Gorica, Spominski park, postavitev »spomenika« leta 1929, s katerim so Italijani slavili zasedbo slovenskega etničnega ozemlja. VIR: Erika Jazbar

Spomenik je postavila ljubezen Goričanov do sobratov prostovoljcev, ki so padli med prvo vojno za osvoboditev mesta, uničila pa divjaška roka, ki jo je oborožilo sovraštvo nasprotnikov Italije. Blagoslovljen 8. avgusta 1929, uničen 12. avgusta 1944.

Ta v rdeče pobarvani vklesani napis lahko preberemo na enem izmed kamnitih blokov porušenega spomenika, ki kraljuje v Spominskem parku v Gorici. To je tisti park, ki se razprostira ob zadnjem delu Korza Italija do ulice Duca d'Aosta, nedaleč od južne železniške postaje na eni in slovenskega višješolskega središča v Puccinijevi ulici na drugi strani. Posejan je s pomniki, ki proslavljajo take in drugačne vojaške skupine oz. italijanske može, ki so umrli v različnih uniformah za osvoboditev Gorice – če se držimo takratnega besedišča, za njeno odrešitev –, da bi se habsburškemu imperiju draga avstrijska Nica vrnila v naročje italijanske kraljevine.

V uvodu citirani napis na enem izmed kamnitih blokov razstreljenega »spomenika«. FOTO: Ivo Žajdela

Mimogrede: med obeležji najdemo tudi kopijo volkov, ki so stali na Sabotinu in spominjali na pehotni regiment Lupi di Toscana. Med njegovimi vojaki, ki so naskakovali krvavi vrh nad Gorico, je bil tudi Giovanni Bergoglio, ded papeža Frančiška.

Gorica, Spominski park, obeležje za pehotni regiment Lupi di Toscana, uperjen proti Slovencem. FOTO: Ivo Žajdela

Spomenik z razvalinami spomenika v parku v Gorici

A pojdimo po vrsti, vrnimo se v leto 1944 in k razvalinam spomenika v parku. Ko je do dramatičnega dogodka prišlo – šlo je namreč za razstrelitev –, v mestu, ki je bilo od kapitulacije Italije septembra 1943 pod nemško upravo, je kaj kmalu dobršen del njegovih večjezičnih prebivalcev – Italijanov, Slovencev, Furlanov in Nemcev – vedel, kdo je bil ali naj bi bil za dejanje odgovoren.

Spominski park v 30. letih 20. stoletja. VIR: fondazionecarigo.it

Če boste mimoidočega danes vprašali, ali ve, zakaj stoji v središčnem delu parka kup razvalin, se boste v iskanju odgovora precej namučili. Mogoče pa se bo v zadnjem času le našel kdo, ki bo to vedel, saj so pred desetletjem park in spomenik vključili v Topografije spominov. V režiji italijanskih in slovenskih raziskovalcev, med katerimi so bili tudi tisti iz Muzeja novejše zgodovine, so v Gorici in Novi Gorici izbrali deset pomenljivih postaj in jih opremili s krajšimi teksti, fotografijami in video pričevanji. Na voljo so na vsaki postaji z interaktivno inštalacijo iz kovanega železa, ki spominja na totem, kjer lahko vsakdo z mobilno napravo posname QR kodo in si ogleda daljšo razlago.

Gorica, Spominski park, »spomenik« so Italijani postavili leta 1929 kot izraz nasilne zasedbe slovenskega ozemlja na območju Gorice. VIR: fondazionecarigo.it

Italijanska manifestacija pred spomenikom v medvojnem času. VIR: Erika Jazbar

Spominski park je prežet z iredentističnimi parolami

Vodiči le poredko spremljajo skupine, turiste, šolarje in raznovrstne obiskovalce v ta park, ki je na odročnem koncu, laična svetost, vezana na prvo svetovno vojno, pa je z desetletji izgubila na naboju, tako kot drugi podobni kraji, ki jih na Goriškem ne manjka. Priložnosti, da bi pobliže spoznali »slovenske« dinamike okoli razstrelitve spomenika, je zato bolj malo, zadevne literature pa skorajda ni.

