Slovenska katoliška misija Freiming-Merlebach v škofiji Metz je na rudarskem področju HBL Lorene že krepko zakorakala v 104. leto obstoja. Začetki pastoralne oskrbe so bili obiski slovenskih duhovnikov, ki so prihajali za krajši ali daljši čas na to področje, saj je v preteklem stoletju imelo pomemben dejavnik – rudnik.

Zanimivo je tudi dejstvo, da je ravno slovensko društvo svete Barbare iz Jeanne-d'Arca blizu Saint-Avolda poslalo v Ljubljano na škofijo prošnjo, da bi dobili stalno duhovno oskrbo. Tako so se prekinili obiski duhovnikov študentov in smo v Merlebachu prešli pod stalno misijo. Vrstili so se duhovniki, zadnji med njimi msgr. Stanko Grims, ki je na tem področju neutrudno delal kar 50 let. Škof Stanislav Lenič me je že za časa bogoslovja v ljubljanskem semenišču zaprosil, da bi zamenjal dušnega pastirja Stanka Grimsa v Merlebachu. Po enem letu razmisleka sem odgovoril škofu Leniču: »Sprejmem pod pogojem, da zaključim teološki študij v Metzu.« Septembra 1980 sem pričel s študijem v semenišču v Metzu. Sledila sta licenciat in, ko sem bil že na župniji, leto magisterija, brez katerega nisem imel kot duhovnik dostopa do višjih državnih šol, na katerih sem potem 17 let poučeval verouk. To delovanje je bilo možno le na konkordatnem ozemlju Alzacije in Lorene. S škofom Paul-Josephom Schmittom sva se dogovorila, da vsa tri študijska leta, za katera je zame poskrbela škofija Metz, odplačam z delom na francoskih župnijah. V resnici pa nisem čakal do leta 1985.

Ko sem bil še kot bogoslovec v semenišču v Metzu, sem ustanovil Društvo prijateljev slovenske katoliške misije z enim samim ciljem, da pridobimo lastne prostore.

Ko sem bil še kot bogoslovec v semenišču v Metzu, sem ustanovil Društvo prijateljev slovenske katoliške misije z enim samim ciljem, da pridobimo lastne prostore. V Parizu je g. Nace Čretnik šel nekaj let pred tem v nakup Chatillona prek škofije Nanterre. Meni se ta odvisnost od škofije ni zdela najbolj ugodna. Imel sem med prijatelji dovolj zares zanesljivih ljudi na tem področju, da sem se spustil v drugačno avanturo, ne brez težav.

Približal sem se najmočnejšemu slovenskemu društvu Jadran, da bi v Merlebachu skupno odkupili prostore, v katerih bi lahko delali s skupnimi močmi v prid slovenskemu človeku. Ideja je bila tudi njim všeč in kaj hitro smo začeli z iskanjem in tudi našli ob železniški postaji v Merlebachu trinadstropno hišo, ki je nekoč bila kitajska restavracija. Delali smo načrte, agencija Olivier Kirsch iz Forbacha je pripravila v podpis predpogodbo. Čez en teden bomo to dokončno uredili, sem se veselil. 

V naslednjih dneh pride gospod Gusti M. in mi pove, da mora Jadran odstopiti od tega podpisa, in to na zahtevo konzulata SFRJ iz Strassbourga, ki se s tem ne strinja in ne dovoljuje predsedniku Jožetu Z., da podpiše nakupno predpogodbo. Ostali smo sami, vsake tri mesece sem moral na jugoslovanski Generalni konzulat na Boulevard Gambetta v Strassbourg na zasliševanje po dve uri z istimi ponavljajočimi se vprašanji. Le čemu še eno društvo, saj je slovenskih društev v Merlebachu dovolj. Na bolj prefinjen in inteligenten način se je vključila francoska obveščevalna služba, ki me je poklicala na razgovor le dvakrat. Če je še državo strah, potem smo na pravi poti. Samo naprej, sem si krepil odločnost.

