Med parlamentarnim sprejemanjem zakona o vojnih grobiščih je potekala razprava, ki je bila skrajno diskriminatorna do doslej zamolčanih žrtev, predvsem tistih iz medvojnega časa. Naj odgovorne za ta zakon zato opozorim na nekatera dejstva.

Že dalj časa obstaja vprašanje, koliko žrtev je komunistična revolucija ubila že v prvih mesecih vojne leta 1941. Pred leti je Irena Mrvič zapisala, da okoli 40, vendar ni navedla nobenega imena. Ker je lani /2001/ zgodovinar Zdenko Čepič to številko zmanjšal za polovico, zdaj objavljam imena in datume najmanj 46 ljudi. Slovencev, ne okupatorjev.

Aprila 2001 je v Ljubljani potekal znanstveni posvet z naslovom Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem. Med 18 referati najvidnejših slovenskih zgodovinarjev, ki preučujejo našo polpreteklo zgodovino, je izstopalo izvajanje dr. Zdenka Čepiča.

Partizansko morišče leta 1942 Krimska jama (okrog leta 2007). VIR: Anton Velušček

Čepičeve burke z »narodno« in »socialno« revolucijo

Čepičev referat Revolucijsko v letu 1941 je sprožil kratko in dokaj burno razpravo o tem, ali je na Slovenskem leta 1941 že potekala tudi komunistična revolucija ali še ne. Polemiko sta sprožila dr. Janko Prunk in dr. Tamara Griesser Pečar. Kljub njunim opozorilom na številna dejstva, ki govore o tem, da so komunisti že leta 1941 sprožili svojo komunistično revolucijo, je Čepič trmoglavil do konca. Kar dvakrat je trdil naslednje: »V letu 1941 tiste odkrite komunistične revolucije, kakršno bi dr. Prunk rad videl, ni bilo. Bila je narodna revolucija s prvinami socialne revolucije.« In kasneje v razpravi še enkrat: »Ampak še vedno trdim, da v letu 1941 te /revolucije/ v praksi ni bilo. Bila pa je v mislih, v glavah komunistov in bila je načrtovana.«

Ostanki umorjenih v partizanskem morišču leta 1942, breznu Krimska jama (leta 2007). VIR: Anton Velušček

Zdenko Čepič: »Zgodovina ne izhaja iz neke moralke.«

Čepič je dejal tudi naslednje: »Zgodovina ne izhaja iz neke moralke, kot smo danes tu že nekajkrat slišali, ampak temelji na tako imenovanih golih dejstvih, ki so opredeljevala dogodke in dogajanja v preteklosti.« S tem se je seveda mogoče strinjati, zato se toliko bolj čudim, da je le malo kasneje s temi dejstvi hotel manipulirati, ko je omenjal število ubitih Slovencev s strani OF leta 1941. Govoril je naslednje: »Kolegica Mrvičeva je povedala, da je bilo s strani narodnoosvobodilnega gibanja ustreljenih 40 denunciantov /.../ V Ljubljani je bilo po navedbi Irene Mrvič do začetka septembra ubitih 6 oseb, dve pa obstreljeni /.../ Kakorkoli sem jih štel, jih nisem naštel 20.«

Pomagajmo mu šteti. To je sicer zelo težko, saj se v tistem prvem obdobju vojnega meteža marsikaj ni zapisalo ali se ni ohranilo. Kljub temu vemo, da je Čepičeva »narodna revolucija« ubila veliko Slovencev.

Krimska jama, pregled brezna pred strokovnim iznosom tam umorjenih, zima 2015. FOTO: Andrej Mihevc

Komunistični umori leta 1941

Kot je znano, so 22. julija partizani najprej streljali na tri Slovence pod Šmarno goro, na Franca Žnidarši­ča, Vilija Gattringerja in Nandeta Debeljaka (o tem in še o nekaterih tu omenjenih dogodkih sem podrobneje pisal v podlistku Začetek »NOB« v Sloveniji (Demokracija, od 23. 9. do 4. 11. 1999). To smo morali pod komunizmom celo slaviti kot »dan vstaje slovenskega naroda«, čeprav je šlo za »navaden« zločin, saj komunisti niso imeli pravice nikogar ubijati. Niso bili pravno-politično gledano ne legalna ne legitimna oblast. To niso bili niti po vojni, po maju 1945, saj so kot oblastniki uvedli totalitarni sistem (režim), ta je nato trajal dolgih 45 let, vse do aprila 1990, ko smo imeli v Sloveniji prve demokratične večstrankarske volitve in smo po njih vzpostavili večstrankarski parlament, nato pa demokratično izvoljeno (koalicijsko) vlado.

