Gormerkansko knigo 1842–1882 so v sredo, 10. maja 2023, v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani predstavile tri soavtorice: Jelka Pšajd, Susanne Weitlaner in Nina Zver.

Naj najprej pojasnim naslov. Avtorice so zapise kmeta iz Potrne iz let od 1842 do 1882 pojasnile z besedami kmečka gospodarska knjiga. Ali, če sem bolj poljuden: beseda gormerkanska je sestavljena iz slovenske in nemške besede gor in merken (opaziti, označiti, zapomniti si). Bolj znana je beseda v štajerskem narečju merkati, to je varovati nekaj. Kmet iz Potrne je zvezek (knjigo) uporabljal za različne zapise o gospodarjenju na kmetiji, danes bi temu morda rekli delovodnik ali celo opomnik, s slednjim se povsem približamo osrednjemu izrazu.

Slovenščina je veljala za jezik »kmetov«

Kot je pojasnila etnologinja iz Pomurskega muzeja v Murski Soboti Jelka Pšajd, je Gormerkanska kniga iz let 1842‒1882 rokopisni zvezek, v slovenskem jeziku in črkopisu, njegova vsebina pa je vezana izključno na vsakdanje kmečko podeželje in delovni ritem na kmetiji premožnejšega kmeta.

Poudarja, da je takšen zvezek, pisan v slovenskem jeziku v tem času, zelo redek in dragocen. Tedaj je bila namreč nemščina jezik pisne komunikacije, tiskanih knjig, uradov, korespondence, v habsburški monarhiji ter prav tako jezik višje izobrazbe. Slovenščina pa je veljala za jezik »kmetov«, ki se ga je uporabljalo predvsem v ustni komunikaciji.

Slovenščina je bila sporazumevalni jezik v vasi

Govoriti slovensko je bil znak neomikanosti. Ta redkost nas opozarja, da je bila današnja mejna regija včasih zelo dvojezična, tudi kraji kot npr. Laafeld (Portrna) pri Radgoni, ki so po letu 1918 pripadli Avstriji in so danes pretežno nemško govoreči.

V času avtorja Gormerkanske knige, kmeta v Potrni Mihaela Hoisa in njegove družine, so v Potrni in sosednjih obrobnih vaseh govorili slovensko (dokumentirano od leta 1707 dalje), kjer je bila slovenščina sporazumevalni jezik v vasi, med prišleki in kmečkimi delavci (dninarji in posli). Zapisi v zvezku so torej realen odsev tedanje slovenske narečne govorice premožnejšega kmeta v Potrni oziroma na podeželju.

Original Gormerkanske knige. FOTO: Ivo Žajdela

Mihael Hois je Gormerkansko knigo začel pisati leta 1842

Kaj zdaj, po raziskavah več avtorjev, vemo o avtorju Gormerkanske knige in njegovi družini? Mihael Hois se je rodil leta 1819. Star 23 let se je leta 1842 poročil z Marijo Ornigg in skupaj sta prevzela ter gospodarila na kmetiji njenih staršev v Potrni.

V istem letu je začel zapisovati pomembne gospodarske podatke v svojo Gormerkansko knigo. Oba sta bila domačina iz Laafelda (Potrne). Mihael je dedoval domačo kmetijo od svojih staršev, hišna številka 24, ki jo je prodal svojemu bratu Mathiasu. Mihaelu in Mariji so se v zakonu rodili trije otroci.

V tistem času pisati v slovenskem jeziku še ni bilo vsakdanje in samoumevno

Kot pojasnjuje Jelka Pšajd, je Mihael Hois svoj družinski, gospodarski in kmečki dnevnik pisal v jeziku, ki ga je govoril doma. »Zapisi v gotici v rokopisnem zvezku na začetku dajo slutiti, da je dobro pisal in govoril tudi nemško. Zatorej je, kljub umanjkanju podatkov, bil razgledan in poučen, če ne izobražen kmet svojega časa. Za zdaj si lahko predstavljamo le, da je bil slovenski kmet v dvojezični regiji, seveda ob prvotni skrbi za domačijo.

Najbrž je tudi že gojil določeno narodno zavest oziroma lahko to vsaj domnevamo, ker je svoje beležke pisal v slovenskem jeziku (prav tako v istem jeziku je po njegovi smrti nadaljevala hči Marija).« V tem času to še ni bilo vsakdanje in samoumevno, saj so si celo izobraženi Slovenci, npr. tako imenovani »narodni buditelji« in duhovniki, med seboj dopisovali v nemškem jeziku. Jožef Muršec je v pismu Stanku Vrazu 13. julija 1833 namreč opozarjal, da »smo si Slovenci sami krivi, ker ne upamo, niti doma ne, v domačem jeziku pisati«. Če ga sami (kot izobraženci) ne bomo spoštovali (in uporabljali), ga tudi tujci ne bodo.

Jelka Pšajd, etnologinja iz Pomurskega muzeja v Murski Soboti. FOTO: Ivo Žajdela

Na obrobju smo imeli samozavestnega človeka, ki se je opredelil za Slovenca

Jelka Pšajd poudarja, da se premalo zavedamo te pomembnosti (pisati v slovenskem jeziku v tistem času), ki jo lahko razumemo tudi kot obrobno dejanje, ki je odražalo središčne želje in napore takratnih posameznih duhovnikov po odločni uveljavitvi slovenščine v javnosti, npr. Božidarja Raiča.

Ne nazadnje se je slovenska narodna zavest oblikovala šele v poznem 19. stoletju, to je komaj v času življenja Mihaela Hoisa. Z njim pa smo imeli na obrobju samozavestnega človeka, ki se je verjetno opredelil za Slovenca – štajerskega kmeta, zvestega slovenskemu jeziku.

Naj dodam: tudi ta primer odlično prikaže, zakaj je bilo možno, da je v vsesplošni uradni uporabi nemščine skozi dolga stoletja slovenščina preživela in na koncu postala jezik naroda in nacije.

Potrna, Gormerkanska kniga, Jelka Pšajd.doc

V priponki je daljše besedilo Jelke Pšajd o Gormerkanski knigi.