Oba sogovornika sta si najprej enotna v diagnozi: dostopnost. »Ključni problem je, da pri nas človek, ko zboli, ne pride v dostojno hitrem času do obravnave. Etika ekipe ne more v nedogled držati sistema po gumi,« poudari dr. Rok Ravnikar. Zdravstveni delavci po njegovih besedah ne morejo več “voziti na rezerve”: »Ni problem zdržati 24 ali 36 ur – problem je to početi pet let.« Rezljeva, ki sistem primerja z Argentino, doda pomemben kontrapunkt: »V primerjavi z Argentino imamo trdnejšo nit preventive. To je podlaga, na kateri se da graditi.«

Na vprašanje, zakaj kader odhaja, ne odgovori le plača. Plačni sistem je tog, a odločilno je vodenje, občutek vrednotenja in možnost napredovanja. »Plača ni vse. Kadar vodstvo sliši ljudi in nagrajuje kakovost, kader ostaja. Ko tega ni, navdušenje ugasne – in sledi odhod,« pravi Rezljeva. Ravnikar dodaja, da so razlike ogromne že med zdravstvenimi domovi z enakimi pogoji: tam, kjer je kultura odnosov in organizacije dobra, kadrovskih težav skoraj ni.

Rok Ravnikar je tudi podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije in predsednik njenega Odbora za osnovno zdravstvo. FOTO: Rok Rakun/PPR.si

Ena največjih ovir je birokracija. Ogromno ur odteče papirologiji, razlagi pravic in postopkom, ki z oskrbo bolnika nimajo neposredne zveze. »Če bi le odpravili nepotrebno birokracijo in zares digitalizirali, bi takoj ‘odpadlo’ pol dela, ki ga danes ne opravimo za bolnika,« je jasen Ravnikar. Po njegovem je nujno tudi razbremeniti in modernizirati upravljanje javnih zavodov od nabav do plačne fleksibilnosti, saj so danes vodstva pogosto »invalidna« pri ključnih menedžerskih vzvodih.

Kako gledati na zasebni sektor? Ideološki klišeji tu ne pomagajo, opozarjata sogovornika. »V privatnem zdravstvu sem videla model, kjer dobiček vračajo v dostopnost za revne. Tega principa pri nas skoraj ne poznamo,« pravi Rezeljeva. Ravnikar dodaja, da zdrav sistem stoji na trikotniku bolnik–izvajalec–zavarovalnica: »V Sloveniji pa se vmešava četrti igralec: država in vsem zaveže roke. Država naj postavi jasen, transparenten okvir, ne pa da dnevno upravlja sistem.«

Mariana Paula Rezelj je predsednica sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pulmologiji. FOTO: Rok Rakun/PPR.si

Med prvimi konkretnimi koraki sogovornika izpostavita: razbremenitev birokracije in pravo digitalizacijo, več kadrovske prožnosti in nagrajevanja kakovosti, pregledno financiranje po dejanskih potrebah prebivalstva ter dosleden nadzor v trikotniku, ki prepreči tako neučinkovitost kot “zaslužkarstvo”. Vse to zahteva politični pogum, brez populizma in brez dnevnega ideološkega boja: reforme, ki morda ne prinesejo takojšnjega aplavza, dolgoročno pa stabilizirajo sistem.

Kljub utrujenosti in frustracijam ostaja motiv, ki poganja: bolnik. »Radi imamo naše delo, to ni problem. Hudo nam je, ko zunanji pogoji otežijo pomoč in ko ljudje odhajajo. Zato sem glasen – želim zase in za svoje ljudi boljše. Če nas bo več, bo lepše,« sklene dr. Ravnikar. Rezeljeva dodaja preprost kompas stroke: »Zavedanje, da narediš nekaj dobrega za človeka. To te drži. In ob tem moraš vlagati v mlade: mentorstvo je tisto, kar jih zadrži.«