Nekaj dvomov je bilo tudi na strani slovenske skupnosti. V kapeli svete Elizabete je bilo pri slovenski maši povprečno 13 vernikov. Msgr. Stanko Grims mi je vedno zatrjeval: »Jaz te bom podprl.« Mislil sem si, da je v vseh teh letih zlate dobe rudnikov le nekaj prihrankov na računu misije. Izkazalo se je, da je bila njegova vsestranska dobrota tako velika, da ni ostalo ničesar na računu. Za njegov pogreb sem moral naprositi božje ljudstvo, da mi je pomagalo pri kritju stroškov. Ob krsti je bila škatlica za darove. Francoski dekan se je nad tem spotikal, toda prispeval ni nič. Ravno tako za nagrobni spomenik. Na podobno le duhovno podporo sem lahko računal pri slovenski Cerkvi v domovini in takratni ljubljanski nadškofiji, kateri sem pripadal.

Navkljub vsem tem razmeram je začel nastajati mozaik vere, kulture, prijateljstva, človečnosti, kar opisujejo domačini, ki so postali del živega telesa slovenske skupnosti.

Bruno Perriol – Kot prvi kristjani

Nobenega predhodnega znaka ni bilo, da bi moral pri 27 letih zapustiti domače savojske hribe, mesto Annecy s prelepim jezerom. Bil sem že doktor farmacevtike, v žepu pa sem imel tudi master iz prava in financ.

Nenadoma se je moje obzorje zmračilo, nisem razumel zakaj, nisem se več počutil svoboden. Moja prihodnost je postala mračna zaradi težkih in negotovih življenjskih odločitev. Globoko sem bil ranjen. Zaradi teh pretresov so me prevevale tudi temne misli. Na pobudo svoje družine sem se odpravil na duhovne vaje v Alpe, v sloviti kraj La Flatières nasproti Mont-Blanca na višini 1800 m. Tu je med tem tednom prišlo do nepričakovanega srečanja. Skupina dvanajstih malce turbulentnih mladincev, ki so prišli s slovenskim duhovnikom na teden duhovnih vaj v popolni tišini. Bili so iz Freyming-Merlebacha in okolice, od koder jih je pripeljal njihov duhovnik Jože Kamin.

Od tega trenutka dalje se mi je zdelo, da je v meni Bog ponovno prevzel vajeti v roke. Vse mi je spet uspevalo. Zapustil sem domačo regijo in se preselil v Loreno. Če sem bil v domačem okolju uslužbenec, sem se tokrat postavil na lastne noge in odkupil lekarno in jo vodil. Odločitev je bila tem lažja, ker me je čakala skupnost, ki me je medtem sprejela za svojega. Če sem s težkim srcem zapustil svoje starše in sestre, sem našel tu novo družino.

Kapela svetega Jožefa v Merlebachu me je in me še vedno nagovori na podoben način kot prve kristjane, ki so se zbirali po hišah. Hiša, ki postane vsako nedeljo Cerkev, kjer se med seboj sprejemamo in počutimo resnično kot bratje in sestre, starši in otroci, zbrani okrog skupnega Očeta. Da bi se jezikovno še bolje vključil v to skupnost, sem si izbral mesečni tečaj slovenskega jezika na poletni šoli v Ljubljani. To mi tudi pomaga, ko slovensko molim in pojem. Že od rane mladosti sem rad prepeval v zborih in sedaj redno vsako nedeljo prepevam v zboru msgr. Stanka Grimsa pri slovenski maši v Merlebachu. Nastopam tudi kot solist. Zelo rad imam slovenski melos in vibracije, ki jih petje povzroča v srcu. To je tudi moja molitev in meditacija.

Z leti pa se je moje udejstvovanje na področju misije in slovenskih društev pomnožilo. Večinoma opravljam kot blagajnik vse finančne odgovornosti in posle. Občasno pa tudi kakšno tajniško delo.

Master iz menedžmenta mi je pri tem zapletenem juridično administrativnem delu v veliko pomoč. Vsa ostala dela v skupnosti mi niso odveč. Večkrat sem voznik, ko z duhovnikom potujemo na sever Francije, rad strežem pijačo in skrbim za vpise pri celodnevnih srečanjih. Ne branim se tudi ročnega pomivanja posode. Uživam, da sem tudi občasno gost velike duhovne skupnosti, v velikih cerkvah, kjer sem tako rekoč tujec. To začutim še posebej v velikih gotskih stolnicah, ki jih v Franciji ne manjka, kakor tudi v različnih romarskih središčih, kot je Lurd, kamor redno poromam vsako leto. Ob teh večjih dogodkih bolj začutim tudi veličino Cerkve.

