Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Geohelijev križev pot na Zaplani

Za vas piše:
S. J. M.
Objava: 17. 03. 2022 / 13:38
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 17.03.2022 / 13:45
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Geohelijev križev pot na Zaplani

Geohelijev križev pot na Zaplani
FOTO: T. M.
V nedeljo, 13. marca, smo župljani Zaplane in Vrhnike poromali po križevem potu. Križ z razpelom smo dvignili na ramena na koncu vasi Mizni dol in ga ponesli vse do jase sredi gozda nad breznom, imenovane Vranje pečine.

Tja so leta 1942, natanko pred 80 leti, partizani na nečloveški in najbolj okruten način pahnili komaj še živečega zaplaninskega župnika Jožeta Geohelija. Njegov križev pot se je začel že veliko prej, in sicer v župnišču na Zaplani, od koder so ga ranjenega in izmučenega gnali, mu grozili, ga bili in zastrahovali.

Nedeljska popoldanska pot nas je po blagoslovu obnovljene kapelice in uvodni molitvi vodila po kolovozni poti med pašniki, obsijanimi s soncem. Sredi gozda smo nato prvič pokleknili ob prvi postaji. S povsem preprostim križem, narejenim izpod mizarskih in ustvarjalnih rok domačinov in nabitim na drevesno deblo. Prvi postaji je sledilo še 13 enakih znamenj. Sprva klanec, zatem spust skozi gozd in nato spet krajši vzpon vse do jase, kjer se razgled odpre na Podlipsko dolino. Tako miren in spokojen kraj, ki ga človeška noga zlepa ne najde.

Kraj miru, molitve in počitka

To je bil Geohelijev kraj miru, molitve in počitka vse do tistega usodnega dne, ko se je na krut in nečloveški način končalo njegovo zemeljsko življenje. Občutki ob spremljanju molitve križevega potu so nas navdajali z žalostjo in bolečino, ki smo jo zgolj skušali občutiti ob spominih na trpljenje mladega župnika. Obenem pa opominjali na križev pot današnjega časa, ki ga bijejo Ukrajinci, ko bežijo iz svoje domovine v neznano. Za njihovimi petami pa streli ter topot tankov in grozota vojne 21. stoletja. In nenazadnje, pomislek na naš vsakdanji križ, ki ga moramo nositi, vsak zase, za Jezusa in z Jezusom. Včasih tako malenkosten in lahek v primerjavi z ostalimi grozotami. Velikokrat pa težak, a vedno ravno prav težak, da ga zmoremo (še) nositi.

Z rožnim vencem med krvavimi prsti

Po zaključni pesmi smo bili prisotni postreženi z vročim čajem in prigrizkom, ki sta ogrela naša zmrznjena in od vetra prepihana telesa. Bog daj, da bi župnika Jožeta Geohelija nekoč smeli v vsej Cerkvi častiti kot mučenca in svetnika. Tako kakor Kristus, ki je bil svoj križev pot na Golgoto, je ta mladi župnik bil poslednji križev pot do Vranjih pečin, z rožnim vencem med krvavimi prsti, strelnimi ranami v krhkem telesu in s trdnim zaupanjem v Boga, da ga čaka onkraj brezna. 

Nalaganje
Nazaj na vrh