Status »prve« je dobila v srednjem veku, ko se je je zaradi zgodnjega spreobrnjena Frankov ob koncu antike prijel naziv »Francia – primogenita Ecclesiae«, Francija – prvorojenka Cerkve. Zato ni narobe, da jo drugi narodi, ki statusa prvorojenke nimamo, opazujemo in se učimo tako od njenih vrlin kot od njenih napak.

Za veliko noč je v Franciji prejelo krst kar 17.000 katehumenov.

To pomlad je odjeknila novica, da je za veliko noč v Franciji prejelo krst kar 17.000 katehumenov. Ali ni Francija vodilna v sekularizaciji? Ali ni vodilna v večanju števila muslimanskih priseljencev? Od kod zdaj taka množica odraslih moških in žensk, ki so se dali krstiti?

Vprašali so se tudi sami Francozi. Ko so izvedli anketo med letošnjimi odraslimi novokrščenci, jih je najbolj nagovoril podatek, da se jih je 16 %, to je slabih 3000, za pot v krščanstvo odločilo, ker jih je v letu 2019 presunila goreča katedrala Notre-Dame.

V slovenščino precej prevajani filozof Fabrice Hadjadj je ob tem zapisal, da se je Franciji zgodil »svetilnik v noči«. Pomen je dvojen. Prvi svetilnik, srhljiv, je sama goreča katedrala; človek ob pogledu nanjo pomisli na apokalipso krščanstva in zahodne civilizacije. Drugi svetilnik je skrivnostno duhovno branje znamenja goreče katedrale: táko znamenje te čustveno prestraši, intelektualno izpraša, duhovno pa te postavi v praznino, ki kliče po Bogu. Končni »svetilnik v noči« so potemtakem bili francoski katehumeni, ljudje, ki so se sredi največje verske krize Zahoda odprli Kristusu in se dali javno krstiti.

»Svetilnik v noči« so francoski katehumeni, ljudje, ki so se sredi največje verske krize Zahoda odprli Kristusu in se dali javno krstiti.

Francoska Cerkev se je v zadnjih letih pogrezala v spolne škandale. Primer Bernard Preynat, primer Thomas Philippe, primer Abbe Pierre, primer Jean Vanier, uničujoče poročilo mešane skupine o spolnih zlorabah mladoletnih v cerkvenem okolju za obdobje 1950–2020 in podobne zgodbe so dale občutek, da se francoska Cerkev ne bo več pobrala. Napačno dojemanje. »Kjer pa se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost,« uči Pavel (Rim 5,20). Bog ne deluje po sociološko predvidljivih in medijsko začrtanih kanalih, Bog ne podlega političnim pritiskom. V vsakem času in v vsakem prostoru nagovarja vsako dušo posebej. Množica katehumenov v Franciji pričuje predvsem o neizmerni Božji svobodi in ljubezni.

Da je tak »svetilnik v noči« mogoč, so poleg Božje milosti potrebne še odprte roke matere Cerkve. Francoska Cerkev kljub notranji žalosti zaradi škandalov in kljub zunanjim pritiskom v tem času očitno ni nehala prenavljati same sebe, oznanjevati evangelija in slaviti Boga. Tako je grenkobo škandalov obrnila v grenkobo očiščujočega zdravila in s tem, v celoti gledano, delovala verodostojna, celo privlačna.

Francoska Cerkev je grenkobo škandalov obrnila v grenkobo očiščujočega zdravila.

Če je dogajanje v Franciji nekako »avantgardno« oziroma vzorčno, kot smo nakazali na začetku, kaj nam je pričakovati v deželah, ki smo bolj v drugi vrsti svetovnih trendov? Ali lahko tudi v Sloveniji pričakujemo porast števila katehumenov? Mi smo mi in naša pot je samo naša. Katehumenat v Sloveniji ne beleži francoskega booma, je pa stabilna ustanova. Razvpiti grehi nekaterih razvpitih članov Cerkve na Slovenskem te ustanove niso zamajali, kar je med drugim znamenje, da je njeno jedro zdravo. Nekrščena duša, ki jo privlači Bog, odrine od sebe morebitno gnilobo, ki jo opazi na povrhnjici, zazre se v resničnost slovenske Cerkve, ki je Kristus, in prosi za vstop v katehumenat.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes (3/2025).