Dragi bratje in sestre,

carigrajski patriarh German, o katerem želim danes spregovoriti, ne sodi med najbolj značilne osebnosti vzhodnega grško govorečega krščanskega sveta in vendar se njegovo ime nekako slovesno pojavi na seznamu velikih branilcev svetih podob, ki so ga sestavili na drugem nicejskem koncilu, sedmem v vrsti ekumenskih (787). Grška Cerkev praznuje v bogoslužju njegov god 12. maja. Imel je pomembno vlogo v zapleteni zgodovini boja za podobe med tako imenovano ikonoklastično krizo. Znal se je odločno upreti pritiskom ikonoklastičnega cesarja, nasprotnika ikon, kakršen je bil Leon III.
Med Germanovim patriarhatom (715-730) je Carigrad, prestolnica bizantinskega cesarstva, doživel zelo nevarno obleganje s strani Saracenov. Ob tej priliki (717-718) so organizirali slovesno procesijo po mestu, ko so izpostavili podobo Božje Matere, Theotokos, in relikvijo svetega Križa, da bi iz višav izprosili obrambo mesta. Dejansko je bil Carigrad rešen obleganja. Nasprotniki so se odločili, da za zmeraj odstopijo od misli, da bi svojo prestolnico postavili v mestu, ki je bilo simbol krščanskega cesarstva, in ljudstvo je bilo izredno hvaležno za božansko pomoč.

Patriarh German je bil po tem dogodku prepričan, da je treba božji poseg razumeti kot očitno potrditev pobožnosti, ki jo je ljudstvo izkazovalo svetim ikonam. Povsem drugačnega mnenja pa je bil cesar Leon III., ki se je prav tistega leta ustoličil kot nesporni cesar v prestolnici, ki ji je vladal do 741. Po osvoboditvi Carigrada in po vrsti drugih zmag je začel krščanski cesar vedno bolj odkrito kazati prepričanje, da se mora utrditev cesarstva začeti prav pri preureditvi izrazov vere, s posebno pozornostjo na tveganje malikovanja, ki mu je bilo po njegovem mnenju ljudstvo izpostavljeno zaradi pretiranega češčenja ikon.

Nič ni koristilo sklicevanje patriarha Germana na izročilo Cerkve in na dejansko učinkovitost nekaterih podob, ki so bile enodušno priznane kot ‘čudodelne’. Cesar je bil vedno bolj neuklonljiv pri izvajanju svojega obnovitvenega načrta, ki je predvideval uničenje ikon. In ko je 7. januarja 730 na javnem zasedanju odkrito izrazil stališče proti češčenju podob, se German nikakor ni hotel ukloniti cesarjevi volji glede vprašanj, ki jih je sam imel za bistvene pri pravi veri, h kateri po njegovem mnenju sodi tudi češčenje, ljubezen do podob. Zaradi tega se je bil prisiljen odpovedati mestu patriarha, se obsoditi na izgnanstvo v neki samostan, kjer je umrl pozabljen skoraj od vseh. Njegovo ime se je spet pojavilo prav ob drugem nicejskem koncilu (787), ko so se pravoverni očetje odločili v prid ikon in priznali Germanove zasluge.

Patriarh German je zelo skrbel za bogoslužna opravila in so ga nekaj časa imeli tudi za začetnika praznika Akathista. Kot je znano, je Akathist starodavna in znamenita himna, ki se je oblikovala v bizantinskem okolju in je posvečena Theotokos, Božji Materi. Čeprav s teološkega vidika Germana ni mogoče označiti kot velikega misleca, pa je nekaj njegovih del imelo opazen odmev zlasti zaradi njegovih marioloških uvidov. Dejansko se je od njega ohranilo nekaj homilij z marijansko tematiko in nekatere od njih so globoko zaznamovale ljudsko pobožnost celih rodov vernikov tako na Vzhodu kot na Zahodu. Njegove sijajne Homilije za Marijino darovanje v templju še danes živo pričujejo za nenapisano izročilo krščanskih Cerkva. Rodovi nun, menihov in članov številnih ustanov posvečenega življenja še danes v teh besedilih najdejo dragocene zaklade duhovnosti.

