimi značilnostmi. Evangelizacija je lahko vez edinosti želja, občutljivosti, sanj in tudi določenih utopij, je pojasnil papež. To kristjani verjamemo in o tem vpijemo. Medtem ko po svetu v številnih deželah znova prihajajo na dan različne oblike vojn in spopadov, kristjani vztrajamo pri priznavanju drugega, ozdravljanju ran, gradnji mostov, navezovanju odnosov in pomoči pri nošenju bremen drug drugemu.

Vsak človek, ki je doživel to izkušnjo, postane bolj rahločuten v odnosu do potreb drugih, od tu pa po Frančiškovih besedah izhaja potreba po delovanju za vključevanje vseh ravni, ob čemer se moramo izogniti sleherni sebičnosti, pospeševati medsebojno komunikacijo in dialog ter spodbujati sodelovanje. Nemogoče je, je zatrdil Frančišek, da bi sijala edinost, če posvetna duhovnost med nami ustvarja vojno, sterilno iskanje oblasti, prestiža, užitkov ali gospodarske varnosti.

Ta edinost je že misijonarsko delovanje, da bi svet veroval. Z lastnim pričevanjem moramo pritegniti oddaljene in se ponižno približati tistim, ki se čutijo daleč od Boga in Cerkve, ki se bojijo ali so brezbrižni. Bolj ko bo tesno občestvo med nami, bolj bo spodbujeno misijonarstvo. Kristjani smo poklicani, da smo misijonarji navznoter in navzven.

Edinost, za katero prosi Jezus, ni uniformiranost, temveč raznolika skladnost, ki privlači, neizmerno bogastvo različnosti. Jezus moli, da bi bili vsi del velike družine, kjer je Bog naš Oče, mi vsi pa smo bratje. To ne pomeni, da imamo vsi enak okus, iste skrbi in iste sposobnosti, ampak smo bratje, ker nas je Bog ustvaril iz ljubezni in določil, da smo njegovi otroci. Medsebojno darovanje pomeni, da v sebi pustimo delovati vso moč ljubezni, ki je Duh Boga, in se na ta način odpremo njegovi stvariteljski moči. Ko dajemo sebe, znova srečamo svojo resnično istovetnost Božjega otroka, ki je podoben Očetu in je v občestvu z njim darovalec življenja in brat Jezusa, o katerem pričuje. »To pomeni evangelizirati. To je naša revolucija, kajti naša vera je vedno revolucionarna, to je naš najgloblji in neprestani krik«, je nagovor ekvadorskim vernikom sklenil papež Frančišek.

Vir: Radio Vatikan / M.M.Š.
Foto: RV / AFP