Lapidarij z imeni iz Gorice deportiranih ljudi maja in junija 1945, v ozadju razstreljeni spomenik. VIR: Erika Jazbar

Dodajmo še, da Slovenci neradi hodimo v Spominski park, ker je prežet z iredentističnimi parolami, pa tudi zato, ker so leta 1985 v njem postavili lapidarij z vklesanimi imeni 665 Goričanov, ki so jih deportirali med jugoslovansko upravo mesta v maju in juniju 1945, kar je na slovenski del goriške populacije vrglo senco in neizbrisen madež, ki traja še danes. Nelagodno nam je pred temi imeni.

Spominski park v 30. letih 20. stoletja. VIR: fondazionecarigo.it

Spominski park (Parco della rimembranza)

Spominski park (Parco della rimembranza) so uredili po prvi svetovni vojni (1923). Podobno kot v drugih italijanskih mestih je imel nalogo, da proslavi italijansko zmago v veliki vojni. V Gorici je to bilo še bolj občuteno, saj leto 1918 ni prineslo le konca morije, temveč tudi zgodovinski mejnik, ki je spremenil smer krajevne zgodovine: prehod pod Italijo, potem ko je bilo mesto 400 let pod Habsburžani, in geografijo, obrnjeno na glavo: Goriška je postala oddaljen severovzhod mediteranske kraljevine, potem ko je bila stoletja južni del srednjeevropskega cesarstva. Nova geopolitična perspektiva je pretresla gospodarstvo, družbo in kulturo.

V desetletjih, ki so sledila demokratizaciji Slovenije, se politika in družba trudita, da bi pogled ponovno obrnili v staro smer, vendar do pravih zasukov zaenkrat ni prišlo, saj se mladi še naprej izseljujejo, trgovine zapirajo, mesto hira.

Gorica, Spominski park je poln italijanskega nacionalizma. VIR: fondazionecarigo.it

Staro mestno pokopališče sv. Križa

Goriški Spominski park se razprostira na 25 tisoč kvadratnih metrih površine ob glavni mestni arteriji, ki je to začela postajati po odprtju južne železniške postaje (1861), ki je današnja goriška postaja. Severna postaja, tista pred skupnim trgom obeh Goric, je po razmejitvi namreč postala novogoriška železniška postaja.

Do leta 1861 je to bil predel zunaj mesta, na njem so zato v 19. stoletju uredili mestno pokopališče Sv. Križa (1827), po istoimenski kapeli, v kateri so bili pokopani goriški nadškofi, ki danes počivajo v kripti v stolnici. Ko se je po odprtju železniške postaje začelo mesto razvijati tudi v to smer in so ob takratnem Tekališču Franca Jožefa začeli graditi avstrijske vile s parki, so mestno pokopališče preselili ob severni del mesta, pod Grčno, na površino, kjer so nato leta 1947 začeli graditi jedro Nove Gorice. Staro goriško pokopališče se je namreč do leta 1916 razprostiralo od današnjega Eda centra do novogoriškega gledališča. Šele pred dobrim stoletjem so ga preselili na današnjo lokacijo med Štandrežem in Mirnom.

Gorica, Spominski park, gradnja »spomenika« leta 1929. VIR: fondazionecarigo.it

V spomin prostovoljcem, ki so dezertirali iz avstrijske vojske

Načrt za Spominski park v Gorici je podpisalo prvovrstno ime fašistične arhitekture, v Carrari rojeni Enrico Del Debbio (1891–1973), ki si je med drugim zamislil palačo Farnesine v Rimu in rimski sedež fakultete za arhitekturo, njegovo delo je tudi Foro Italico (takrat Foro Mussolini), ob njem še kopica drugih stavb za režimske potrebe.

Goriški park je bil nekaj posebno svetega, saj se je klanjal goriškim prostovoljcem, ki so dezertirali iz avstrijske vojske, se borili na italijanski strani in umrli za to, da bi Gorica prešla pod Italijo.

