FOTO: Pexels.


Skozi celoten pogovor, ki ga Sin človekov opravi z ljudmi ob koncu časov, nepretrgano odmeva nenavadno, velikokrat ponovljeno vprašanje: »Kdaj smo te videli?« Nihče ga ni prepoznal, nihče ni vedel, da je on tisti, ki je lačen, žejen, tujec, nag, bolnik in ujetnik, niti »blagoslovljeni« niti »prekleti« ne.

Skriti Gospod

Na koncu bomo torej vsi začudeni, tako pravi Jezus svojim poslušalcem. Vse bo drugače, kot vidimo danes, vse bomo gledali z drugačne, zaenkrat še skrite perspektive: z očmi Gospoda, ki se je skril in ki je hotel ostati skrit vse dni do konca časov v svojih »najmanjših bratih«.

To pomeni, da je on tudi danes nekdo z masko na ulici, da se tudi danes skriva v čudnih, (po našem mnenju) celo Boga nevrednih podobah, nepričakovanih, obrobnih, nepomembnih osebah našega življenja. In verjetno ne bom pretirano predrzen, če rečem, da celo v tistih, ki mu po našem mnenju niti najmanj niso podobni.

Kajti v bistvu ne šteje to, da ga prepoznamo, šteje to, kar naredimo, naj gre zanj ali pa ne, zato se je skril, zato je hotel biti eden od ljudi našega vsakdana. Razlika med »prekletimi« in »blagoslovljenimi« je namreč samo v tem, kar so ali pa niso storili »enemu od teh najmanjših«, ne pa Gospodu.

V dejanjih torej, ki bi bila v vsakem primeru povsem enaka, ne glede na to, kdo bi jim stal nasproti, berač ali Gospod, ta na koncu povejo, ali so ga videli ali ne.

Kajti takšni smo v resnici, kakršni smo v bežnih trenutkih našega hitečega vsakdana, ko se moramo na hitro odločiti, ali se bomo ustavili ali odšli mimo. Takšni smo v resnici, ko nekaj naredimo, čeprav ne vemo, za koga gre. Takšni smo v resnici, ko nekaj naredimo ali pa ne naredimo »najmanjšemu« in v tistem hipu najmanj pomembnemu.

Biti človek do ljudi

Zato je Kristus hotel, naj razumemo berače našega življenja kot prihod Boga, ne obsojajočega, ampak rešujočega Boga. Tako prilika o tistem zadnjem dnevu, kot tudi vsi ti ljudje niso grožnja, da bomo šli v »večni ogenj«, če jim ne bomo postregli, nikakor. Samo resnico nam odkrivajo, da smo namreč v peklu vse dotlej, dokler ni vsaka oseba okoli nas vredna od nas prejeti nečesa osnovno človeškega.

Da trpimo in smo »prekleti«, dokler ljudem pod maskami ne začnemo dajati obrazov – da bi jih »videli«, da bi jih prepoznali, ne kot Gospoda, kot človeka, kot »Sina človekovega«. Da živimo v peklu, dokler nismo ljudje in dokler niso ljudje tudi vsi okoli nas.

To je dovolj, da pridemo med »blagoslovljene«: da pustimo, da nam je nerodno in da nas je sram pred to priliko. Ker se tako v nas ohrani tista občutljivost, ki je potrebna, da se ob soočanju z lastno sebičnostjo odločimo spet, kljub vsemu in še enkrat znova, biti človek.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (47/2020).