Molitev v mnogih pogledih ni skrivnost. Naravno pride k nam, saj nas je Bog ustvaril, da bi stkali odnos z njim. V resnici imamo molitev »v krvi«!

Toda o molitvi lahko izvemo še veliko več. Celo učenci so nekoč prosili Jezusa: »Gospod, naúči nas moliti.« Luka je zapisal, da so ga to prosili, potem ko je Jezus nehal moliti »na nekem kraju« (Lk 11,1). Gotovo so ga velikokrat opazovali, ko je molil. Morda so po njegovi drži, izrazu na obrazu in besedah zaznali potrebo, da bi se tudi sami naučili moliti.

Učenci so po Jezusovi drži, izrazu na obrazu in besedah zaznali potrebo, da bi se tudi sami naučili moliti.

Ne glede na to, kako, kdaj ali kje molimo, tudi mi čutimo potrebo, da bi več izvedeli o molitvi. Zato se bomo v tem eseju posvetili slavilni molitvi. Oglejmo si, kako nam lahko poglablja vero ter odprtost Bogu in njegovi volji za nas. Poglejmo, kako nas Gospod želi blagosloviti, kadar se obrnemo k njemu.

Spoštovanje in ljubezen: srčika slavljenja

Kadar stopimo v cerkev, najprej potopimo prste v blagoslovljeno vodo in se pokrižamo. Nato pokleknemo pred tabernakelj in pred Gospoda. Ko začnemo moliti s takim dejanjem slavljenja, delamo to, kar je Jezus naučil učence, ko je navodilo začel s temi besedami: »Oče! Posvečeno bodi tvoje ime« (Lk 11,2).

Vsako dejanje slavljenja, ne glede na čas, je priznanje, da je Gospod naš Stvarnik in Odrešenik. Ne slavimo ga zaradi upanja v to, kar nam lahko da, temveč ker je Bog in ker mu želimo nakloniti slavo, ki si jo zasluži. To delamo v osebni molitvi in kot Kristusovo telo pri bogoslužju.

Vsako dejanje slavljenja, ne glede na čas, je priznanje, da je Gospod naš Stvarnik in Odrešenik.

Najvišja oblika slavljenja je seveda sveta maša, ki jo Katekizem Katoliške cerkve imenuje »vir in višek vsega krščanskega življenja« (1324). Vse drže, s katerimi sodelujemo pri maši – stoja, klečanje, priklanjanje in izgovarjanje molitev, kakršna je Slava – so dejanja slavljenja. Zrcalijo naše notranje prepričanje in vero, da je Bog vreden našega čaščenja in slavljenja, ker je Bog.

Boga slavimo tudi z drugimi priljubljenimi cerkvenimi molitvami. Vzemimo za primer starodavno hvalnico Tebe, Boga, hvalimo. Poje se pred besednim bogoslužjem in se začne takole: »Tebe, Boga, hvalimo, tebe, Gospoda, poveličujemo. Tebe, večnega Očeta, časti vsa zemlja.« Slavljenje lahko začnemo tudi z drugimi molitvami, na primer Bog bodi hvaljen in Zaharijevo hvalnico (prim. Lk 1,68–79).

Poleg glasu in gibov pa je slavljenje tudi obračanje srca k Bogu. Kadar ga slavimo, mu govorimo: »Moj največji zaklad si. Ljubim te, Vir vsega dobrega. Vse drugo zbledi v primerjavi s teboj.« Gospodu namenjamo tudi ljubezen in pozornost. Tako postajamo podobni Mariji iz Betanije, ki je sedela ob Jezusovih nogah in ga poslušala, medtem ko je njena sestra Marta pripravljala večerjo. Ko je Marta potožila, da ji Marija ne pomaga, ji je Jezus rekel: »Le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,42). Slavljenje je za nas »dobri del«.

Dragocena žrtev

Slavljenje vselej vključuje žrtev. Stari Izraelci so darovali najboljše živali in žito duhovniku, ki jih je daroval Gospodu v imenu ljudstva, kajti nič manj kot najboljše je bilo vredno Boga, čeprav je to ljudi drago stalo.

Kralju Davidu je bilo jasno, da nas mora iskreno slavljenje nekaj stati. Ko je skrinjo zaveze prinesel v Jeruzalem, je zaplesal pred Gospodom in vsemi Izraelci, oblečen zgolj v platneno oblačilo. Savlova hči Mihala se mu je posmehovala, on pa je še naprej plesal in prepeval slavilne pesmi (prim. 2 Sam 6,13–17). Nato je daroval daritev ter Asafu in drugim glasbenikom naročil, naj slavijo Gospoda in prepevajo: »Zahvaljujte se Gospodu, kličite njegovo ime, dajte spoznati med ljudstvi njegova dela« (1 Krn 16,8).

Kralju Davidu je bilo jasno, da nas mora iskreno slavljenje nekaj stati.

Več let zatem je David vztrajal, da bo Jebusejcu Aravnu plačal za mlatišče, da bi lahko tam Gospodu postavil oltar. Aravna mu ga je ponudil brezplačno, toda David ga je zavrnil. Rekel mu je: »Kajti nočem vzeti, kar je tvojega, za Gospoda, da bi daroval žgalno daritev, ki me nič ne stane!« (1 Krn 21,24).

Nekateri ljudje v Jezusovem času izstopajo po tem, da so Bogu darovali dragocene daritve. Devica Marija se je iz spoštovanja do Gospoda darovala kot živa žrtev, ko je sprejela klic, naj postane mati Božjega Sina. Po tej daritvi je nastal Magnifikat, njena hvalnica Bogu za vse dobro, ki ga je storil (prim. Lk 1,38.46–55). Trije modri so Jezusu darovali zlato, kadilo in miro (prim. Mt 2,8). Žena, ki je prišla v hišo gobavca Simona, je razbila alabastrno posodico, da je lahko Jezusa mazilila z dragocenim dišavnim oljem (prim. Mr 14,3). Čeprav so se nekateri jezili nad tako potratnim darilom, jo je Jezus pohvalil, rekoč: »Dobro delo mi je storila. … Kar je mogla, je storila« (Mr 14,6.8).

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (5/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.