Zapri
Iskanje

Gasilec Blaž Turk – iz prve roke o nevarnem posredovanju

Za vas piše:
Lojze Grčman
Objava: 05. 10. 2021 / 11:45
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 05.10.2021 / 12:12
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Gasilec Blaž Turk – iz prve roke o nevarnem posredovanju

Gasilec Blaž Turk – iz prve roke o nevarnem posredovanju
Gasilec je eden najbolj cenjenih poklicev v Sloveniji. FOTO: Osebni arhiv.
Blaž Turk prihaja iz Komna. Gasilec je postal, še preden je šel prvič v šolo. To je preraslo v njegov poklic – zdaj je direktor-poveljnik poklicne gasilske enote v Sežani in prostovoljni gasilec v domačem kraju.

Bil je vodja prve skupine gasilcev slovenske odprave – v dveh skupinah je skupaj sodelovalo 99 pripadnikov začasnega sestava, ki jih je Slovenija poslala v Severno Makedonijo. Ta ekipa je pred dvema mesecema uspešno opravila misijo v Severni Makedoniji, kjer so divjali obsežni požari.  

Kakšen je bil vaš delokrog pri gašenju in reševanju vasi v okolici Berova v Severni Makedoniji?

Na območju požara je bilo več vasi, ki so bile ogrožene ali potencialno ogrožene. Naša naloga ni bila evakuacija ljudi, ampak smo se postavili na obrambno linijo ob vaseh in skupaj z domačini, vojsko, policijo, lokalnimi oblastmi obranili fronte požara, da niso prišle do vasi. Tako smo obranili tudi vasi.

Kako se človek počuti, ko je tako obsežen ogenj nekaj deset metrov ali nekaj metrov od njega?

Razmere so bile zelo nevarne. Požar se je razvijal zelo hitro. Doživljali smo njegove vrtince, preskoke, ki jih v Sloveniji nismo vajeni na tak način. Požar se je na nekaterih mestih v nekaj sekundah razširil na območje 200 x 200 metrov. 

Morali smo umakniti svoje gasilce in vozila, lahko bi se kaj zgodilo. Na srečo so gasilci zelo dobro izurjeni, pripravljeni, imajo zelo kakovostno zaščitno opremo. Vedeli smo, kje so smeri umika. A če bi se kaj zalomilo, bi se lahko zgodile poškodbe, okvare vozil, morda bi kakega tudi izgubili. 

Brez pretiravanja – dejansko ste tvegali življenja in vsekakor tudi poškodbe.

Pri tako velikih požarih je jasno, da gre za odhod v tvegane razmere, da smo na preizkušnji, da bodo tudi kritične situacije. Tega smo se zavedali vsi. Bili smo bistveno bolj ogroženi, kot če bi šlo za manjši požar. 

Bili so dnevi, ko nismo spali praktično nič. Tudi gasilci so bili silno utrujeni, ampak izjemno motivirani. FOTO: Osebni arhiv.

Še vam je kak dogodek še posebej vtisnil v spomin?

Spomnim se, da je požar prišel do dveh hiš, ki smo ju obvarovali. Zdelo se je, da sta prazni oziroma nenaseljeni, ker v času, ko se je požar približal ni bilo nikogar tam. Ogenj se je že dotaknil ostrešja, prišel je do zidov. To smo pogasili in nadaljevali intervencijo. 

Ko smo se zvečer vračali, smo v hišah videli luči in spoznali, da v njih dejansko ljudje živijo. Uspelo nam jih je obvarovati, ampak šlo je za milimetre in sekunde. Veseli smo tega.  

Po sedmih dneh nismo mogli več delati. Razmere so bile izredno zahtevne, vsak dan smo bili v nevarnosti, fantje so vsak dan delali okrog 12 ur, nek dan tudi 20 ur, da smo zaključili delo. Po tednu dni ne gre več: preveč je žuljev, nevarnost za poškodbe se poveča, ljudje so izmučeni. Menjava je bila nujna. Prišla je druga slovenska enota.

Odgovornosti se ne moreš izogniti. Če si vodja, si vodja. FOTO: Osebni arhiv.

Kaj vas ne glede na tveganja žene v poklicno gasilstvo?

Osnova je motiviranost, da nekomu pomagaš in širiš tovrstno znanje. Poskušamo se izobraževati za to, da bomo varno opravili svoje naloge. Moja osebna zgodovina je zanimiva. 

Stari oče je bil ustanovitelj gasilskega društva, oče je bil poklicni gasilec, brat je tudi, jaz sem, partnerka dela na upravi za zaščito in reševanje. V družini se veliko stvari vrti okrog gasilstva. To je moje življenje, to rad delam. Zavedam se nevarnosti, vem, da bi se marsikdaj lahko končalo bistveno drugače. Tudi v Severni Makedoniji.

V žal tako razdeljeni državi gasilci doživljate veliko zaupanje praktično vseh. Kaj ljudje pri vas najbolj cenijo?

Požrtvovalnosti, vrednot, ki jih gojimo gasilci, bi se lahko nalezli vsi. Ne glede na politiko, župana, lokalno, regijsko ali državno naravnanost politike. Tudi fantom pravim, da pustimo politiko in se povsem osredotočimo na svoje delo. 

Morala, pripravljenost pomagati, nesebičnost – na ta način lahko gremo naprej in nismo odvisni od trenutne politike. Vsi politiki tako ali drugače cenijo naše delo. Tudi država se odzove, imamo njeno podporo. Tu ni dvoma. 

Gasilec je eden najbolj cenjenih poklicev v Sloveniji, ker delamo to, kar znamo. Naredimo in pika. Lepo je, ko dobimo zahvalo. Ampak to delo smo si izbrali, ker ga radi opravljamo. Zato smo tudi uspešni.

Kako za gasilstvo navdušujete mlade?

Ko spremljam društva, ki delujejo v okolici, mislim, da jim mlade uspeva animirati kar dobro. Kljub poplavi aktivnosti, ki je nekoč ni bilo. Solidarnost, pomoč, skupinsko delo – tega se otroci naučijo pri gasilcih. 

V dobi, ki je zelo individualistična. Zelo malo ljudi poznam, ki so bili dejavni gasilci, nato pa so "zabluzili". Praktično nič. Vedno smo rekli, da kdor je pri gasilcih, je pa gotovo v redu.

Pomemben element je, da se ne dela za denar. Z izjemo poklicnih gasilcev gasilstvo temelji na prostovoljstvu. Tudi gasilski inštruktorji in mentorji v lokalnem okolju svoje delo opravljajo v prostem času in zastonj. Plačilo je "hvala" in rezultat, ki ga vidiš pri otrocih, da si jih usmeril v pravo smer. 


Prispevek je bil v celoti objavljen na spletni strani Aleteia Slovenija

Nalaganje
Nazaj na vrh