28. julija so komunistični morilci na Bledu ustrelili šoferja Pogačarja.

10. avgusta so komunistični teroristi v Šiški ustrelili Viktorja Jagodica. Ustrelil ga je Marjan Majcen na Pavšičevi ulici.

12. avgusta je skupina rašiških partizanov, vodil jih je Janko Bizjak, med Črnučami in V. Dobravo ustrelila Alojza Majheniča iz Črnuč.

18. avgusta je Albin Grajzer v Polju ustrelili orožniškega komandirja Jožefa Sušnika.

Strokovni izkop partizanskega morišča v breznu Krimska jama leta 2016. VIR: Anton Velušček

Z ubijanjem so bili komunisti tipični teroristi oziroma zločinci

19. avgusta je Šmarnogorski vod Ra­šiške čete pri Smledniku streljal na avtomobil in v njem hudo ranil ba­ronico Gerdo Lazarini, ki je kasneje umrla (Nemci so zato 22. avgusta na istem mestu ustrelili pet tako imenovanih talcev, med njimi znanega Franca Seška, katerega slika je vse do danes ponatiskovana v mnogih učbenikih in drugih knjigah).

21. avgusta je Anton Blejec ustrelil gostilničarja in trgovca Franca Marna iz Brezja pri Dobu, vzhodno od Domžal.

Drugi vod Jelovške čete je 21. avgusta poskušal z bombo ubiti »izdajalko« Marijo Dežman na Spodnji Dobravi, vendar so jo »samo« ranili. Naslednji dan, 22. avgusta, so ubili »izdajalca« Cirila Praprotnika, čevljarskega mojstra v Ljubnem blizu Brezij na Gorenjskem. Isti dan so Nemci v povračilnem ukrepu v Ljubnem ustrelili pet talcev. Naj tu posebej poudarim, da so termini kot »izdajalec« in »kolaborant« politični pojmi. Poleg tega so jih komunisti ljudem pripisovali poljubno, če so jih definirali, so navajali izmišljije. Najbolj pomembno pa je, da komunisti niso imeli pravice nad nikomer izvajati nasilja (razen pogojno rečeno, nad okupatorjem), kaj šele ubijati. Komunisti so bili politična nedemokratična stranka, ki je zagovarjala totalitarizem. Z ubijanjem so bili komunisti tipični teroristi oziroma zločinci.

Strokovni izkop partizanskega morišča v breznu Krimska jama leta 2016, iznos tam umorjenih. VIR: Anton Velušček

Partizani so oktobra 1941 izvedli prvi množični poboj

25. avgusta so gorjanski (Gorje pri Bledu) partizani ustrelili Florjana Ulčarja iz Spodnjih Gorij (Nemci so zato 28. avgusta v Spodnjih Gorjah ustrelili pet talcev). 26. avgusta sta dva borca Radomeljske čete (Janko Petek in Ivan Semen) ranila Mladena Halužana, tkalskega mojstra v tovarni Induplati v Jaršah in »agenta« (Nemci so zato naslednji dan pred tovarno ustrelili pet talcev); Halužan je bil pri atentatu ranjen, partizani so ga ubili 16. novembra 1943.

Avgusta je Savinjska četa na Dobrovljah nad Vranskim umorila Alojza Dežnikarja.

1. septembra so poskušali partizani voda, ki je taboril v Hrastniku nad Koroško Belo, ustreliti Janka Hrovata (Ivana Horvata?); ranili so ga v trebuh in je po okrevanju odšel na Koroško. Nemci so zato na Koroški Beli 4. septembra ustrelili pet talcev. Naslednji dan, 2. septembra, so isti partizani ustrelili Ignaca Koritnika, gozdarja z Javornika (Nemci so zato 4. septembra na Koroški Beli ustrelili pet talcev).