Gorica, Spominski park na razglednici. VIR: fondazionecarigo.it

Park je postal simbol italijanskega dela Gorice

V središču parka je kraljeval – in porušen še danes kraljuje – večji krožni spomenik, ki si ga je Del Debbio zamislil leta 1929 v obliki neoklasicističnega tempeljčka: osem stebrov v dorskem slogu, na kupoli alegorični frizi, v notranjosti mozaiki s prizori goriške zgodovine. Koncept se je naslanjal na Lizikratov spomenik v Atenah, v laični svetosti kraja je bil najsvetejši del parka, saj je mimoidoče spominjal na herojske prostovoljce.

Za njegovo odkritje se je na 13. obletnico prve italijanske zasedbe mesta (8. avgusta 1916) v Gorico pripeljal prestolonaslednik Humbert. S kasnejšo postavitvijo doprsnih kipov in obeležji je park kaj kmalu postal simbol italijanskega dela Gorice. Tu so se ob posebnih dogodkih zbirale fašistične skupine, ki so nato paradirale po Korzu do Ljudskega vrta, tudi v povojnem času so tu potekale raznovrstne italijansko obarvane manifestacije.

Gorica, Spominski park, »spomenik« so Italijani postavili leta 1929 kot izraz nasilne zasedbe slovenskega ozemlja na območju Gorice. FOTO: Ivo Žajdela

Razstrelitev nacionalističnega spomenika 12. avgusta 1944

V poletni noči, točneje 12. avgusta 1944, bila je še trda noč, je v parku prišlo do močne eksplozije, ki je prebudila mesto. Ob zori nedeljskega jutra je ob pogledu na razvaline marsikomu vzelo sapo: Del Debbiov spomenik porušen, razstreljen, njegovi kamniti bloki razmetani naokrog, nad njimi preživeli steber, ki je pričal o nekdanji veličini manufakta. Veliko je bilo zgražanja, besa in jeze. Mrtvih in ranjenih ni bilo, saj je dinamit razstrelil spomenik ponoči ob 3. uri in 20 minut, rana v italijanskem delu mesta pa je bila globoka, bolečina velika.

Kljub splošnemu razburjenju do večjih javnih protestnih manifestacij ni prišlo, mesto je bilo takrat slabo leto pod nemško upravo in Nemci tega niso dovolili, cenzura pa je izničila katerokoli agitatorsko vlogo medijev. Prebivalci so na spomenik nosili cvetje, italijanske zastave, po mestu širili manjše letake, kleli neznane krivce, a to je bilo tudi vse.

Gorica, Spominski park, razstreljeni italijanski nacionalistični »spomenik«. FOTO: Ivo Žajdela

Italijanski spomenik so razstrelili domobranci

Začelo se je šušljati, da so za atentatom Slovenci. Mogoče partizani? Ne, v mestu jih ni bilo, od atentata so se že naslednji dan ogradili s simbolno gesto, h kostnici italijanskih umrlih v prvi svetovni vojni na Oslavju so nesli lovorov venec. Kaj kmalu je med ljudmi obveljalo, da so krivci primorski domobranci oz. skupina članov Slovenskega narodnega varnostnega zbora, ki so akcijo izpeljali z Nemci. Vlogo, ki so jo v celotni zgodbi odigrali okupatorji, so opisovali in še danes opisujejo z različnimi odtenki: so dovolili, so privolili, so spodbudili, so pomagali, so bili zraven, če se nekoliko poigramo z znanimi definicijami, so Nemci kolaborirali s SNVZ.

Nad Spominskim parkom in njegovim glavnim spomenikom, ki je proslavljal italijanske prostovoljce proti Avstriji, Nemci prav gotovo niso bili navdušeni, saj je italijanska zmaga zanje pomenila poraz. Med nacisti, ki so bili v Gorici in na našem koncu, je bilo veliko Korošcev, leta 1918 so morali zapustiti kraje, ki so jim bili dragi, po 25 letih so se leta 1943 v Gorico vračali kot domov.

