Naravne sile ponekod uničujejo vse pred seboj, drugod pa nežno in vztrajno oblikujejo umetnine različnih oblik. Najbolj znane so tiste v podzemnih jamah, ne manjka pa jih tudi na zemeljskem površju. Tam med žlebiči in škrapljami, skalnatimi iglami in naravnimi mostovi najdemo tudi kamnite gobe in mize.

NA SONČNI STRANI KRNA

Na sončni polici na južni strani Krna, bliže dolini kot vrhu te gore, leži na nadmorski višini 590 metrov vas Vrsno. Vanjo se lahko pripeljemo skozi vas Kamno, ki se ogleduje v Soči približno na pol poti med Tolminom in Kobaridom, ali skozi Ladro in Smast, ki sta bliže Kobaridu. V začetku lanskega leta je imelo Vrsno 118 prebivalcev, leta 1900 pa skoraj tristo. V vasi se je leta 1844 rodil duhovnik in pesnik Simon Gregorčič. Njegovo rojstno hišo, ki jo je leta 2002 prevzel v upravljanje Tolminski muzej, si vsako leto ogleda veliko šolskih skupin in drugih obiskovalcev. Pobočja pod vasjo namakajo potoki, na katerih je nastalo več slapov. Najvišji je 104 metre visok slap Brinta, najbolj znan pa je 88 metrov visok Gregorčičev slap.

Ozka in vijugasta asfaltna cesta se z Vrsnega potegne navkreber proti vasici Krn (895 m). Nekaj sto metrov naprej od planinskega kažipota, ki nas vabi na planino Kuhinja, zapeljemo čez potok. Na majhem prostoru ob desni strani ceste pustimo avto in se vrnemo do ovinka, kjer stoji rahlo nagnjen lesen kažipot. Brez njega bi pot do kamnite gobe težko našli, saj jo v prvih metrih prekrivajo veliki listi lapuha. Pozneje pa postane dobro vidna in uhojena, vendar seveda še zdaleč ni podobna gladkim in širokim stezicam v mestnih parkih. Hodimo ob potoku, ki med glasnim šumenjem preskakuje skale. Po petnajstih minutah se drevje nekoliko razmakne in nedaleč spredaj zagledamo približno devet metrov visoko kamnito gobo. Sestavljena je iz skalnatega klobuka in krušljivega beta – sprimka kamenja in peska, ki se je v zavetju skale ohranil, medtem ko ga je iz bližnje okolice že zdavnaj odneslo. A tudi betu so šteta leta. Desno zgoraj jasno vidimo vdolbino, kjer je bila manjša skala. Dež, led, sončna pripeka in veter so načeli njeno obrobje, zato je zgrmela na tla. Tako bo počasi razjedlo ves bet in goba se bo podrla. A to se verjetno še ne bo zgodilo tako kmalu, da si je ne bi mogli ogledati v živo.

OB NEKDANJI MEJI

Kraljevina SHS je 12. novembra 1920 podpisala Rapalsko pogodbo, s katero je Italiji odstopila zahodno Slovenijo. V krajih ob njej se je življenje zelo spremenilo, kar so občutili tudi v Ravnah pri Žireh. Tik ob tej vasi in nekdanji meji leži druga kamnita zanimivost, ki jo bomo obiskali v tem prispevku – Tomaževa miza.

Na slabi polovici poti od Žirov do Rovt je na ovinku na desni strani ceste rumen kažipot z napisom Ravne. Stranska cesta preskoči reko Sovro, pohiti skozi Podklanec in se vzpne na manjšo planoto v Rovtarskem hribovju, kjer ležijo Ravne pri Žireh. Vasica ni bila nikoli velika: leta 1931 je imela 48 prebivalcev, v začetku lanskega leta pa 23. Maloštevilne hiše obdajajo valoviti travniki in pašniki, za katerimi se začenja gozd.

Na križišču pri kažipotu z napisom Dole zavijemo desno in takoj zatem levo navzdol do bližnje domačije. Od nje nadaljujemo čez travnik po belem kolovozu, ki se konča pred brunarico. Čeprav so domačini prijazni in vajeni obiskovalcev, je prav, da avta ne puščamo kjerkoli, ampak tam, kjer ni v napoto: na klancu pod vasjo, na primernem kraju pri zadnji domačiji ali na koncu kolovoza. Tam krenemo levo navkreber v gozd, po katerem nas vodijo kažipoti in nove puščice. Približno četrt ure hoda stran od hiš prispemo na rob udorne kotanje. Sredi nje stoji na manjši vzpetini približno tri metre visoka in pet metrov široka kamnita miza. Sestavljena je iz dveh ločenih skal: čokastega podstavka in plošče, ki počiva na njem. Oboje je v čudovitem ravnovesju, ki je pač potrebno za vse velike stvari na tem svetu.

Tomaževa miza pri vasi Ravne je domačinom znana že dolgo, izletniki pa jo množičneje obiskujejo šele v zadnjih letih. Vpisna knjiga v skrinjici na drevesu desno za mizo sicer ne kaže posebnega navala. A prvi vpisi v njej so šele z začetka avgusta, zato bo slika že kmalu drugačna.