3. septembra je patrulja »I. grupe odredov« z Jelovice ustrelila Gabrijela Zupana, nočnega čuvaja v Tovarni verig v Lescah (Nemci so zato 4. septembra v Lescah ustrelili pet talcev).

V noči na 9. septembra so jelovški partizani ustrelili »izdajalca« Kovača na Posavcu pri Ljubnem.

10. septembra so vosovci v Linhartovi ulici obstrelili Vladimirja Kavčiča.

15. septembra je skupina Rašiške čete pri Komendi streljala na avtomobil in pri tem ubila šiviljo Miro Stare (Nemci so naslednji dan tam ustrelili pet talcev).

1. oktobra so za Bežig­radom ustrelili Aloj­zija Notarja.

1. oktobra so vosovci ranili Leona Rupni­ka. 13. oktobra so vosovci težko ranili dr. Lovra Hacina.

14. oktobra so v papirnici Vevče obstrelili Jerneja Chiodija ter poskusili v Polju umoriti Alojzija Rejo. 26. oktobra so v Vevčah ranili Viktorja Šumija.

20. oktobra so partizani v Mekinjah nad Stično ustrelili Jožeta Jeriča.

26. oktobra je I. štajerski bataljon ugrabil zakonca Ivana in Štefanijo Čmak ter njunega vrtnarja Ivana Bobeka iz dvorca Štrosnek pri Gomilskem, vse tri odgnal na Dobrovlje in jih tam ubil.

2. novembra so v Purkačah pod Mokrcem partizani ubili Antona Leniča, očeta šestih otrok.

12. novembra so na Vodnikovi cesti v Ljubljani ranili Jakoba Medveda. 13. novembra so v Gasilski ulici streljali na Ivana Šlegla.

15. novembra so ustrelili Alojza Derganca (Peruzzijeva 98, Ljubljana).

19. novembra so v Ljubljani ustrelili policijskega stražnika Josipa Koželja. 19. novembra so v Livarski ulici ustrelili Jožefa Karla. 24. novembra so v njegovem stanova­nju v Tyrševi ulici hudo ranili nekdanjega policista Jožefa Krabitza. Takrat so ubili tudi Antona Hrena in Petra Zlatnerja.

Novembra so komunisti v tovarni Motvoz v Grosupljem ustrelili vratarja Antona Kneza s Perovega.

Pozno jeseni so partizani Cankarjevega bataljona ustrelili Lenarta Praprotnika (r. 1910) iz Krope.

Strokovni izkop partizanskega morišča v breznu Krimska jama leta 2016, iznos tam umorjenih. VIR: Anton Velušček

Partizani so na morilskem pohodu ubili devet ljudi hkrati

Prvega oziroma v noči na 2. december 1941 so partizani Cankarjevega bataljona (tistega, ki je mesec dni pozneje povzročil v Dražgošah veliko tragedijo) na Gorenjskem izvedli skrbno načrtovano akcijo atentatov na vrsto Slovencev, ki so jih »obdolžili«, da so »izdajali« ali sodelovali z Nemci. Ustrelili so jih kar devet, enega pa težko ranili. V noči na 2. december so v radovljiškem in kranjskem okraju ubili mizarskega mojstra Jakoba Ješeta in čevljarskega mojstra Jerneja Bertonclja, oba iz Zgornje Dobrave, pri tem je bil Ješetov sin hudo ranjen, mizarskega mojstra Valentina Debeljaka iz Lipnice, Bernarda Luznarja (r. 1920) iz Selc, gostilničarja Benedičiča iz Besnice, »folksdojčerja« Cema iz Hruševke, Franca Bašlja (Potiskarja) s Sv. Ožbalta nad Zmincem (navaja se tudi ime ubitega Pozinca I. iz Dobrave - Otoč?). Ta partizanski pohod smrti omenjajo: Ivan Jan, Dražgoše (1961, str. 18), isti, Dražgoška bitka (Ljubljana, 1975, str. 34 in 66), isti, Obrazi Dražgoš, 2. del (Delo, 8. 1. 1992) Terezija Traven, Rašiška četa (Borec, št. 10, 1981, str. 526.) Kot povračilni ukrep so Nemci v begunjski Dragi 4. decembra ustrelili 28 talcev.