Gorica, Spominski park, razstreljeni »spomenik«. FOTO: Ivo Žajdela

Ko je Gorica vsaj delno ponovno dobila slovensko lice

Da so bili akterji atentata Slovenci z nemško privolitvijo ali pomočjo, literatura priznava šele v zadnjem času, razlog je treba verjetno iskati pri protagonistih. O primorskih domobrancih se ni smelo pisati in govoriti, še posebej ne, če so si upali izvesti tako dejanje, če se je to zgodilo na takem kraju in če se dogajanje vključuje v malo raziskano in poznano zgodbo, ko je Gorica vsaj delno ponovno dobila slovensko lice. Gre za dve leti prezgodnje prebujanje slovenstva in še danes moti številne, napis na razstreljenem kamnu, ki so ga postavili Italijani in je incipit našega zapisa, pa je zgodbi že zdavnaj dal okvir.

Stroka: tempeljček, simbol italijanskosti, so leta 1944 razstrelili domobranci

Topografije spomina, ki segajo v leto 2013, za spomenik ponujajo zgoščeno formulacijo, ki potrjuje pričevanja številnih Goričanov in v Gorici takrat živečih Slovencev, s katerimi sem se o tem in drugih poglavjih, ki so vezana na Slovence pod nemško upravo, pogovarjala v prejšnjih desetletjih. Tekst, ki ga je napisala stroka, med drugim takole pravi: Po fašističnem atentatu so tempeljček, simbol italijanskosti, leta 1944 razstrelili domobranci s privolitvijo Nemcev, ki so na tak način krepili svojo politiko, ki je slonela na divide et impera.

Gorica, Spominski park, razstreljeni »spomenik«. FOTO: Ivo Žajdela

Vloga Janka Kralja, Marina Paceja in Alessia Coroninija

Po fašističnem atentatu torej. Poglejmo podrobneje. Eksplozija v Spominskem parku predstavlja višek daljšega sosledja napetosti med slovenskimi (SNVZ) in italijanskimi (salojci) sredinami za časa nemške uprave (1943–1945) v Gorici. Primarni vzrok za zvišani pritisk italijanske strani je bilo javno obnavljanje dotlej prepovedanega slovenstva, ki ga je pri Nemcih dosegla skupina okoli SNVZ skupaj z domačimi silami, ki so se zbirale v krogu dr. Janka Kralja, in ob podpori dela italijanske domače inteligence, ki je bila formirana v avstrijskem duhu. Njen glavni protagonist je bil goriški prefekt Marino Pace, svojo vlogo je odigral tudi goriški župan Alessio Coronini. Da je bila vloga tega dela italijanskega življa pomembna, pove tržaška inačica zgodbe: tudi v mestu v zalivu je SNVZ poskusil uresničiti podobne zahteve, a tam niso bile mogoče, ker je bil pritisk italijanskih nacionalistov premočan.

Gorica je prvič in zadnjič premogla slovenskega podžupana

Slovencem, ki se niso prepoznavali v OF, je tako v Gorici od konca leta 1943 uspelo po dveh desetletjih fašističnega zatiranja vrniti slovenščino v javnost: v šolo, v časopise, na plakate, slovenski vojaki so korakali po mestu in prepevali slovenske pesmi, Gorica je prvič in zadnjič v svoji zgodovini premogla slovenskega podžupana, to je bil odvetnik Nikolaj Tonkli (1888–1975). Vrnile so se slovenske kulturne prireditve. Slovenci so novosti sprejemali z navdušenjem, saj so lahko ponovno uživali ob slovenski besedi, pesmi, otroci so se učili slovenščine v šolskih klopeh. Osnovno šolo v ulici Mameli je obiskovalo 227 otrok, na slovensko gimnazijo pod Kapelo se je vpisalo 170 dijakov.

