Danes goduje sv. Avguštin, eden izmed štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev, razglašen je bil leta 1295. Znan je predvsem po Izpovedih.

Lahko rečemo samo, da so molitev in solze svete Monike Cerkvi izprosile enega največjih svetnikov in učenjakov vseh časov, svetega Avguština. Iz njegovih del še danes črpa tako krščanska filozofija in teologija kakor tudi mistika.

Rodil se je 13. novembra 354 v kraju Tagaste v Numidiji, umrl pa 28. avgusta 430 v kraju Hippo Regius, prav tako v Numidiji (zdaj je tam Alžirija). Njegove relikvije so v 8. stoletju prepeljali v lombardijsko mesto Pavia, kjer ima grobnico v glavnem oltarju cerkve S. Pietro in Ciel d'Oro.

Avguštinov oče Patricij je bil član občinskega sveta v Tagastu, pogan; njegova mati sv. Monika pa je bila kristjana, junaška trpeča žena, ki je na koncu le dočakala spreobrnitev moža in sina. Imel je še brata Navigija in sestro Perpetuo ter sina Adeodata.

Po burnem in tudi razuzdanem življenju lahko zdaj pri njem občudujemo zlasti tri velike lastnosti: izredno spoznanje samega sebe in polna oblast nad seboj, globoka ponižnost in goreča ljubezen do Boga in nesebična ljubezen do bližnjega, miloba in ljubeznivost, velika delavnost ter vdanost Cerkvi in njenemu nauku. Njegov duhovni oče je bil sv. Ambrož, milanski škof, katerega govore je poslušal.

Privabljala ga je njihova oblika, toda tudi njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce. K temu je pripomogla tudi molitev matere Monike, ki je prihitela za njim iz Afrike v Milan. Avguštin je jasno čutil, kaj mu je storiti, toda poguma za odločilni korak ni imel.

Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: »Vzemi in beri! Vzemi in beri!« Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom, kjer je bral: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost.« To se je zgodilo avgusta 386, na veliko noč naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Med potjo je v rimskem pristanišču umrla mati Monika.

Zavetnik teologov, tiskarjev in pivovarjev

Sv. Avguštin je postal škof leta 396 in je nasledil Grka Valerija. Je zavetnik teologov, tiskarjev in pivovarjev; priporočajo se mu tudi za dobre oči.

Imenovali so ga tudi 'učitelj milosti', saj v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč Božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju.

Dela

Napisal je 113 knjig in 218 pisem, med najpomembnejša dela spadajo Izpovedi (Confessiones) in O Božji državi (De civitate Dei). Ohranilo se je tudi okoli petsto njegovih pridig in številni govori.

S svojim načinom življenja in vodilom, ki ga je zapi­sal, je predhodnik številnih avguštinskih redovnih skupnosti, v ožjem pomenu pa obstajata dve veji av­guštincev: redovniki in redovnice, ki molijo bre­vir v koru, regularni kanoniki, ter avguštinci puščavniki.

Upodobitve

Največkrat je upodobljen v škofovskih oblačilih, pogosto prikazan kot učenjak. Velikokrat je ob njem angel (deček z zajemalko) ali Jezušček. Kot atribute ima pri sebi knjigo, pero za pisanje, model cerkve ali srce, ki gori ali je prebodeno s puščico.
V Sloveniji so sv. Avguštinu posvečene župnijska cerkev na Strugah na Dolenjskem in tri podružnične cerkve.