Sredi decembra 1941 so pripadniki Cankarjevega bataljona na Črnem Vrhu v Polhograjskih Dolomitih na domu ugrabili Jurija Buha (r. 1885), očeta petih otrok. Odgnali so ga h Gornjemu Ostrežu, kjer so ga v gozdu ubili s sekiro (marca so ga prekopali na pokopališče).

Strokovni izkop partizanskega morišča v breznu Krimska jama leta 2016, partizanska žica za vezanje rok.
VIR: Anton Velušček

Komunistični umor Fanouša Emmerja

4. decembra so vosovci na Vodnikovi cesti ustrelili inž. Fanouša Emmerja (iz Kranja). Šele ta umor je doživel prvi javni odmev. Do takrat reakcij na prej naštete umore ni bilo, to pa verjetno iz razloga, ker si nihče niti zamisliti ni mogel, da bi lahko nekdo okupacijo zlorabil za ubijanje Slovencev in vse skupaj kot sredstvo boja za oblast.

5. decembra so v Kemični tovarni v Mostah ubili direktorja Ivana Valenčaka.

11. decembra so vosovci ustrelili vidnega socialdemokrata Vinka Vrankarja. 16. decembra so na domu na Verdu pri Vrhniki vpričo več mladoletnih otrok umorili očeta Pavla Veharja in mater Marijo Vehar.

17. decembra so partizani v Begunjah pri Cerknici ustrelili 17-letnega Marjana Pregelca.

17. decembra so v Ljubljani ustrelili Marijo Šlegel, 18. decembra pa še njenega sina barona Ivana Šlegla (verjetno gre za malo prej imenovanega).

30. decembra 1941 so na Ježici ustrelili Ludvika in Cvetka Hvastjo.

Strokovni izkop partizanskega morišča v breznu Krimska jama leta 2016, najdeni križec ubitega. VIR: Anton Velušček

46 ubitih, 13 ranjenih

To seveda ni popoln seznam žrtev komunističnega nasilja leta 1941. Samo ta seznam obsega 44 ubitih in 13 ranjenih. Okupator je, s svojo računico seveda, neposredno zaradi teh umorov ustrelil 68 talcev.

Streli komunističnih atentator­jev so samo leta 1941 segli po življenjih najmanj 59 Slovencev. Koliko okupatorjev so v tem času ubili ti isti komunistični vojaki, bolje da ne govorim. Že od začetka, torej že v letu 1941, je Čepičeva »narodna revolucija« povzročila neprimerno več žrtev med Slovenci, kot pa med okupatorji. Šele poleti 1942, potem ko so komunisti umorili že okoli 400 Slovencev, so se bili ti prisiljeni vojaško organizirati proti tej morilski pošati.

To, da je na nekem uglednem zgodovinskem simpoziju leta 2001, šestdeset let po dogodkih in 12 let po demokratizaciji, potekala dokaj revna razpravica o tem, ali so slovenski komunisti že leta 1941 izvajali komunistično revolucijo ali še ne ali samo nekakšno »narodno revolucijo«, dovolj zgovorno govori o stanju slovenskega zgodovinopisja danes.

Iznos umorjenih iz partizanskega morišča v breznu Krimska jama leta 2016, arheologinja Martina Kocmur ob najdenih kosteh v Begunjah leta 2016. VIR: Anton Velušček

Partizanski poboji družin leta 1942

Leta 1942 so partizani umorili vsaj 27 slovenskih družin. Da bo jasnejše bistvo komunizma in partizanščine ter vzroki za protirevolucijo (vaške straže, domobranci, tudi »črna roka«), naj na kratko te in še druge posamezne primere naštejem.

30. januarja 1942 so partizani umorili Antona Repovža mlajšega iz Metlike. 15. maja (ali 15. 9.?) istega leta so ubili še njegovega očeta Antona Repovža.