Gorica, Spominski park, razstreljeni »spomenik«. FOTO: Ivo Žajdela

Časopis Goriški list je kakovostno urejal Milana Komar

Razumljivo je, da na take novosti z različnih strani niso gledali z navdušenjem, po eni strani tisti, ki so nasprotovali vsemu, kar je bilo slovenskega, po drugi strani tisti, ki so propagirali, da pri SNVZ gre za izdajalce. Mogoče bo zgovoren primer: uredništvo slovenskega poltednika Goriški list je domovalo na Korzu nedaleč od Ljudskega vrta, časopis je izhajal od maja 1944 do konca aprila 1945, spadal je v skupino propagandnih glasil, po zaslugi urednika Milana Komarja, kasnejšega filozofa in argentinskega univerzitetnega profesorja, pa je bil mnogo več, objavljal je kakovostne zapise, podlistke in razmišljanja. Uredništvo je stražil primorski domobranec in to pred morebitnimi napadi fašistov, ki so si jih očitno pričakovali.

Italijani so izvedli bombni atentat na slovenski akademiji

Italijanska fašistična stran je torej dogajanju sledila z velikim nelagodjem. Mera pa je bila polna, ko so si Slovenci upali preveč: napovedali so veliko slovensko akademijo v gledališču Giuseppe Verdi. Potekati bi morala v treh delih, z nagovori in recitatorji, Smetanovo Prodano nevesto, pevskimi zbori, z velikim številom nastopajočih. Dovoljenje zanjo so dali Nemci.

Tako izkazovanje slovenstva v središču mesta je bilo treba preprečiti, dogodek onemogočiti. In tako so storili. V soboto pred akademijo, ki bi morala potekati v nedeljo, 6. avgusta, je pozno popoldne v gledališču Verdi, ki je bil tudi kino, med kino predstavo, ki je bila namenjena nemški publiki, počila bomba, ki je terjala štiri smrtne žrtve in 19 ranjenih.

Goriški list je 9. avgusta 1944 poročal o slovenski akademiji v gledališču Verdi. VIR: Erika Jazbar

Razstrelitev spomenika odgovor na italijanski atentat

Zbeganost je bila velika, po prvem šoku pa se Slovenci akademiji niso odpovedali. Našli so alternativno lokacijo v današnjem Kinemaxu na Travniku, kjer je bila že takrat kinodvorana, prelepili mesto z lepaki, ki so sporočali novi kraj dogodka, akademijo so tako ob množici prisotnih, lačnih slovenske besede in narodne pesmi, tisto nedeljo uspešno izpeljali.

A zgodba se tu ni končala. Teden dni po eksploziji v gledališču Verdi, do katere je prišlo 5. avgusta, je nova eksplozija prebudila mesto. V soboto, 12. avgusta, je ponoči dinamit razstrelil spomenik v Spominskem parku v Gorici.

Gorica, Spominski park, razstreljeni italijanski nacionalistični »spomenik«. FOTO: Ivo Žajdela

Akter podviga je bil poveljnik goriških domobrancev Janko Debeljak

Da sta bombi, do katerih je prišlo v presledku tedna dni, povezani in da je bil atentat na spomenik povračilni ukrep za bombo v gledališču Verdi, potrjujejo vsi pričevalci, povsem logično razlago v zadnjem času potrjuje tudi stroka. Tisti pričevalci, ki so bili bliže SNVZ, tudi dodajajo, da je bil akter podviga v Spominskem parku poveljnik goriških domobrancev Janko Debeljak.

Očividci so vsi umrli, izvršitelji so si dali sveto zavezo smrtnega molka v času, ko so uspešni atentati bili nekaj vsakdanjega. Vendar za Mussolinijevo »sveto Gorico« ni nihče niti sanjal, da bi si nekdo predrznil skruniti njihov najbolj dragoceni simbol zmagoslavja iredentizma, mi je pred leti povedal pričevalec.

