Vincencij Pavelski se je rodil leta 1581 v Franciji v revni družini, ki ji je po svojih močeh pomagal že kot otrok – bil je pastir, kljub revščini je rad delil, kar je imel, drugim pomoči potrebnim. Kmalu se je izkazalo, da je Vincencij brihten, zato so ga poslali v šolo. Postal je duhovnik in že pri 20 letih prejel mašniško posvečenje. Kmalu po tem se je odpravil v Rim, ko se je vrnil, pa je nadaljeval študij teologije in diplomiral.

Vincencij Pavelski, kip na ljubljanskih Žalah. Foto: Andrej Praznik

Med potovanjem iz Marseilla v Toulouse so napadli ladjo, na kateri je bil, napadli morski roparji. Vincencija so prodali v Afriko, kjer je bil trikrat prodan. Njegov tretji gospodar je bil Francoz, odpadnik krščanske vere. Vincencij kljub težkim preizkušnjam vere ni izgubil, zato si je pogosto prepeval krčanske pesmi, kar je slišala gospodarjeva žena. Vincencij se je spoprijateljil z njo in ji oznanjal veselje krščanske vere. Žena se je čudila, zakaj je njen mož opustil tako lepo vero. V možu se je znova predramila krščanska vera in skupaj z ženo in Vincencijem je odpotoval nazaj v Francijo, kjer je postal kaplan na dvoru francoskega kralja Henrika IV. Med službovanjem je spoznal kardinala Berulla in ta ga je poslal v župnijo blizu Pariza, nato pa je postal vzgojitelj v ugledni družini.

Spoznal je nekega duhovnika, ki je dvomil o veri. Vincencij ga je rešil tako, da je prosil Boga, naj te dvome prenese nanj, kar se je res zgodilo. Vero je poskušal utrditi s še bolj vneto molitvijo in izpolnjevanjem krščanskega nauka. Pri oznanjanju verskega nauka je spoznal veliko ubogih ljudi, zato se je zavzel, da jim bo posvetil sovje življenje. Po tem je bil rešen dvomom o veri in trpljenja.

Najbolj znana slovenska lazarista sta prav gotovo kardinal Franc Rode, ki se je skupnosti pridružil v Buenos Airesu, in misijonar Pedro Opeka.
Svojo obljubo je izpolnjeval z (so)ustanavljanjem družb: Družba misijonarjev, Družba usmiljenih sester ter Bratovščina gospa krščanske ljubezni. Leta 1625 je ustanovil Misijonsko družbo lazaristov, ki so se poimenovali po zapuščeni bolnišnici sv. Lazarja, kamor so se naselili. Poleg imena lazaristi se uporabljata tudi izraza vincentinci in pavlinci. Zavezali so se pomoči ubogim.

Leta 1729 je bil Vincencij razglašen za blaženega, 8 let pozneje pa za svetnika. Papež Leon XIII je sv. Vincencija razglasil za zavetnika vseh krščanskih dobrodelnih ustanov.

V Vincencijevi družini so povezani trije redovi: lazaristi, usmiljenke in Marijine sestre ter laiška gibanja: Vincencijeva zveza dobrote, Vincencijeva konferenca, Otroci Brezmadežne in Marijanska vincencijanska mladina.

V Ljubljani je skupnost lazaristov leta 1890 postavila cerkev Srca Jezusovega in odprla dijaški dom. Sicer pa so se naselili tudi v Celju, Mariboru (do 1911), Mirnu, Grobljah, Radečah, Ponikvah, Dobrepolju, Šmartnem ob Savi in Šentjakobu ob Savi.

V Grobljah pri Domžalah od 1929 tiskajo misijonarsko literaturo in druge katoliške publikacije. Leta 1931 so v Ljubljani ustanovili Konferenco sv. Vincencija Pavelskega za prostovoljno oskrbovanje siromakov ter varstvo mladine, leto pozneje pa še kuhinjo za reveže.
Leta 2010 je založba Družina izdala strip o Vincenciju Pavelskemu, v katerem je preprosto opisana življenjska pot tega svetnika.