Še danes kar ostrmimo pred nekaterimi Germanovimi mariološkimi besedili, ki so del njegovih homilij, ki jih je imel In SS. Deiparae dormitionem (ob zaspanju presv. Božje Matere), ki ustreza našemu prazniku vnebovzetja. Med temi besedili je papež Pij XII. izbral eno, ki ga je vdelal kot biser v apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus (1950), s katero je izrazil versko resnico o Marijinem vnebovzetju. To besedilo je papež Pij XII. navedel v omenjeni konstituciji kot dokaz nenehne vere Cerkve v Marijino telesno vnebovzetje. Takole piše German: “Ali je to sploh mogoče, presveta Božja Mati, da bi bila nebo in zemlja počaščena s tvojo navzočnostjo, pa bi s svojim odhodom pustila ljudi in jih prikrajšala za svoje varstvo? Nikakor. To si je nemogoče zamisliti. Kajti kakor se tedaj, ko si bila na svetu, nisi oddaljila od nebeških reči, tako se tudi potem, ko si odšla s tega sveta, nisi oddaljila od možnosti, da bi se v duhu srečevala z ljudmi ... Nisi namreč zapustila tistih, ki si jim zagotovila odrešenje ... kajti tvoj duh živi vekomaj in tudi tvoje telo ni bilo podvrženo razpadanju v grobu. Ti, o Mati, si blizu vsem in vse varuješ; in čeprav te naše oči ne morejo videti, vendar vemo, o presveta, da bivaš med nami in si navzoča na različne načine ... Ti (Marija) se vsa razodevaš, kakor je zapisano, v svoji lepoti. Tvoje deviško telo je povsem sveto, povsem čisto, v vsem božje bivališče; tudi zaradi tega se povsem upira temu, da bi se sesulo v prah. Kar je v njem človeškega, se je spremenilo k vzvišenemu življenju nerazpadljivosti, tako je živo in v vsem deležno slave, nedotaknjeno in deležno popolnega življenja. Nemogoče je bilo namreč, da bi ostala zaprta v grobu mrtvih ona, ki je postala posoda za Boga in živi tempelj presvetega božanstva Edinorojenca. Po drugi strani pa z gotovostjo verujemo, da še vedno hodiš z nami” (PG 98, 344B-346B).

Rečeno je bilo, da je pri Bizantincih okras govorniške oblike pri pridiganju in še bolj v himnah ali pesniških delih, ki jih imenujejo troparji, prav tako pomemben pri bogoslužnih opravilih kot lepota svete zgradbe, v kateri se ta odvija. Patriarh German je bil v tem izročilu priznan kot eden tistih, ki so veliko prispevali za ohranjanje tega prepričanja, da morata namreč lepota besede, govorice in lepota zgradbe in glasbe sovpadati.

Za sklep navajam navdihnjene besede, s katerimi German označuje Cerkev na začetku svoje male mojstrovine: “Cerkev je božji tempelj, sveti prostor, hiša molitve, zbor ljudstva, Kristusovo telo ... So nebesa na zemlji, kjer vsepresegajoči Bog prebiva kot doma in se tam sprehaja, je pa tudi udejanjeni odtis (antitypos) križanja, groba in vstajenja ... Cerkev je božja hiša, kjer se obhaja skrivnostno oživljajočo daritev, obenem pa je tudi najbolj notranji del svetišča in sveta votlina. V njej je namreč moč najti grob in mizo, hrano za dušo in zagotovilo življenja. V njej se najdejo končno tudi tisti resnični in pravi biseri, božanski nauki poučevanja, ki ga nudi Gospod svojim učencem” (PG 98, 384B-385A).

Na koncu pa ostaja vprašanje: kaj nam lahko danes pove ta svetnik, ki je v času in tudi v kulturi precej oddaljen od nas. Mislim, da v bistvu lahko pove troje. Najprej: Boga je nekako mogoče videti v tem svetu, v Cerkvi, kar se moramo naučiti zaznavati. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, ta podoba pa je bila prekrita s toliko umazanije greha, zaradi česar Boga skoraj ni bilo mogoče več videti skoznjo. Zato je Božji Sin postal pravi človek, popolna božja podoba: v Kristusu lahko tako zremo tudi božje obličje in se sami naučimo, kako biti pravi ljudje, prave božje podobe. Kristus nas vabi, naj ga posnemamo, naj postanemo podobni njemu, tako da bo iz vsakega človeka znova prosevalo božje obličje, božja podoba. Resda je Bog v desetih zapovedih prepovedal delati podobe Boga, vendar je to bilo zaradi skušnjav malikovanja, ki jim je vernik lahko izpostavljen v poganskem okolju. Odkar pa je Bog postal viden v Kristusu po učlovečenju, je upravičeno upodabljati Kristusovo obličje. Po učlovečenju Božjega Sina je torej možno videti Boga v Kristusovih podobah in tudi v obličju svetih, v obličju vseh ljudi, v katerih sije božja svetost.

Drugo sporočilo sta lepota in dostojanstvo bogoslužja. Obhajati bogoslužje z zavestjo božje navzočnosti, z dostojanstvom in lepoto, ki omogočita vsaj malce videti sijaj, je dolžnost vsakega kristjana, ki je zrel v svoji veri. Tretje, kar nam sporoča, pa je ljubezen do Cerkve. Prav v zvezi s Cerkvijo nas, ljudi, ima, da bi videli zlasti grehe, slabe plati; s pomočjo vere, ki nas usposablja za pristen pogled, pa lahko, tako danes kot vselej, odkrijemo v njej tudi božjo lepoto. Prav v Cerkvi se ponavzočuje Bog, se nam nudi v sveti evharistiji in ostaja navzoč za češčenje. V Cerkvi Bog govori z nami, v Cerkvi “se Bog sprehaja z nami”, kakor pravi sv. German. V Cerkvi prejemamo božje odpuščanje in se učimo odpuščati.

Prosimo Boga, naj nas nauči, da bomo videli v Cerkvi njegovo navzočnost, njegovo lepoto, da bomo videli njegovo navzočnost v svetu, in naj nam pomaga, da bomo tudi mi prosojni za njegovo luč.

Prevedel br. Miran Špelič OFM.