23. marca 1942 so partizani umorili Rozo Rupnik in njeno hčerko Marijo iz Šmarje-Sapa.

1. aprila 1942 so partizani na Svinjskem pri Šentrupertu vpričo otrok in moža ustrelili Frančiško Peček, mater sedemnajstih otrok; z osemnajstim je bila v šestem mesecu nosečnosti.

6. aprila 1942 so partizani na Ševnici pri Mirni na Dolenjskem ustrelili očeta Franca Kolenca, njegovo ženo in štiriletno hčerko. 17-letni sin Alojz se je ranjen rešil in so ga ubili kasneje. Grob na mirnskem pokopališču je bil po vojni uničen in tudi njihove hiše na Ševnici ni več.

10. aprila 1942 so partizani na Lavrici ugrabili zakonca Stanislava in Katarino Trontelj, ju odgnali na Mačkovec in ubili.

15. aprila 1942 so partizani ponoči na Mirni ustrelili 45-letnega očeta Alojza Uhernika, 35-letno ženo Amalijo ter 15-letno hčer Amalijo. Prvi poskus umora so partizani naredili že v začetku aprila, vendar se jim ni »posrečil«. Tudi njihov grob na mirnskem pokopališču je zravnan z zemljo. Da bi bilo še huje, so iz povsem nerazumljivih razlogov te ubite, katerih umor je takrat izredno odmeval, izpustili tudi na spomeniku zamolčanih žrtev, ki so ga vgradili leta 1994 na zid cerkve na mirnskem pokopališču.

17. aprila 1942 so partizani v bajtici vrh klanca v Zabočevem pri Borovnici vpričo šestih otrok (od dveh do trinajst let) ubili očeta Jožeta Mihelčiča (42 let) in mater Ivano (45 let), ki je bila noseča.

18. aprila 1942 je »Leteča udarna patrulja«, ki jo je vodil Stane Semič - Daki, ponoči vdrla v Rupnikovo hišo v Lanišču pri Škofljici. Umorili so mater Rozo Rupnik in njeno 21-letno hčerko Marijo.

Krimska jama, spominski križ na drevesu. VIR: Anton Velušček

Partizanski umor Jakopinovih, Zavodnikovih, Lichtenbergovih ...

V noči na 22. april 1942 so partizani vdrli v Jakopinovo hišo v Ponovi vasi pri Grosupljem in ubili vso družino: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno ženo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčer Ano, 11-letnega sina Venclja in 6-letnega sina Štefana. Njihov grob na pokopališču v št. Juriju je bil po vojni zravnan z zemljo, danes pa čezenj vodi pot.

27. aprila 1942 so partizani v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec. Naslednji dan so jih v taborišču na Ključu ubili: 22-letno Marijo, 19-letno Ivanko in 18-letno Francko.

6. maja 1942 so partizani z doma na Bistrici pri Mokronogu odgnali Zavodnikovo družino. V Blatnem klancu so umorili 60-letnega očeta Antona, 64-letno ženo Terezijo ter 31-letno hčer Jožefo, sinu Antonu se je uspelo rešiti.

11. maja 1942 so na Pokojišču nad Borovnico ubili Rafaela Hvalo in njegovo ženo Jožefo; zapustila sta dva otroka.

13. maja 1942 so partizani v Šentvidu pri Stični umorili štiri ljudi. Zvečer so vpričo žene v njegovi hiši ustrelili Franca Hrena, mizarja in uglednega vaškega odbornika. Sinova, 18-letnega Franceta in 16-letnega Stanka, so odgnali in ju neznano kje ubili. Isto noč so odgnali v smrt tudi še ne dvajset let staro Marijo Urbančič. Maja so od doma odgnali tudi Janeza Zupančiča iz Šentvida. Njegov 13-letni sin Jernej ga je šel iskat, vendar so ubili tudi njega.

17. maja 1942 so partizani ugrabili Franca Jakoša st., Franca Jakoša ml. (očeta in sina) in Milka Cankarja iz Dobrunj ter Franceta Jakoša in Ivana Palčiča iz Bizovika. Odgnali so jih proti Polici in jih 18. maja v Krčmarjevem gozdu pri Bliski vasi umorili.

