Slovenska filharmonija bo gostila ganljiv dogodek, ki bo s prepletom glasbe in besede obudil zgodbe o izgubi, pripadnosti in zvestobi narodu. O pomenu koncerta Slovenija, tukaj sem!, njegovem sporočilu in pripravah na dogodek smo se pogovarjali z nekdanjim predsednikom Zedinjene Slovenije Francijem Žnidarjem, ki sodeluje pri organizaciji koncerta. 

S slavnostno akademijo obeležujete 80-letnico zvestobe slovenstvu in ustvarjalnosti Slovencev. Kaj ta dogodek pomeni potomcem Slovencev, ki so pred 80 leti morali zapustiti domovino? Kaj sporoča slovenski javnosti?

Kot vemo, se je maja 1945 del slovenskega naroda umaknil iz domovine, da bi si rešil življenje ali se izognil hudi tiraniji. Po osemdesetih letih življenja v tujini njihovi potomci še vedno ohranjamo pripadnost slovenskemu narodu. Vzroki izseljenstva so nam znani, zato ob tako pomembni obletnici zvestobe ne moremo ostati tiho.

Na uvodni strani programa je gospodična Anja Kocmur odlično povzela bistvo z besedami: "Slovenska beseda je ostala živa. Slišala se je po domovih, šolah in cerkvah. Poezija in pesem sta postali most med domom, ki so ga zapustili, in svetom, ki jih je sprejel. Nastajale so nove skladbe, novi verzi, ki so izhajali iz ljubezni do domovine, ki je nikoli niso nehali nositi v srcu."

Slovenski javnosti sporočamo prav to, kar je tudi naslov naše proslave: Slovenija, tukaj sem!

Med leti 2011 in 2015 ste bili predsednik Zedinjene Slovenije. S čim se ta organizacija ukvarja, za kaj si prizadevate?

Društvo Zedinjena Slovenija, naslednica Društva Slovencev (ustanovljenega leta 1948), povezuje povojno izseljensko skupnost v Argentini. V svojih začetkih je nudilo socialno pomoč beguncem, ki so brez vsega prihajali v Buenos Aires. V sodelovanju z duhovniki smo poskrbeli za versko, kulturno, gospodarsko in družbeno povezovanje – med drugim tudi preko tednika Svobodna Slovenija, verskih listov ter politične protikomunistične publicistike.

Že zgodaj so nastali šolski tečaji, pevski zbori, gledališke skupine in druge organizacije. Ko so se priseljenci postopoma ustalili in si zgradili domove, so ustanovili tudi kulturne domove – prave "trdnjave slovenstva", ki še danes uspešno delujejo.

Zedinjena Slovenija je krovna organizacija, ki predstavlja povojno migracijo pred javnostjo, slovenskim veleposlaništvom v Buenos Airesu, Uradom za Slovence po svetu in drugimi ustanovami. Vodi Medorganizacijski svet, povezuje učitelje in šole, omogoča obstoj srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka, organizira poletne šolske kolonije, izdaja Svobodno Slovenijo in je trdna opora slovenski pastoralni misiji v Argentini.

Kako gledate na 80 let delovanja? Kateri so bili največji izzivi in dosežki vseh teh let?

O tem bi lahko napisali knjigo, a naj izpostavim dve ključni točki: Prvi dosežek je ohranjanje slovenske besede, narodne zavesti in verskega življenja, tako da se bogoslužje in zakramenti še vedno obhajajo v slovenščini – tudi pri tretji in četrti generaciji. To je bilo našim prednikom v ponos in ostaja tudi nam. Življenje v duhu tradicionalne družine, predanost učiteljev in duhovnikov ter živa skupnost so rodili bogate sadove.

Moč te zavzetosti izhaja iz zavedanja, da se je slovenskemu narodu zgodila huda krivica, na katero odgovori še danes niso jasni. Generacije se menjajo, a spomina ni mogoče zatreti – v svobodnem svetu ga ni mogoče izbrisati s prisilo ali pod diktatom.

Drugi pomemben dosežek je vloga, ki jo je Zedinjena Slovenija odigrala v času osamosvajanja Slovenije. Med prvimi smo obvestili argentinsko in južnoameriško javnost o dogajanjih v Evropi. Tako je Argentina 16. januarja 1992 postala ena prvih držav, ki je priznala suverenost in neodvisnost Slovenije, pri čemer je vplivala tudi na sosednji državi Čile in Urugvaj, da sta storili enako.

Zakaj je ohranjanje slovenskega jezika in identitete tako pomembno? Kako to uresničujete?

Iz ljubezni do svojih otrok želimo starši, da odraščajo kot celovite, pokončne in mirne osebnosti. Ne morejo zares uspeti v življenju, če ne poznajo svojih korenin in zgodovine naroda, iz katerega izhajajo. Prej ali slej si bodo morali odgovoriti, zakaj živijo v tujini, in od kod črpajo moč, da tudi daleč od Slovenije naša skupnost še vedno zori.

Ko otrok ali mladostnik odkrije, da v sebi nosi »plus« – ker lahko črpa iz dveh kultur – postane bogatejši. Prej ali slej spozna, da mu je bilo podarjeno dragoceno bogastvo, ki mu omogoča plemenito osebno rast.

Na slavnostni akademiji bo nastopil Mešani pevski zbor argentinskih Slovencev. Kdo ga sestavlja? Gre za stalno ali priložnostno zasedbo? In zakaj je slovenska glasba tako močan simbol zvestobe domovini?

Ko smo v društvu Slovenija v svetu načrtovali proslavo, smo razmišljali o pevskem zboru iz zamejstva ali izseljenstva. Zaradi visokih stroškov smo se odločili, da zapojemo kar sami – saj nas je dovolj takih, ki smo v Argentini peli v zborih.

Na naše povabilo se je odzvalo več kot 50 pevk in pevcev – vsi potomci povojnih beguncev. V štirih vajah smo sestavili projektni zbor, ki ga vodi dirigentka Mariana Cecilia Grohar, prav tako rojena v Argentini. Zaradi razdalj in obveznosti zbor verjetno ne bo imel stalnega delovanja, a ponosno lahko povem, da bo večina članov s petjem sodelovala tudi pri sveti maši in spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu, ki jo prireja Nova slovenska zaveza letos prvič pod Macesnovo gorico 7. junija.

Zelo smo ponosni, da so nas povabili. Ganljivo je, kako se odvijajo Božji načrti: po 80 letih, ko so se naši predniki umaknili pred grožnjo smrti v breznih, bodo Kočevski grobovi znova slišali glasove njihovih sinov in vnukov.