V pogovoru, ki ga je vodila Katarina Ropret, udeležilo pa se ga je lepo število poslušalcev, je uršulinka s. Andreja, ki je po petnajstih letih misijonarjenja v Peruju in Venezueli zadnja tri leta preživela v Sloveniji – bila je profesorica vere in kulture na Slomškovi gimnaziji v Mariboru, sodelovala je pri programu Ecclesia Svetopisemske družbe, poznamo pa jo tudi kot kolumnistko Božjega okolja – najprej začela pripoved o novem klicu v misijone.

Pogovorni večer je vodila sodelavka Družine Katarina Ropret. FOTO: Siniša Kanižaj

FOTO: Siniša Kanižaj

»Ko rečem, da grem v Senegal, me kar malo pretrese. Lani sem si rekla, da zdaj pa ostanem v Sloveniji in končno lahko delam za slovensko Cerkev in našo drago Slovenijo, potem pa je prišlo presenečenje, povabilo v Senegal,« je začela pripoved uršulinka, zatem pa se je navezala na svežo knjigo Hoja za Marijo (Založba Družina), v kateri so zbrane misli Tomaža Kempčana o Božji Materi.

FOTO: Siniša Kanižaj

»Tudi če bo tvoja, samo da bo punčka«

Knjiga in priprava na odhod v Afriko je bila zanjo priložnost, da se je ponovno ovedela svoje povezanosti z Marijo. Ko je mami leta 1990 povedala, da bo odšla k uršulinkam, ji je ta zaupala, da sta štirinajst dni pred njenim rojstvom z možem poromala na Sveto goro in pred milostno podobo prosila, da bi se jima po dveh fantkih rodila deklica. »Marija, glej, tudi če bo tvoja, samo da bo punčka,« je molila. Ob Andrejini napovedi vstopa v samostan se je mama tega spomnila in ji rekla: »Ja, Marijina si.«

Vsakič, ko grem k obhajilu, Marija razgrne svoj plašč in poskrbi, da je Jezusu, ko se združi z mano, pri meni lepo.

Sicer ji hčerkine odločitve za posvečeno življenje ni bilo lahko sprejeti, šest mesecev je jokala, ker jo je bilo strah, kako bo sploh zmogla ostati v samostanu, ko pa sta s tatom poromala na Sveto goro, se je pomirila. »Začutila je mir in veselje, da bo Marija poskrbela, da bo z menoj v redu.« Na vprašanje, ali so doma gojili marijansko duhovnost, je s. Andreja odgovorila, da so vedno, ko je doma kaj zaškripalo, ko se je brat »razbil« in skoraj umrl, ko sta se mama in tata sprla, poromali k svetogorski Mariji.

FOTO: Siniša Kanižaj

Marija razgrne svoj plašč

Odnos z nebeško Mamo je sama spletala v otroštvu, ko je po nekem vzgibu na poti v šolo po strmem bregu začela moliti O, Gospa moja. V noviciatu, ko se ji je zdelo, da »ovinkov ne bo zvozila«, se je po pripravi posvetila Mariji po sv. Ludviku Mariji Grignonu Montfortskem. »Od takrat vse, kar koli duhovnega dobrega naredim, pripada Mariji in ona s tem razpolaga. In vsakič, ko grem k obhajilu, Marija razgrne svoj plašč in poskrbi, da je Jezusu, ko se združi z mano, pri meni lepo.«

Ni cilj, da treniram in bom zvečer lahko rekla: 'Vau, danes sem ponosna nase'. To ni duhovno.

S. Andreja je povedala, da je zadnja tri leta v Sloveniji doživela kot Božje darilo, saj zdaj, pri 55 letih, doživlja, da po zelo intenzivnem obdobju v misijonih tudi telo govori, da potrebuje umiritev: »Zelo nevarno je, da se izgubiš v zunanjih dejavnostih.« Na Slomškovi gimnaziji je tudi premagala odpor do poučevanja, ki ga je imela pred tem. Dijaki so jo očarali, je povedala, »toliko se nam je dogajalo v razredu«. Zato je lahkega srca sprejela novico, da bo v Senegalu poučevala.