Kaj hitro pa se ponovno rad vživim v slovensko skupnost v Freyming-Merlebachu, kjer se vsi poznamo, in me prevzame občutek, da je hiša našega sobivanja tudi Božja hiša. To je nekaj posebnega. Bog se mi zdi še bliže kot Oče, ki pozna vse moje moči in šibkosti, in ki mi je začrtal pot, po kateri hočem hoditi tudi v prihodnje.

Maryline Meyer Fuchs – Sprejeta z odprtimi rokami

Svoje razmišljanje in ugotovitve bi lahko strnila pod povzetkom: sem Francozinja, ki sem bila sprejeta z odprtimi rokami v skupnosti katoliške misije Merlebach. Že kar nekaj let sem članica Društva prijateljev slovenske katoliške misije. Sem katoličanka in se udeležujem slovenskih maš, čeprav ne razumem jezika.

Meni kot katoličanki, ki želi ohraniti živo vero, je obisk maše priložnost, da se v skupnosti vernih prek obreda približam Bogu. To je trenutek pravega »communio« z Bogom in obnovitev mojega duhovnega življenja in odnosa z Njim. Sveta maša mi daje priložnost za slavljenje, skupno molitev, poslušanje Božje besede in duhovnega nagovora ter iskanje povezav z življenjem. Prisostvovati maši na slovenski misiji v Merlebachu je vse to, z dodatkom lepe duhovne povezanosti s skupnostjo, toplimi človeškimi pozdravi, že pred vstopom v kapelo simpatično, spoštljivo in dobrohotno človeško srečanje.

Ko vstopim v notranjost slovenske kapele, se moji občutki od nedelje do nedelje spreminjajo, so drugačni. Mešanica radovednosti, spoštovanja, presenečenj nad kulturno in duhovno raznolikostjo, duhovna povezava in oči, ki zakričijo »whaouuu!« s pogledom na mozaike, kamnito fresko, ki daje kraju enkratno noto spokojnosti v že tako napolnjen prostor duhovnosti, iskrenosti, solidarnosti in slovenske pobožnosti, ki brezmejno seže v srce vsakega vernika. Ena sama motivacija navdaja slehernega človeka, to je pogovor z Bogom. Francozi pravimo: »coeur a coeur«– srce ob srcu z Njim, kar se samo po sebi prenese na vso skupnost, iz katere veje ponižnost in preprostost.

Slovenski jezik je dominanten pri liturgiji in v pogovoru med verniki, v francoščini je eno berilo, evangelij dvojezičen, pridiga dvojezična, prošnje za vse potrebe, očenaš, včasih ena pesem in oznanila. Moja komunikacija pa je kljub temu bogata. Tudi brez besed, z nasmehom, stiskom roke, lepim pogledom, osvetljenim pozdravom, včasih delimo žalost in usmiljenje. Čudoviti občutki, ko ubrano ljudsko ali zborovsko petje popestri molitev. Porodi se univerzalna emocija, ki presega vse jezikovne meje. Melodije, harmonije in ritmi v meni naselijo občutek spokojnosti, veselja, žalosti, češčenja glede na to, kako jih prepozna moja duša. Rada pojem in pevci so me kaj hitro sprejeli. Slovenci in verniki drugih narodnosti se čutimo v resnici občestvo.

Naša srečanja so priložnost, da se tudi človeško poglobimo ob tem, ko delimo molitev, si med seboj prisluhnemo, se pripravljamo na skupna kosila. Pristopila sem k župnijski kuharski skupini. Ne ustrašimo se pomivanja, ne čiščenja tal ne pospravljanja posode. Vsak lahko doprinese svoj kamenček skupnosti, tako kot so v kapeli kamni iz taborišč, počitniških krajev, slovenske zemlje, Svete dežele, veliki kosi črnega premoga, glineni strešniki nekdanjih hiš, iz vseh teh detajlov stopi pred nas vstali Zveličar, ki slehernega nagovori, in to z močjo.

