Eden najljubših stavkov patra Francisa, s katerim je začel kritiko, so bile štiri preproste besede: Se ti ne zdi? Tako je hotel povedati, da se pri neki trditvi nekoliko motim. Nato je pojasnil, kako jo lahko izboljšam. Nikoli me ni silil, naj kaj spremenim, raje mi je pomagal bolj poglobljeno razmisliti o napisanem. Te besede so mi včasih parale živce, vendar sem vselej vedel, da me ima pater Francis rad in da mi želi le najboljše.

Bog je ljubezen

Pater Francis mi je po svoje razkrival nekaj, kar je zapisal apostol Pavel v enem najbolj ganljivih svetopisemskih odlomkov: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice« (1 Kor 13,4–6).

Vedel sem, da me ima pater Francis rad in da mi želi le najboljše.

Tako je pater Francis ravnal z menoj in apostol Pavel je želel, da bi Korinčani tako ravnali drug z drugim. Ljubezen, na katero se je navezoval, ni bila zgolj vsakdanja človeška naklonjenost, temveč Kristusova ljubezen. Apostol Pavel in pater Francis sta vedela, da mora biti Jezusova ljubezen temelj našega življenja.

V tokratnem eseju si bomo ogledali osrednjo resnico naše vere: Bog je ljubezen. Posvetili se bomo ljubezni, ki nam jo je Bog izkazal, ko je poslal svojega Sina, da bi nas odrešil.

Neskončna reka ljubezni

Vemo, da je Bog popoln. Vse njegove besede in dejanja so brezhibni in povsem dobri. Vemo tudi, da ima popoln načrt za naše življenje: ustvaril nas je, da bi lahko stkali ljubeč odnos z njim in drug z drugim. Ni boljše možnosti, kot da živimo v ljubeči ubranosti z njim. Nič drugega nam ne more dati večjega veselja ali izpolnitve.

V luči popolne Božje ljubezni in načrta lahko razumemo svoj greh. Božjo ljubezen si zamišljajmo kot čudovito reko, ki teče iz nebes v naše srce. Zdaj pa si predstavljajmo, kako bi bilo, če bi zgradili jez, ki bi to reko zaustavil. To se pogosto zgodi zaradi greha. Lahko nam prepreči, da bi prejemali to čudovito, poživljajočo vodo Božje ljubezni. Ali pa reka samo še kaplja, da smo nazadnje deležni le kančka njegove ljubezni. Naposled se zanašamo le na svojo moč, namesto da bi zaupali, da nas Bog dovolj ljubi ter nam daje delež svoje milosti in moči.

Dan za dnem z življenjskim slogom in odločitvami določamo, koliko bomo dovolili popolni in neskončni Božji ljubezni, da nas bo preplavljala.

A ne glede na to, kako močen je jez, naši grehi nikoli ne prepričajo Boga, da bi se odvrnil od nas ali nas nehal zasipati s svojo ljubeznijo. Mi smo tisti, ki se zapremo pred reko njegove ljubezni. In mi smo tisti, ki lahko obnovimo njen tok po daru spokorjenja. Dan za dnem z življenjskim slogom in odločitvami določamo, koliko bomo dovolili popolni in neskončni Božji ljubezni, da nas bo preplavljala in se po nas dotaknila ljudi okoli nas.

Usmiljenje slavi zmago nad sodbo

Osupljiva je misel, koliko svobode nam je dal Bog. Dar svobodne volje lahko uporabimo, da postanemo največji svetniki, ali jo zlorabimo in postanemo največji grešniki. A čeprav Bog spoštuje našo svobodno voljo, nikoli ne bo prezrl naših grehov. Gospod je svet in popolnoma pravičen, mi pa mu odgovarjamo za vse grehe, ki jih naredimo. Odgovarjali mu bomo za vsako priložnost, ko ne bomo izkazali ljubezni njemu ali bližnjemu.

Ob vsem tem govorjenju o grehu in sodbi se morda sprašujemo: »Kaj pa sporočilo, da je Bog ljubezen?« To vprašanje nas vodi k vznožju križa. Tam Bog razodeva globino svoje ljubezni in obljubo usmiljenja. Tam v polnosti vidimo, da »usmiljenje slavi zmago nad sodbo« (Jak 2,13). Usmiljena Božja ljubezen potrebe po obsodbi greha ne postavi kar na stranski tir, temveč ga premaga. Njegova ljubezen, razodeta po Jezusovi daritvi za nas, uniči greh in nam odpre nebeška vrata. Jezus, »Božje Jagnje«, je na križu odvzel »greh sveta« (Jn 1,29). On, ki je brez greha, je umrl, da bi rešil nas grešnike.

Božja ljubezen, razodeta po Jezusovi daritvi za nas, uniči greh in nam odpre nebeška vrata.

To je največje dejanje ljubezni, kar si jih lahko predstavljamo. Evangelist Janez je to izvrstno ubesedil, ko je zapisal: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Drveli smo v smrt. Lahko bi umrli zaradi grehov, toda Jezus nas je rešil. Ko je umrl in vstal za nas, je »uničil smrt«, da smo lahko postali »nova stvaritev« (2 Tim 1,10; 2 Kor 5,17). Tako kot izgubljeni sin smo bili »mrtvi« v grehu, zdaj pa resnično živimo (prim. Lk 15,24). Namenjena nam je bila sodba, zdaj smo deležni usmiljenja. Apostol Pavel je to takole opisal: »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu« (Ef 2,4–6, avtorjev poudarek).

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (5/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.