Atributi: škofovska oblačila, križ.

Življenjepis tega svetnika-škofa je bil napisan kakšnih štirideset let po njegovi smrti leta 448. Videti pa je, da je imel pisec pri roki malo zanesljivih podatkov, zato je v njem najti veliko podobnosti z življenjepisi njegovih sodobnikov (sv. Ambrozija, sv. Martina). Ni pa mogoče dvomiti, da bi German ne bil zgodovinska oseba.

Rodil se je okoli leta 380 v Auxerru (blizu Dijona) v Franciji. Ugledni starši so ga poslali v Rim, da bi se izpopolnil v »svobodnih« in pravnih vedah. German je postal sloveč odvetnik ter se poročil s krepostno in bogato ženo. Leta 418 je bil izvoljen za škofa v Auxerru. Tedaj se je odpovedal bogastvu, častem in zakonu. Začel je živeti zelo asketsko. Pod vplivom prijateljev je ustanovil samostan, toda po zgledu takratnih škofov je živel kot »menih v svetu«. Vzdrževal je stike s cerkvenimi in državnimi oblastniki, včasih kot posrednik, včasih kot poslanik.

Leta 429 ga srečamo v Veliki Britaniji. Tja ga je na prošnjo domačinov poslal papež, da bi zavrl širjenje pelagijanizma. Britancem pa je tudi pomagal, da so brez prelivanja krvi pregnali napadalce Sase in Pite. Čez nekaj let so ga spet poslali na Otok, ker se je herezija začela spet širiti.

V letih 435/37 ga srečamo v mestu Arles, kjer je posredoval pri rimskem prefektu, da bi bili njegovi rojaki oproščeni davkov. Srečamo ga tudi v življenju sv. Genovefe (3. januarja). Ko je skupaj s škofom Lupom kot legat papeža Celestina potoval v Veliko Britanijo, se je ustavil v vasi Nanterre.

Genovefi je bilo tedaj šele sedem let. Prišla je z drugimi vaščani poslušat nagovor škofa Germana, ki je že tedaj užival svetniški sloves. Škof je nato polagal roke na otroške glavice in jih blagoslavljal. Ko je prišla na vrsto Genovefa, se je German zagledal v njene oči, žareče od verskega navdušenju, in odkril v otroku prihodnjo svetnico. Kakor starček Simeon v templju je German blagoslovil otroka in njegove starše. Genovefi pa je podaril svetinjo, na kateri je bil vtisnjen križ.

Umrl je 31. julija leta 448 v Ravenni, kjer je bil tedaj cesarski dvor. Prišel je tja posredovat v sporih med cesarsko oblastjo in domačini v Galiji. Sprejeli so ga z velikimi častmi in spoštovanjem, saj je bila znana njegova svetost. Njegovo truplo so v procesiji prenesli v Auxerre, kjer so ga pokopali 1. oktobra istega leta. Na njegovem grobu je dala sv. Klotilda, mati frankovskega kralja Klodvika, zgraditi cerkev, ki slovi kot ena najpomembnejših francoskih božjih poti. Frančišek Saleški ga je imenoval »galski čudodelnik«.