V noči na (binkoštno) nedeljo, 23. maja 1942, so prišli partizani k sosedom Lichtenbergove družine ob Ljubljanici v Bevkah, h Kaminovim, kamor so Lichtenbergovi hodili spat zaradi groženj. Vpričo otrok so jih streljali v daljših časovnih presledkih in se pri tem zabavali. Najprej so ustrelili hčer Ido, nato 22-letno hčer Petronilo, 47-letno mater Jožefo, nazadnje pa še 57-letnega očeta Karla. Mama in Ida sta umrli še isto noč, oče in Petronila pa v bolnišnici. Pokopani so neznano kje na Žalah.

25. maja 1942 so partizani ustrelili tri člane Černetove družine iz Gozd-Reke pri Prežganju: očeta Franca (r. 1884) ter hčerki Alojzijo (r. 1922) in Jožefo (r. 1927), poleg njih pa še dva moška, ki sta gostovala pri njih.

Konec maja 1942, na binkoštno soboto, so v Zadobju pri Lučinah partizani ustrelili Ivano Bizovičar, mater štirih otrok. Še isti dan so ustrelili tudi sina Franca.

3. junija 1942 so partizani v Velikih Brusnicah pri Novem mestu ubili očeta Franca Medleta, ženo Marijo ter hčerko Marijo.

Partizansko morišče leta 1942 Krimska jama, pogled iz brezna navzgor leta 2016. FOTO: Peter Svete

Do sredine junija 1942 so partizani morilsko ponoreli

V začetku junija 1942 so partizani v Boričevem pri Novem mestu ugrabili Antona Mišjaka, očeta enajstih otrok. Skupaj z njim so nekam v topliške gozdove odgnali tudi sina Alojza. Njunega groba niso našli. Že 24. maja so z Vrha pri Ljubnu odgnali Antona Škedlja, očeta štirih otrok, ter njegovega delavca Franca Jakšeta. Njunega groba niso odkrili. 3. junija so umorili Alojza Hrovata s Petan, očeta desetih otrok. 12. junija so odgnali in umorili brata Martina in Janeza Pirca iz Podljubna. Junija so iz Gornje Lakovnice odgnali in ubili Alojza Šušteršiča, očeta sedmih otrok. V začetku julija so odgnali in ubili Ignacija Ravbarja iz Podljubna, očeta dvanajstih otrok. V slabem mesecu in pol so torej v okolici Šmihela pri Novem mestu partizani ubili pet očetov, ki so za seboj pustili 43 otrok.

13. junija 1942 ponoči so partizani vdrli v Mravljetovo hišo na Brezovici pri Ljubljani ter ustrelili očeta Antona Mravljeta, sinova Franca in Vinka, najstarejšega si­na Antona pa so od­gnali v svoje taborišče na Ključ in ga tam ubili. Dan kasneje, 14. junija, so partizani na domu v Ljubgojni ugrabili horjulskega župana Janeza Bastiča in njegovo ženo Marjano in ju ponoči manj kot kilometer od doma umorili; za seboj sta pustila sedem otrok. Takrat bi zagotovo ubili vsaj sina Toneta, vendar se je uspešno skril. Pet sinov je bilo ubitih kasneje.

15. junija 1942 so partizani ugrabili brate Alojza, Franca in Stanka Grčarja iz Jesenic pri Šentrupertu. Mučili so jih v Žalovčah pri Trebelnem, nato pa ubili. Vsi trije so imeli družine in so bili očetje.

Iški Vintgar, mesto grobišča 43 Romov leta 1991, ki so jih tam 17. maja 1942 umorili partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski umor župnika, kaplana in očeta dvanajstih otrok

17. junija 1942 so partizani v Kostanjevici ob Krki umorili štiri ljudi. Od doma so odgnali Jožeta Novaka. Bil je očim Franca in njegove sestre Alojzije Hodnik, ki so ju skupaj z Alojzijino 14-letno hčerko Štefanijo prav tako odgnali od doma. Vse štiri so umorili pri Mihovici. Neznanega dne leta 1942 so na domu ugrabili in odgnali zakonca Josipa in Marijo Trost z Dolšc pri Kostanjevici. Znano je, da so Trosta strahovito mučili, njunega groba niso našli.

