V četrtek, 3. maja, zvečer je bilo v Galeriji Družina odprtje razstave Lucije Stramec z naslovom Slike svetlobe. Za glasbeno popestritev je poskrbel Duo Limonium ( Ljiljana Kobal, flavta. Mladen Bucić, kitara).

Slikarstvo Lucije Stramec je iskanje svetlobe tako na likovni kot na vsebinski ravni. Zato ima tudi duhovno razsežnost – ponazarja notranjo razsvetljenost. Morda se zato zdi vabljiva možnost, da slikarski način in slikarsko tehniko Lucije Stramec opišemo s primerami iz narave. Njene slikarske poteze so tenke kot pajčevina, barvni nanosi nežni kot mesečina, svetlobni prehodi mehki kot jutranje meglice. Z naravno spontanostjo se avtorica čutno in čustveno osredotoči na trenutek tukaj in zdaj, na vsako najmanjšo gesto, na vsako najbolj drobno potezo posebej.

Slike iz drobnih belih potez



Slikarko je predstavila likovna kritičarka Monika Ivančič Fajfar. Poudarila je tehniko Lucije Stramec in njeno tematiko – naravo. Sprehod po razstavi Slike svetlobe je podoben sprehodu po gozdu, ob tem doživljamo lirično, pristno izkušnjo narave. Lucija Stramec se poglobi v opazovanje motiva. Slike so naslikane iz drobnih belih potez, ki jih slikarka z najmanjšim čopičem oz. tankim peresom ali tušem na papir niza predano in počasi. »To je dolgotrajno skoraj mukotrpno ročno delo.« Lucija Stramec se tako upira površnosti sveta, hitrosti, kopiranju, ponavljanju in reproduciranju. Proces dela je tako tudi neke vrste globoka meditacija, kompletacija, kajti vztrajati dolgo v neki pozi in vztrajno ponavljati določene gibe zahteva disciplino telesa, ki pripelje v disciplino duha, je poudarila Monika Ivančič Fajfar.

Slikovite podobe manj opazne narave



Naslov razstave se nanaša na iluminacijo, razsvetljenje. Slikarka namreč na temno podlago z belo iz teme počasi vleče poteze in pritegne iz teme v svetlobo podobo, ki jo vidimo pred sabo. Slike delujejo kot fotografije ali odtisi, a to niso. Lucija Stramec je izbrala minimalistične podobe, detajle, ki niso na prvi pogled slikoviti, zato se mora človek poglobiti, da jih opazi in resnično začuti naravo samo.

Slike belih potez na temno zeleni podlagi so kot nekdanje šolske table, popisane s kredo. Monika Ivančič Fajfar je dejala, da s tem želi avtorica obuditi že pozabljeno modrost, da je narava največja učiteljica. »Naj bod tudi nam!« je dodala.



Ptičje žvrgolenje

Poleg dreves so razstavi dodane ptice, s čimer je poživila vzdušje, dodala žvrgolenje, pa tudi simbolen pomen umetnosti. V sosednjem prostoru galerije so presenetljivo veliki formati za tako drobno tehniko, ki je videti kot čipka.



Odnesite kanček Lucijine svetlobe s seboj

Lucija Stramec je zbrane nagovorila z besedami, da upa, da bodo obiskovalci kanček svetlobe, ki jo je narisala, odnesli s seboj. »Naravo želim prenesti tudi na platno in potem predati ljudem kot meditacijo, da si ob opazovanju slike spočijejo oči in odmislijo zunanji svet.«

Pobegnite v maju v to svetlobo in meditacijo in podoživite detajle narave ob slikah Lucije Stramec!

Intervju s slikarko pa si lahko preberete v novi številki Družine.

Foto: Tatjana Splichal

Video predstavitve: