Začenja se novo šolsko in veroučno leto, v župnijah se znova zbirajo različne skupine, pred nami so novi načrti, nove naloge in nova pričakovanja. Takšni začetki pa niso le priložnost za organizacijo dela, ampak tudi za vprašanje, ki je veliko pomembnejše: kakšen človek želim postati?

Kakšen človek želim postati?

Bog je vsakemu izmed nas zaupal neprecenljiv dar – svobodo. Prav v njej se razodeva človekovo dostojanstvo. Sveti Janez Pavel II. je pogosto poudarjal, da človeka ni mogoče razumeti brez njegove svobode, saj smo ustvarjeni po Božji podobi. Bog si ni želel poslušnih izvrševalcev ukazov, ampak sinove in hčere, ki ga bodo mogli ljubiti iz svobodne odločitve. Zato spoštuje našo svobodo celo tedaj, ko se odločimo drugače, kakor bi si želel. Ne vodi nas na vrvici in ne posega nasilno v naše odločitve. Tako veliko je njegovo zaupanje v človeka.

Toda prav v tem se skriva tudi naša odgovornost. Svoboda ni pravica, da delamo, karkoli se nam zdi, ampak sposobnost izbrati to, kar je resnično dobro. Benedikt XVI. je večkrat opozoril, da človek ne postane svoboden, ko zavrne Boga, ampak ko odkrije resnico o sebi. Kadar se oddaljimo od Boga, pogosto postanemo sužnji svojih strasti, navad, zamer ali sebičnosti. Kar je sprva videti kot neomejena svoboda, se lahko hitro spremeni v novo obliko ujetosti.

In vendar nas Bog tudi tedaj ne zapusti. Njegova pravičnost ni v nasprotju z njegovim usmiljenjem. Nasprotno – prav na križu se razodene, da je Božja pravičnost vedno prežeta z ljubeznijo. Zato je zakrament sprave eden največjih darov, ki jih je Kristus zaupal svoji Cerkvi. Spoved ni kraj, kjer bi človek izgubil svoje dostojanstvo, ampak kraj, kjer mu je to dostojanstvo vrnjeno. Pri spovedi ne srečamo Boga, ki bi nas ponižal zaradi naših padcev, ampak Očeta, ki nas dvigne, nam odpusti in nam vrne veselje novega začetka. Vsaka iskrena spoved je zmaga Božjega usmiljenja nad našim grehom.

Vsak dan znova smo postavljeni pred odločitve, v svojo svobodo uporabljamo za dobro ali pa jo zapravljamo za nepomembne stvari.

Pred nami je novo pastoralno leto. Nihče izmed nas ne ve, kaj nam bo prineslo. Gotovo pa bomo vsak dan znova postavljeni pred odločitve, v katerih bomo svojo svobodo uporabljali za dobro ali pa jo zapravljali za nepomembne stvari. Prav iz teh majhnih vsakdanjih odločitev raste svetost. Naj nas zato v mesecih, ki so pred nami, spremlja Jezusova obljuba: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.« Te besede niso namenjene le svetnikom. Namenjene so tudi nam. Bog je pripravil prostor za vsakega človeka. Na nas pa je, da svojo svobodo vsak dan znova izročamo njegovi ljubezni in dovolimo, da nas njegovo usmiljenje vodi proti domu, kjer nas čaka Oče.

Članek je bil objavljen v reviji Beseda med nami (5/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.