Danes v katoliški Cerkvi obhajamo liturgični spomin oziroma god sv. Agnes ali sv. Neže.

Sv. Neža je bila rimska mučenka iz prve krščanske dobe. Po izročilu naj bila mlada plemkinja, ki je med Dioklecijanovimi preganjanji doživela mučeništvo. Viri, ki poročajo o njenem mučeništvu, so različni in nejasni, zato obstaja več različic in legend. Ena izmed teh pravi, da je bila sv. Neža žrtev ženitvenega dogovora in jo je zaradi njenega upora rimski prefekt zaprl v javno hišo. Zaradi njene zaobljube devištvu se je nihče ni dotaknil, razen stranka, ki je zaradi drznega dejanja po angelovem maščevanju oslepela. Na njeno priprošnjo naj bi mu Bog povrnil vid.

Svetniški življenjepisi poročajo o tem, da je bila sv. Neža zaradi tega dogodka obtožena čarovništva in poslana na grmado. Po legendi naj bi se ravno tedaj plamen razdelil na dvoje, brez da bi se je dotaknil in lasje so ji zrasli do take mere, da so pokrili njeno goloto.

Po tem čudežu so jo usmrtili z mečem, kakor je to običajno za klanje jagnjet. Rimska mučenka je tradicionalni ikonografiji zato upodobljena z jagnjetom. Po smrti so jo pokopali v rimskih katakombah, ki še danes nosijo njeno ime.

Zaradi bogate simbolike je mučeništvo sv. Neže povezano z blagoslovom jagnjet, iz katerih tkejo palije, ki jih v katoliški Cerkvi prejmejo metropoliti.


Pomen palija in zgodovinsko ozadje

Palij predstavlja vez metropolita z rimskim papežem in je znamenje metropolitove oblasti v cerkveni pokrajini. Metropolita po imenovanju veže dolžnost prositi papeža za palij v treh mesecih po škofovskem posvečenju, v primeru, da je že posvečen, pa po prevzemu škofije. Palij more metropolit prejeti iz rok kardinala protodiakona, zanj pa lahko zaprosi tudi po pooblaščencu. Zunaj svoje cerkvene pokrajine palija ne sme nositi.

Palij je bil v stari Grčiji poseben plašč, ki so ga nosili predstavniki višjih slojev. V prvi Cerkvi je bil tak plašč posebno znamenje odlikovanja zaslužnih oseb. Danes je palij samo še ovratnica iz bele volne, široka nekako tri prste, pretkana s črnimi križi in s trakovoma, ki padata, eden po prsih, drugi po hrbtu. Prvotno je tak palij nosil samo papež, kasneje pa ga je začel podeljevati škofom kot znamenje odlike. Od 9. stoletja dalje so palije dobivali nadškofje, po liturgičnih reformah, ki so sledile II. vatikanskemu cerkvenemu zboru (1963–1965), pa palij dobijo samo nadškofje, ki so obenem tudi metropoliti. Metropoliti nosijo palij v mejah svoje cerkvene pokrajine pri slovesnejših opravilih.

Palije tkó iz volne jagnjet, ki jih na praznik sv. Neže (21. januarja) vsako leto blagoslovijo po pontifikalni maši v cerkvi sv. Neže zunaj obzidja v Rimu. Papež jih na predvečer praznika sv. apostolov Petra in Pavla slovesno blagoslovi nad grobom sv. Petra v baziliki sv. Petra. Palije nato hranijo v posebni skrinjici v oltarju (konfesiji) nad grobom sv. Petra.

Palij je zunanje znamenje polnosti metropolitove službe in obenem izraz edinosti, ki metropolite povezuje s papežem in Apostolskim sedežem. Palij je vezan na osebo vsakega metropolita in ga morajo ob smrti metropolita skupaj s truplom položiti v grob.

V molitvi, s katero papež blagoslavlja nove palije, je nakazana simbolika palija. Palij je stkan iz ovčje volne in metropolita opozarja, da mora biti pastir, posnemovalec Dobrega pastirja (prim. Jn 10,1–21), ki je blodečo ovco nesel nazaj k drugim ovcam in je zanje dal tudi življenje. Metropolit naj bo kot pastir vedno skrben in buden, ozira naj se okrog, da mu katere ovce ne bi raztrgal volk. Ta del metropolitove obleke je simbol za oblačilo slave, ki je bo v večnosti deležen skupaj s svojimi ovcami.