Toda deklica je imela Downov sindrom in javni šolski sistem ni mogel izpolnjevati njenih potreb. Zato je Gertrude družini lahko ponudila dve možnosti: Amando naj obdržijo doma, kjer ne bo deležna formalne izobrazbe, ali jo pošljejo v oddaljeno ustanovo, kjer bo ločena od domačih in vrstnikov. Starši so počasi prikimali in se trudili predelati Gertrudine besede. Mama si je obrisala solzo. Iz pisarne so odšli z občutkom osamljenosti in negotovosti glede prihodnosti.

Odločno iskanje nove poti

Gertrude je bila šolska nadzornica šolskega okrožja v Erieju v Pensilvaniji. Srečevala se je z družinami, ki so imele otroke s posebnimi potrebami. A izid je bil pogosto enak: javni šolski sistem ni mogel pomagati njihovim otrokom. Ob tem se ji je paralo srce. Njena naloga je bila zagotoviti šolanje otrokom – vsem otrokom! Otroci s posebnimi potrebami so bili Božji sinovi in hčerke tako kot vsi drugi. Imeli so dostojanstvo in zaslužili so si možnost, da se razcvetijo in dosežejo največ, kar zmorejo. Kaj lahko storim? je premišljevala Gertrude.

Otroci s posebnimi potrebami so Božji sinovi in hčerke tako kot vsi drugi.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je začela poklicno pot, družba ni imela razumevanja za ljudi s posebnimi potrebami. Niso bili videti oziroma niso se vedli kot drugi otroci, zato je marsikdo mislil, da jih je najbolje pustiti ob robu družbe. Vsekakor je bilo nezaslišano, da bi se otroci s posebnimi potrebami lahko šolali in živeli v svojih skupnostih. Toda Gertrude ni mogla sprejeti, da bi ljudje te prisrčne otroke potiskali na rob. Odločena je bila, da bo poiskala drugačno pot.

Že od začetka zagovornica izobraževanja

Gertrude Barber se je rodila leta 1911 v Erieju v Pensilvaniji. Bila je sedma od desetih otrok v irski katoliški družini. Hodila je v katoliško osnovno in srednjo šolo ter vse življenje pripadala isti župniji. Starši so otrokom vcepili vrednote vere, družine in služenja drugim ljudem. Žal je njen oče leta 1918 umrl med epidemijo gripe. Gertrudin najstarejši brat je pustil šolo, da je preživljal družino ter bratom in sestram omogočil nadaljevanje šolanja. Njegova žrtev in stroga katoliška vzgoja sta globoko vplivali na Gertrude.

Leta 1931 je diplomirala iz osnovnošolskega izobraževanja in pripravljena je bila spremeniti svet. A ker je bilo med veliko gospodarsko krizo na voljo le malo delovnih mest, je najprej postala nadomestna osnovnošolska učiteljica v eriejskem šolskem okrožju. Prizadevna učiteljica, ki je hotela spreminjati življenje učencev, je bila morda razočarana. Toda šolska upraviteljica ji je rekla, da ji za kaj takega ni treba iti daleč; to lahko stori v svoji skupnosti in v okviru šolskega sistema pomaga otrokom s posebnimi potrebami. Tako je Gertrude leta 1933 postala specialna pedagoginja s polnim delovnim časom.

Gertrude je leta 1931 diplomirala iz osnovnošolskega izobraževanja in pripravljena je bila spremeniti svet. Leta 1933 je postala specialna pedagoginja.

Po desetih letih so jo imenovali za šolsko nadzornico. V tej vlogi je Gertrude spoznala trpljenje in razočaranje staršev otrok s posebnimi potrebami, ki so otrokom želeli zagotoviti šolanje. Leta 1945, potem ko je magistrirala iz psihologije, je postala koordinatorica posebnih šolskih programov v okrožju.

Globoka vera in sočutje

Gertrude je na vse ljudi gledala kot na Božje otroke, zato se je lotila dela in ugotavljala, kako lahko poskrbi za te učence in njihove družine. Prirasli so ji k srcu, in ko je sočustvovala z njimi, jo je nekaj gnalo, da bi jim pomagala. Neka mati je povedala: »Bili smo njena družina; naši otroci so bili tudi njeni. Z njo smo se lahko o vsem pogovarjali.«

Leta 1952 si je Gertrude zgolj z nasmehom in molitvijo sposodila sobo v krajevnem domu združenja mladih kristjanov in odprla prvo učilnico za učence s posebnimi potrebami, pa tudi za otroke z okvaro vida in sluha. Sčasoma je odprla več mest v skupnosti, kjer je zagotavljala predšolsko varstvo za otroke in poklicne delavnice za odrasle. Znala je pridobivati ljudi na svojo stran – krajevne ustanove je prosila za prostore za srečevanje in zaposlovala učiteljice. Tisti, ki so sodelovali z njo, so večkrat povedali, da gospe Barber niso mogli zavrniti. Zavzeto je služila in druge spodbujala, da so služili tudi oni.

Toda Gertrude je hotela narediti več. Še naprej se je izobraževala in leta 1956 doktorirala iz pedagogike. In ko je šolsko okrožje v Erieju vzelo v najem nekdanjo bolnišnico Lakeview, je dr. Barber prevzela nalogo spreminjanja zgradbe v šolo za otroke s posebnimi potrebami in delavnice za odrasle. Ni hotela, da bi v njej vladalo razpoloženje kot v kakšni ustanovi s štirimi zidovi, obdani z ograjo, zato jo je spremenila v edinstveno stavbo, v kateri so se učenci s posebnimi potrebami in njihove družine lahko učili in bili deležni drugih storitev. V času, ko takih šol tako rekoč ni bilo, je bil to prvi korak pri zagotavljanju celostne, posameznikom prilagojene oskrbe ljudi s posebnimi potrebami, ki je temeljila na skupnosti.

To je bil prvi korak pri zagotavljanju celostne, posameznikom prilagojene oskrbe ljudi s posebnimi potrebami, ki je temeljila na skupnosti.

Cathy Crawford, katere hči Norah se je šolala v centru Gertrude Barber, je povedala: »Dr. Barber je vselej sočutno vodila družine v najtemačnejših trenutkih. Usmerjala nas je v stiski in nam omogočala napredovanje, ko smo iskali razlog za svojo izkušnjo, ki smo jo nato koristno uporabili, ko smo pomagali drugim. Dr. Barber je vsakega posameznika, ki ga je srečala, usmerila tja, kjer je bilo zanj najbolje poskrbljeno.«

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (5/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.