18. junija 1942 so partizani pod Roženberkom nad Mirnsko dolino poleg šentruperškega župnika Franca Nahtigala ter kaplana Franca Cvara ubili tudi 62-letnega Alojza Jakoša, očeta dvanajstih otrok iz Roženberka.

20. junija 1942 je partizan prišel v trgovino zakoncev Skubic v Šmarje-Sapu. Ustrelil je moža Jožeta in ženo Marijo Skubic; zapustila sta dva otroka.

Neke junijske noči so partizani na domu ugrabili zakonca Janeza in Pavlo Dežman z Lavrice ter njunega 17-letnega sina Ivana ter jih domnevno ubili pred Krimsko jamo.

23. junija 1942 so partizani na Suhorju umorili kmetico Ivano Lojk, mater že v maju umorjenega Ivana Lojka iz Dol.

Junija 1942 so partizani ubili Marijo Zagorc in njeno hčerko Vido iz Šentjerneja (ubili so ju nekje nad Mihovim).

Iški vintgar, izkop grobišča 43 Romov leta 2017, ki so jih tam 17. maja 1942 umorili partizani.
VIR: Vladna komisija za grobišča

Partizansko morišče ob breznu Krimska jama

1. julija 1942 so partizani v Cerknici ugrabili tri ljudi, jih umorili in vrgli v Krimsko jamo. Med njuni sta bili sestri Francka Drenik in Ivanka Mihevc.

1. julija 1942 so partizani umorili zakonca Suhadolnik iz Podpeči pod Krimom. Franca in Albino so vrgli v neko brezno. Domačini so ju skupaj s še enim tam ubitim čez dva meseca potegnili ven in 6. septembra pokopali v Preserju.

2. julija 1942 so partizani umorili zakonca Jožeta in Ano Pečnik iz Dvorske vasi pri Velikih Laščah.

3. julija 1942 so partizani ugrabili Jožeta Lončariča, kmeta iz Rosalnic v Beli krajini, in ga umorili na Brezovi Rebri. 27. julija so prišli na Lončaričevo njivo blizu Rosalnic, kjer so umorili njegovo vdovo Marijo Lončarič in 15-letno hčer Anico. Druga hčerka Terezija se je morilcu iztrgala in uspelo se ji je rešiti.

6. julija 1942 so partizani ubili Matijo Šimenca (očeta štirih otrok) in njegovega sina Franca iz Podloga pri Dragatušu.

12. julija 1942 so partizani ugrabili, mučili in umorili Franca Brulca s Hrušice, župana občine Šmihel-Stopiče. Skupaj z njim so umorili tudi 16-letnega sina Jožeta. Brulčevo hišo so povsem izropali. Bil je oče devetih otrok. Takrat so partizani umorili tudi brata Antona in Alojza Vidmarja iz Šentjošta pri Stopičah.

Iški vintgar, izkop grobišča 43 Romov leta 2017, ki so jih tam 17. maja 1942 umorili partizani.
VIR: Vladna komisija za grobišča

Partizanski poboj pri Borovnici

12. julija 1942 so partizani pri Borovnici ubili šest ljudi. Bilo je v nedeljo, proti večeru, ko so v zaselku Dražica pri Borovnici streljali iz grmovja na pred hišo sedeče člane družine Vičič. Smrtno so zadeli 45-letnega očeta Emila in 15-letno hčer Ivko. Čez nekaj ur, pozno zvečer, so prišli nedaleč stran, ob Belem potoku pri Borovnici, v hišo Lončarjevih. V kuhinji so ubili 47-letnega očeta Franca, 42-letno mater Frančiško, 21-letnega sina Franceta in 18-letno hčer Marijo.

20. julija 1942 so partizani na Dolenjih Otavah pri Cerknici ugrabili Terezijo Knap in 16-letno hčerko Pavlo ter ju umorili (Krimska jama?).

