Duhovnika p. Branka Cestnika v katoliških medijih in tudi širše že četrt stoletja spremljamo kot pisca kolumn, komentarjev, blogov. Konec lanskega leta, ko so se na Ptuju spominjali 1950. obletnice prve omembe mesta, pa je predstavil svoj romaneskni prvenec Sonce Petovione (Celjska Mohorjeva). Na podlagi izjemnega poznavanja zgodovinskih in arheoloških virov v obsežnem romanu opisuje čas po letu 180, ko so se na območja Panonije in Norika naseljevali prvi kristjani.

Da je roman o ljudeh v mestu ob Dravi v času rimskega cesarstva tudi »hommage Alojzu Rebuli«, je v obširni recenziji za prilogo Družine Slovenski čas zapisal Jože Horvat; literarno domiselno in spretno gosto stkano delo pa naklonjene kritike ni poželo le v katoliških krogih, ampak tudi tudi širše, med drugim ga je opazila žirija literarne nagrade kresnik in ga uvrstila med deset nominirancev, nato med pet finalistov. Podelitev jubilejnega, 30. kresnika bo 23. junija zvečer na ljubljanskem Rožniku.

P. Branko, kako spremljate ta medijski utrip okrog romana ob nominaciji za kresnika?

Če bi pred ali med pisanjem razmišljal o kakšnih nagradah in podobnem, verjetno roman nikoli ne bi bil napisan. Pisal sem neobremenjen, zelo malo ljudi je vedelo, da sploh pišem roman. Tudi se nisem z nikomer posvetoval, kako se roman piše, verjetno bi se nasvetov strokovnjakov prestrašil (nasmeh). Roman sem se učil pisati med pisanjem. Pisal sem v skritosti in tihoti … In v teh dneh me je presenetilo, ko so mi menihi iz Stične sporočili, da ga berejo v tišini obednice.

Ampak kaj vas je sploh spodbudilo, da ste se pisanja lotili? Roman je ena najza­htevnejših oblik literature.

Ptujska zgodba! Že dlje časa sem zbiral in bral vse, kar je povezano z Viktorinom Ptujskim. Velika zgodba tega mučenca me je na­vdihnila, da sem začel raziskovati še nazaj, kaj se je v krajih, od koder sem doma – na nekaterih krajih v romanu sem dobesedno pasel krave, naša domačija na Hajdini pri Ptuju stoji na robu nekdanjega rimskega pokopališča –, dogajalo že skoraj stoletje pred njim. Zadovoljiti sem hotel svojo vedoželjnost o antičnem Ptuju, o antičnem krščanstvu v naših krajih.

Vedel sem, da novih virov ne bom odkril, novih izkopanin ni, novih najdenih Viktorinovih dokumentov ni … kar imamo, imamo. In čeprav prvi nagib nikakor ni bil narediti izdelano literarno delo, me je dolžnost do lastne očetnjave gnala, da o tej veliki zgodbi napišem roman.

Kakšno pa je razmerje med fikcijo in zgodovinskimi dejstvi?
(premislek) Morda pol pol. Prostorsko je zgodba umeščena precej natančno, arheološko je Ptuj rekonstruiran: ve se, kje so šle ceste, kje so bili templji, trgovine, pokopališče; arheološke vire, ki jih je ogromno, sem dodobra raziskal. Veliko vemo tudi o krščanstvu tistega časa, to je bil čas Tertulijana, apologetov, Ireneja Lyonskega, precej vemo o odnosu do krščanstva v času cesarja Komoda; iz raznih virov lahko rekonstruiramo tudi zgodovinske dogodke v Panoniji v tistem času, obdobje vojn, epidemij … To je zgodovinski okvir, vanj pa sem umestil domišljijsko zgodbo.

Zgodba se plete okrog treh osrednjih likov: stotnika, sužnja in trgovca. In seveda njihovih družin. Kaj je botrovalo izboru?
S tremi osrednjimi liki sem želel prikazati tri duhovne smeri tistega časa, ki so bile prisotne na Ptuju. Stotnik in mestni svetnik Leontid je klasična latinska duša, pogan, zaljubljen v Rim. Na drugi strani črnec Ater, suženj, pripeljan iz Egipta, dela v kamnolomu na Pohorju, predstavlja vzhodnjaške kulte, ki so dokazano obstajali v Petovioni. Kupi ga trgovec s svilo Heliodor, kristjan, Grk iz Male Azije, zadnji prišlek v Panonijo. Ne pride kot misijonar, ampak kot trgovec, danes bi temu prišleku na Ptuj rekli ekonomski migrant, okrog njegove družine nastane prva krščanska skupnost. Heliodorjeva družina je v romanu kot gorčično zrno v morju kultov in drž. Zrno je obrodilo sad: čez sto let je Ptuj škofija, ima škofa in mučenca. Nekdo mi je očital, da v romanu preveč opisujem pogane, pa sem mu odgovoril, da opisujem stare starše poznejših kristjanov. Po letu 300 postane Ptuj krščanski.

Je v katerem od likov tudi kaj avtobiografskega?

Vedno je tako, da prej ali slej pišeš avtobiografsko, v vodilne like daš nekaj sebe. Če bi šel natančno analizirat like, bi v marsikom našel svoje doživetje, karakter. Nekaj bralcev mi je reklo, da sem jih presenetil, s kakšno suverenostjo opisujem vojaške prizore, vojsko. Hodil sem na vojaško šolo, imeli smo tudi predmet taktiko in obravnavali smo tudi antične bitke, to znanje mi je prišlo prav pri teh opisih.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine. Cestnika smo med drugim vprašali, ali je nominiran prvenec bolj zgodovinski roman ali duhovna drama, pa kje so danes duhovniki - pisatelji romanov (zadnji roman duhovnika je izšel pred več desetletji), povedal je, kako ga je izkušnja pisanja romana spremenila kot duhovnika in kot človeka, pa tudi, kaj prinaša ta čas od izida romana do nominacije za kresnika ... Intervju na dveh straneh v novi Družini z datumom 21, junij (štev. 25/2020)