Gorica, Spominski park, razstreljeni »spomenik«. FOTO: Ivo Žajdela

Zgovorno poročilo goriškega kvestorja 

Zelo povedno je tudi daljše poročilo, ki ga je goriški kvestor Vito Genchi 22. avgusta 1944 poslal nadrejenim v Salò in v katerem opisuje razmere na Goriškem. V njem toži nad Nemci in privilegiranim položajem, ki ga pri njih imajo Slovenci, slovenske pridobitve ga bolijo, kot tudi vedno nove vesti o ustanavljanju slovenskih društev, ustanov, tečajev, Goriški list ni podvržen cenzuri kot italijanski časopisi, pravi, ob tem pa niza vrsto drugih pritožb z zaključnim pozivom, naj duče kako pomaga.

Šesta stran poročila o politični sliki na Goriškem, ki ga je goriški kvestor Vito Genchi poslal v Salo 22. avgusta 1944. Več odstavkov je namenil tudi »slovenskim nacionalistom«. VIR: Erika Jazbar

Odlomki pisma goriškega kvestorja 22. avgusta 1944

Spomenik danes: od 12. avgusta 1944 so ga Italijani pustili v ruševinah. VIR: Erika Jazbar

Nemci so Italijanom protestiranje prepovedali

Del poročila ima v ospredju tudi slovenski atentat. Takole med drugim pravi: »Ne bi zgledalo, da bi zadnji atentat lahko naprtili partizanom, po eni strani zato, ker oni, ko bi hoteli, bi lahko uničili spomenike padlim na Oslavju, Sabotinu in na Kalvariji, ki se nahajajo na njihovem zasedbenem ozemlju, po drugi strani zato, ker je znano, da so 13. avgusta partizani opravili pomenljivo gesto, ko so položili lovorov venec h kostnici na Oslavju. To in pa dejstvo, da so tisto noč videli, kako je iz Spominskega parka odpeljal tovornjak domobrancev, ob tem pa še zadoščenje, ki so ga kazali slovenski nacionalisti, je prepričalo Italijane, da je bil podli atentat opravljen zato, da bi se zbrisal pomnik italijanstva svete Gorice.«

Kvestor Genchi med drugim dodaja, da je bila po atentatu katerakoli oblika italijanskega protesta prepovedana, tako kot objave člankov raznih dopisnikov, med prebivalce pa so vsaj širili manjše letake proti slovenskim domobrancem.

O razstrelitvi v Spominskem parku je v Argentini večkrat pripovedoval Milan Komar, pa tudi pisatelj Zorko Simčič, ki je na našem koncu v vrstah SNVZ februarja 1944 izgubil brata Mirka Simčiča, inženirja kemije, ki počiva na pokopališču pri Sveti Ani v Trstu.

Italijanski nacionalistični »spomenik« danes, pred njim fontana. VIR: Erika Jazbar

Spomenik kot pomnik vojnih časov 

Po atentatu v avgustovski noči se slika spomenika do danes v bistvu ni spremenila. K ruševinam so v naslednjih dneh romali številni Italijani, ob avgustovski obletnici zavzetja mesta so potekali spominski dogodki, v času zavezniške vojaške uprave so tu organizirali italijanske manifestacije, prišlo je tudi do incidentov in pretepov. Mestne oblasti so naposled sklenile, da spomenik pustijo nedotaknjen, kup razmetanih kamnitih blokov s samotnim stebrom nad njimi. Med bloke so postavili fotografijo tempeljčka pred razdejanjem, na enega izmed blokov pa napis, ki smo ga omenili v uvodu.

V Spominskem parku danes potekajo institucionalni dogodki in vojaški pokloni pred raznimi obeležji, prve dni maja se pred lapidarijem spominjajo deportiranih.

Park pa je čez leto v domeni tujih državljanov, ki so začasno nastanjeni v Gorici, tu preživljajo jutra in popoldneve, skupaj z negovalkami različnih narodnosti in redkimi domačimi sprehajalci.

Prispevek je bil objavljen v reviji Mladika (Trst, št. 1, 2023).

Erika Jazbar, Slovenski atentat v avgustovski noči leta 1944 v Gorici, Mladika, št. 1, Trst, 2023

Spominski park s Korza Italija. VIR: Erika Jazbar

1/26