Pot odprtosti, ki jo duhovnik vodi, predlaga in živi, je za nas Neslovence duhovna in pastoralna opora, pa čeprav je v prvi vrsti namenjena slovenskemu človeku, ki živi na tujih tleh. V skupnosti se ohranjajo tradicije, povezane z velikimi prazniki in seveda tudi z romanji, kot je vsakoletni shod 1. maja v Habsterdicku, 15. avgusta v mlinu. Povsod nas pričaka podoba Brezjanske Marije. Pri srcu so mi celodnevna srečanja, kjer se tudi s pomočjo kulinarike povzpnemo v svet potic, kremnih rezin, nedeljske juhe z rezanci, mesnimi posebnostmi itd. Biti prijateljica te slovenske skupnosti vzradosti moje srce in mi prinaša svetlobo v moje življenje. Merci!

Marc Benetti – Srce za vse

Za slovensko kapelo svetega Jožefa vsestransko skrbim že vse od leta 2013. Prvi dve leti sem to opravljal z mamo, dokler ni odšla v večni Božji objem.

Po tridesetih letih vsestranskih uslug na francoski župniji v Merlebachu sem ostal nenadoma brez stalne župnije. Slovenski župnik Jože Kamin je tedaj izgubil dolgoletno sodelavko Mici Mav. Pri oznanilih je zaprosil, da bi se prijavil kdo, ki bi skrbel za krašenje in čistočo kapele. Moja mama, ki je redno zahajala k slovenski maši, je najprej to sprejela skupaj s svojo prijateljico. Prelomna situacija in mamino povabilo, naj ji priskočim na pomoč, me je zvabila pod slovensko streho. Župnik Jože mi je dal tedaj ključe za tri mesece. Res je, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se lahko popolnoma vživel v ta novi svet. Premolil sem pred Bogom in Marijo in jima obema rekel tako kot Samuel: »Tukaj sem, tvoj služabnik posluša.« Nato je šlo vse gladko, saj sem bil vešč tovrstnega dela in služenja Cerkvi.

Slovenska kapela in misija sta zame kot velika odprta knjiga, v kateri nas najprej nagovorijo čudoviti mozaiki, delo vernikov. Spregovorijo nam najprej po paleti barv, po sporočilni vsebini, po grobosti odsekanih kamenčkov, kakor zna biti tudi naše življenje. Od daleč pa se vse to zlije v eno skupno mehkobo, lepoto.

Te barve si drznem primerjati našemu vsakdanjemu življenju, ki najde, klub razburkanosti, prešernosti veselja in vznemirljivosti svojo tolažbo in končno pomirjenost v Bogu. Nežni pogled Brezjanske Marije me vedno nagovori v duhu priporočila: »Storite vse, kar vam bo rekel.«

V kapeli skušam po svojih močeh tudi krašenje uskladiti z liturgičnim časom in mu od blizu slediti. Tudi rože, dekoracije, zavese, prti nam spregovorijo. Vse lepo, ki nam ga je Bog podaril, moramo upoštevati in uporabiti. Ob tem imam še eno vodilo Arškega župnika: »Nič ni prelepo za Boga.« Bog nas obsipa s svojo dobroto. Po naših rokah jo postavimo na pravo mesto.

Veliko srečo imam, da lahko kadarkoli vstopim v to kapelo za adoracijo, molitev, meditacijo in si naberem novih moči.

Ne moja mama ne jaz nimava slovenskih korenin. Oba sva bila sprejeta z odprtimi rokami v tej veliki družini, vedno z veseljem in vabljivim nasmehom na obrazu.

Ta skupnost ima odprto srce do vseh brez zadržka. Velika krščanska skupnost, ki živi v sprejemanju drugega na zelo konkreten način. Moja mama mi je pred smrtjo tolikokrat ponavljala: »Le glej, da boš to kapelo vedno lepo okrasil in počistil, da se bo vsak, ki bo prestopil njen prag, počutil, kot da je pripravljena prav zanj. Tako se bo vsak v njej dobro počutil in bo odšel z lepim spominom in pomirjen iz nje.«

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (05/2024).