10. marca obhajamo godovni dan 40 mučencev iz Sebastije v Armeniji. Glede na poročanje zgodovinskih virov naj bi šlo za štirideset rimskih vojakov, ki so mučeniško smrt pretrpeli zaradi vere v Kristusa.

Čeprav je bila leta 313 v času cesarja Konstantina krščanska vera po celotnem rimskem cesarstvu uradno že dovoljena s t. i. Milanskim ediktom, je Konstantinov sovladar na Vzhodu Licenij omenjeni edikt zavrnil in okoli leta 320 med vojaki prepovedal prakticiranje krščanske vere. 

Kristus ali bogastvo in ugled?

Licenijeva prepoved je zavezovala tudi rimsko legijo (legio XII. fulminata), v kateri pa je skupina štiridesetih vojakov v nasprotju s tem javno izpovedala vero v Kristusa. Nadrejeni so jih zaprli. Prepričevali so jih, naj zapustijo krščansko vero, obljubljali so jim denarne nagrade, povišanja in odlikovanja. Ker so vse našteto zavrnili, so jih obsodili na nenavadno obliko mučeniške smrti.

Smrt z zamrznitvijo

V zimskem času se temperature v Armeniji spustijo krepko pod ničlo. Skupina vojakov je bila obsojena na mučeniško smrt z zamrznitvijo. V mestu, kjer je takrat bila omenjena legija, je bil zmrznjen ribnik in nanj so postavili gole vojake. Ob ribniku je bilo tudi kopališče s toplo vodo, ki je bilo nameščeno za primer, če bi se kdo od obsojencev želel rešiti. Čeprav so vojaki molili za stanovitnost, si je eden izmed njih premislil in že podhlajen stekel v kopel, v kateri je zaradi velike temperaturne razlike takoj umrl. Vojak, ki je stražil kopel, ga je videl in stopil na izpraznjeno mesto preminulega vojaka.

Naslednjega dne je prišel sodnik, ki je ukazal obsojencem polomiti roke in noge ter jih sežgati, njihov pepel pa raztresti. Čeprav so doživeli skupno mučeništvo, se vojakom ni izpolnila želja, da bi bili skupaj pokopani. 

O dogodku in mučeniški smrti štiridesetih vojakov piše tudi sv. Bazilij Veliki (329–379), škof v kapadoški Cezareji v današnji Turčiji. V eni izmed pridig podaja zgodovinske podatke in opisuje obliko mučeniške smrti zaradi dokončnega vztrajanja v veri v Kristusa.