Knjiga in hlad: kultura in narava; svet misli in svet telesa, ki ju človek deli in vzpostavlja, se razlivata preko meja in se spet zlivata v človeškem življenju, a drugačna kot prej: resničnost, ki je človek ne postavlja, temveč odkriva s tem, ko živi, je globlja, gostejša, nepredirna in neizogibna. Tu nastaja drugačen jezik, poezija. V tem jeziku »so črni vozli. Ni ne upanja ne glasu,« vendar je v njem resničnost. Da, ta nemi glas je materni jezik človekove resničnosti, vedno edinstvene, neponovljive, brezmejne. Kakor pribe v nekem verzu tudi besede »potujejo iz vidnega v nevidno« in tako se odpira svet tudi v najnižjem, najbolj bolečem, najbolj propadljivem. Kam se odpira? V modro jutro, polno znamenj? Ali izginja v »hlad neprestopnih meja«? Kdo ve? Pesnik Antonio Gamoneda? Jaz? Ti? Ne vemo, ne on, ne jaz, ne ti. Vsakdo mora sam »utrgati cvetlico agonije« in iti na pot. S seboj lahko vzame le zadnje pesnikove besede, pričevanje, s katerim se sklene Knjiga hladu: »Ostaja le svetloba znotraj mojih oči.« (urednik Brane Senegačnik)

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije v letu 2022.

O avtorju:  

Pesnik Antonio Gamoneda, rojen l. 1931 v Oviedu, je postal širše znan leta 1960 s prvo pesniško zbirko Sublevación inmovil (Negibni upor), ki je v takratnem španskem literarnem prostoru pomenila oddaljitev od realističnega načina pisanja. Za svoj opus, ki poleg osemnajstih pesniških zbirk vključuje še pet esejev in prozno delo z naslovom Relación y fábula (Odnos in zgodba), je prejel številne nagrade in priznanja. Med njimi velja posebej izpostaviti nagrado kraljice Sofije za iberoameriško poezijo in nagrado Miguela de Cervantesa, ki sta mu bili podeljeni leta 2006.

Odlomek:

Bil je čas, ko sta bila moji edini strasti uboštvo in dež.

Zdaj poznam jasnost mej in moja strast ne bi obstajala,

če bi izgovoril njeno ime.