»Nekaj že brsti«

Na vprašanje, kako je v tem zadnjem obdobju doživela slovensko domovino, je izrazila navdušenje nad tem, kako živa je slovenska Cerkev, »kaj dela Gospod med nami, po nas in z nami. To, kar je bilo prej dobro stoječe, se umika, in ni še čisto jasno, kaj prihaja. A nekaj že brsti,« je dejala. »Vedno sem bila fascinirana, ko smo različni skupaj poslušali Božjo besedo in poslušali, kaj se je Gospod odločil, da bo storil.« Obenem je kot boleče doživljala, da nekateri odgovorni ne razumejo sprememb ter se oklepajo moči ali struktur in želijo podaljševati nekaj, kar je že »mimo«.

S. Andreja gre novi življenjski izkušnji naproti. FOTO: Siniša Kanižaj

In kaj je ključno za to, da bi se Cerkev prenavljala in rasla? S. Andreja Godnič je ponudila odgovor, kako vsak lahko živi duhovno. »Ni cilj, da treniram in bom zvečer lahko rekla: 'Vau, danes sem ponosna nase'. To ni duhovno,« je dejala. Pomembno je, da namesto poslušanja lastne »kasete«, katerih standardov vse še ne izpolnjujem, in gledanja, kje mi je spodletelo, grem naravnost k Mariji, k Jezusu in se učim, kako na svoj lasten, izviren način biti z Gospodom. »Tako se krepi naše skupinsko delo s Sveto Trojico, z angelom varuhom, s tvojim zavetnikom, z Marijo.«

Mlade privlači mistika

O današnjih mladih je dejala, da jih privlači okus svetega, mistika, svetost, ki jo je njena generacija še okušala, vendar nekoliko izgubila. »Zdaj so pa oni bolj pobožni, kot smo mi. A ni lepo?« je vprašala. Sicer pa meni, da mladi – tudi ko med redovnicami ali redovniki ne morejo izkusiti, da je Jezus živ – Božjo bližino doživijo pred zakonskih parov – takšnih, ki niso idealni, popolni, a po tridesetih ali štiridesetih letih živijo predanost drug drugemu v vsem: prek njih mladi izkusijo, da je Bog še živ.

FOTO: Siniša Kanižaj

Zavrnila je predstavo, da je redovnikom lahko živeti duhovnost, ker je ta na njihovem rednem urniku. Naštela je skušnjave, ki se je lotevajo, ko se zjutraj odpravlja k molitvi. A če jih premaga, zasliši blage Jezusove besede: »Z vsako skušnjavo, ki jo premagaš, daš meni slavo.« Posvečeni po njenih besedah potrebujejo ob sebi laike in njihovo karizmo; njihovo vsakdanjo zvestobo družini, službi, državi, župniji. »Veselimo se, da Gospod dela čudovite reči. Ne zato, da bi bili popolni, ampak da bomo njegovi, ne da bi bili zgled, pač pa da bi z vsem bitjem in brez sramu pričevali.«

»Zakaj drugam, ko vas rabimo v Sloveniji?«

Pogovor je prinesel še vrsto drugih odgovorov in vprašanj, med drugim o tem, kako laiki lahko gojimo duhovno življenje, o sprejemanju bolečin in preizkušenj ter o askezi, ob koncu pa je iz ene od poslušalk iz srca privrelo vprašanje: »Kako zelo bi Slovenci tukaj potrebovali takšne misijonarke in misijonarje, kot ste vi, zakaj vas pošiljajo drugam?«

FOTO: Siniša Kanižaj

S. Andreja je povedala, da je njeno provincialko poklicala provincialka uršulink iz Senegala in jo prosila, da bi ona uršulinka prišla k njim. »Veš, da bi šla,« je sprejela ta klic – pa čeprav se pri svojih letih veliko teže odpravi v misijone, kot se je nekoč v Peru: tu je med drugim francoski jezik, ki se ga mora učiti in »ga njeni možgani nočejo več spustiti noter, ker ni prostora«. S. Andreja poudarja pomen pokorščine: »Najbolj odmevne stvari, ki smo jih lahko skupaj delali, so bile vedno sad pokorščine ali pa sad moje skupnosti. Ker Andreje Godnič ni, če ni uršulink. Gospod se vedno zgodi, ko je manj Andreje. Saj veste, mame, očetje, da ne gre drugače.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Več v prihodnji tiskani številki Družine.