20. julija 1942 so partizani pri Šentjerneju ubili tri ženske člane družine Lisec (prebivale so na Dobravci kot begunke iz Rake): Terezijo, mater petih otrok, ter hčerki 18-letno Nežo in 20-letno Marijo.

23. julija 1942 so partizani ugrabili, nato mučili in umorili Franca Furlana in sina Marijana iz Dolenjega Kronovega, čez tri dni pa še mater Marijo.

julija 1942 so partizani ubili Grudnovo družino iz Ulake pri Velikih Laščah: očeta Franceta, mater Angelo ter sinove Gabrijela, Vinka in Alojzija (hči, ki so jo tudi ustrelili, je kasneje pod trupli prišla k sebi in je preživela).

2. avgusta 1942 so partizani ugrabili nosečo Marijo Pogačnik, ženo podžupana občine Polje pri Ljubljani Feliksa Pogačnika. Umorili so jo na grozovit način. Zapustila je otroke, stare 13, 10, 4 in 1 leto. V noči na 7. avgust so partizani na domu ugrabili še moža Feliksa in sina Branka. Blizu Javorja so očeta ubili na prav tako grozljiv način, sin Branko pa jim je ranjen ušel.

Šentjošt, Bradeškovi, Jesenovčevi in Šubičevi otroci sirota, potem ko so jim partizani 1. avgusta 1942 umorili starše.
VIR: Janko Maček

Partizanska morija civilistov v Šentjoštu

Poleti 1942, ko je nastala prva postojanka vaške straže v Šentjoštu, so partizani v okolici umorili okoli 35 civilistov, med njimi so bili starši s številnimi otroki. Strahotni pokol so storili 1. avgusta 1942. Takrat so na domovih ugrabili 10 ljudi, jih odgnali v svoje taborišče na Rupe nad Žažarjem in jih tam ubili. Med njimi so bili zakonca Jakob in Marija Šubic (ter njena sestra Albina), ki sta za seboj pustila štiri otroke, najmlajši je imel le sedem tednov, Janez Kogovšek, ki je za seboj pustil deset otrok, in Julka Lešnjak, ki je za seboj pustila pet otrok.

Franca in Ivano Bradeško so 1. avgusta ustrelili vpričo petih mladoletnih otrok; najstarejši je imel sedem let, najmlajši šest tednov. Isto noč so umorili tudi zakonca Alojza in Ivano Jesenovec ter njuno dveletno hčerko Ljudmilo, ki so jo kasneje našli v pogoreli hiši. Ob pogorišču sta ostala živa dva njuna otroka. Tako kot pri Bradeškovih niti pri Jesenovčevih partizanom ni bilo dovolj, da so pred otroki umorili starše, pred njimi so požgali tudi obe hiši.

Isti dan so partizani »napadli« tudi Brežnikovo domačijo. Ustrelili so Stanka Aliča s Planine, v Brežnikovem mlinu pa še Janeza Oblaka, ki je za seboj pustil devet otrok.

Janeza Trčka iz Butajnove so 4. avgusta ustrelili doma vpričo žene in otroka. Isti dan so ustrelili tudi Janeza Jankovca, ki je za seboj pustil pet otrok. Janeza Demšarja iz Butajnove so ustrelili 5. avgusta v domači hiši vpričo žene in petih otrok.

V Šentjoštu so torej samo v nekaj dneh okoli 1. avgusta 1942 partizani umorili 20 domačinov, ki so za seboj v devetih družinah (13 ubitih staršev) zapustili kar 46 otrok.

Kasneje so postali žrtve revoluci­je še nekateri očetje: Janez Malovrh je za seboj pustil pet otrok, Franc Dolinar šest, Janez Nagode sedem, Franc Žakelj osem, Pavel Malovrh devet, Anton Plestenjak deset in Janez Kogovšek deset.

30. julija 1942 so partizani ubili Franca Guzelja iz Lavrovca v Polhograjskih Dolomitih in njegovega sina Jožeta, 9. avgusta so ubili še njegovo ženo Marjano; hčerka Albina je ranjena obležala, vendar je preživela.

 Nadaljevanje in konec v: Genocid nad Slovenci, komunisti, partizani, revolucija