Ob obiskih v bolnišnicah in domovih za starejše srečujemo osebe, ki prenašajo skrajno telesno, duševno in duhovno trpljenje. Ob duhovnikovi bližini, pogovoru z nami in po prejemu zakramentov pa se nadvse umirijo. Zanesljivo podobno doživljajo tudi ostali duhovniki, ki v svojih župnijah mesečno ali občasno obiskujejo starejše in bolne.

Miro Šlibar z duhovniki, ki duhovno spremljajo bolnike, njihove sorodnike in sodelujejo z zdravstvenim osebjem. Vir: Miro Šlibar

Duhovnikova bližina je še kako potrebna in umirjajoča

V svojem duhovniškem poslanstvu se dnevno srečujem z umiranjem, a ne le v bolnišnicah. S smrtjo sem se srečeval tudi pri svojih najbližjih. Ob vseh te primerih poznavam, da je duhovnikova bližina še kako potrebna in umirjajoča.

Bolniki, a ne le verni, se radi pogovarjajo z duhovnikom in preko njega iščejo pot za pogovor z Bogom. Pa tudi tako radi skušajo, kolikor sploh še morejo, poromati v kako Marijino svetišče.

Moramo bi sočutni spremljevalci in nuditi pomoč vsem, ki trpijo

V spominu imam božjepotno cerkev Matere Božje na Ptujski Gori z milostno podobo na glavnem oltarju. Marija s plaščem pokriva množico ljudi pod seboj. Zakaj jo omenjam? Marija ima na njej izrazito daljšo desno roko. Kot bi želela tudi nam sporočiti, da moramo bi sočutni spremljevalci in nuditi pomoč vsem, ki trpijo, ki so osamljeni ter zapuščeni, ki izgubljajo pogum in obupujejo.

Upam si reči, tudi v imenu ostalih duhovnikov, ki smo pogosto ob trpečih, da morejo ob vsem spremljanju medicine, zajemati bogastvo zakramentalne milosti tudi po duhovnikovi bližini in ohranjati ob tem veselje do življenja.