Njegove pesmi niso posnemale aktualnih smernic, s katerimi so pesniki želeli vplivati na svet, temveč se je odločil za svobodnejši pristop do poezije.

Prelistajte in naročite knjigo pesmi Antonia Gamonede Knjiga hladu.

Večer o poeziji Gamonede in Cadenasa v Galeriji Družina

Vabimo vas na nepozaben večer poezije v Galeriji Družina, ki bo 21. aprila ob 19. uri. Predstavili bomo poezijo Antonia Gamonede in Francisca Cadenasa, ki je manj znan, a prav tako izjemno talentiran in ustvarjalen.

Kratke pesmi, polne podob iz narave

Gamoneda je v pesniški zbirki nanizal večinoma kratke pesmi v prostem verzu, ki so sestavljene bolj iz odstavkov kot kitic. Prav tako se njegova motivika nenavadno suče med »gnojem in bliskom«, »vonjavo in smrtjo«, strahom in svetlobo, med spominjanjem in pozabljenjem, telesom in občutenjem. Odnos do sebe, sveta in drugega preslikava skozi rastlinske in živalske prispodobe, čutne zaznave, predvsem vonj, sluh in tip ter izrazi iz kemije (karbid, metilen, kislina). Pogosto nastopajo (jokajoče) živali na splošno, ptice, vrtnice, cvetlice, zeli, sence, sonce, jutro, veter, dež. Zadnja dva spominjata na hlad, ki se iz zunanjega sveta pretvori v notranjega in v njem ostane kot »hlad eksistence« ali »hladna sled srca«.

Knjiga hladu. FOTO: Splet

Upanje najde v svetlobi

Pa vendar pesnik ne obupuje povsem. Ko reče, da ni upanja, je kot bi potrdil resničnost, ki je ne more spremeniti, a jo sprejema – celo ljubi, »jaz ljubim ta bedni škrlat«, ljubi izginjanja, čeprav ostane sam in vabi k uživanju sladkosti brez upa.

Tudi ko v Gamonedovih pesmih ni »ne upanja ne glasu« in vzbuja neprijetne občutke z izrazi, kot so žolč, gnev, smrt, rane, brezno, vrtoglavost, slepota, jok, otožnost in neobstoj, ali barvami, ki dajo predmetu negativen predznak (črni so sadež, zeli, plaža, rumene so veke in rane), pesnik najde upanje v svetlobi (»eni sami snovi znotraj mojih oči«), kajti »še je svetloba na krilih skobca«, spokojnosti in tistem, kar ne bi obstajalo, če bi izgovoril njeno ime: v tišini, o vabljivosti katere govorijo studenci. Takrat sliši »milino pozabljenih besed«. In res hoče v svoj pesniški vsakdan dvigniti v splošnem jeziku redko rabljene besede, kot so fistula, alkova, fosforesenca, kanila, danenje. Vse te izraze Gamoneda povezuje v nenavadne besedne zveze: velikanski parniki otožnosti, konica tišine, dišati po vrtoglavosti, rumen od ljubezni, prozorna ječa soli.

S tem bralca spodbuja, da se ne preda, temveč ostane aktiven – se sprašuje o pomenu in ga išče, razmišlja o minljivosti, teži življenja, a vendar s pticami, vrtnicami in spokojnostjo poboža ali vzdrami, ko se pojavijo ob otožnosti, smrti, nevarnosti in opominjajo na »sládkost zmote«. Ob tem je treba omeniti še pogost motiv srca, s katerim pesnik poudarja čustva, ki pa so, kot se za Knjigo hladu spodobi, hladna.

Začetki in konci pesmi so nemalokrat povezani. V odsotnosti naslovov je včasih prav to znamenje končnega verza ali poglavja. Teh je sedem, dodano poglavje Hlad mejá je zapisal ob slikah Antonija Tápiesa, Čuvar snega pa se nanaša na slikarja Jorgeja Pedrera.

Brati se je naučil iz očetove pesniške zbirke

Španski pesnik Antonio Gamoneda se je rodil tik pred špansko državljansko vojno. Zaradi nje se je šolal doma. Brati in pisati se je naučil s pomočjo pesniške zbirke svojega očeta soimenjaka, kjer se je srečal s pesniškim jezikom, ki je bil drugačen od vsakdana, in to je močno vplivalo nanj.

Izobrazbe si ni pridobil, pridobil pa si je izkušnje z delom v banki in druženjem z intelektualci in kulturniki, predvsem slikarji.

Po delu na banki se je povsem posvetil kulturi: pri Svetu pokrajine León je ustanovil kulturni odsek, v katerem je izdajal zbirko Pokrajina in vodil galerijo. Prvo pesniško zbirko Sublevación inmóvil (Negibni upor) je objavil leta 1960, druge pa so sledile po Frankovi smrti, pretežno v 80 letih. Takrat ga je opazila tudi literarna kritika, zvrstile so se tudi številne nagrade in priznanja, med katerimi je najpomembnejša nagrada Miguela de Cervantesa, ki jo vsako leto podeljujejo 23. aprila, na dan smrti avtorja romana Don Kihot.