Gospodov klic je bil tih, a vztrajen

Življenjske zgodbe letošnjih novomašnikov so enake v eni sami točki – zaslišali in odgovorili so na Gospodov klic, ki jih je vabil, naj gredo za njim. Korak ni bil pri vseh enak. Nekateri so stopali brez hujšega napora, drugi so se na poti borili s trnjem, vzponi in padci, kot so sami povedali. Zato smo povabljeni, da jih na duhovniški poti podpremo z molitvijo. Luka Anžič Iz kmečke družine Luka Anžič prihaja iz župnije Ihan. Rojenega v svetem letu 2000 so ga starši zaupali v varstvo evangelistu Luku. »Gospodu sem hvaležen, da sem odraščal v kmečki družini. Poleg staršev imam še starejšega brata, ki je poročen in že ima mlado družino. V času osnovne šole sem hodil k verouku v Ihan, v samostanu sester svetega Križa na Mali Loki pa sem sodeloval kot ministrant,« je Luka hvaležen za vesela otroška leta. Preko molitve začutil klic v duhovništvo »Ko sem prvič zaslutil Božji klic, da me mogoče Bog kliče v duhovništvo, sem preko osebnega odnosa z Bogom in Devico Marijo (molitev, zakramenti ...), služenja kot ministrant, pevec in animator ter ob znamenjih, ki mi jih je Gospod v svoji dobroti dal, prepoznaval resničnost tega klica in nanj odgovoril. Tako sem po srednji šoli stopil na pot priprave na duhovništvo,« pove Luka o klicu na pot duhovništva. Luka je od Gospodovega klica naprej hvaležen za Njegovo ljubezen, ki jo ob tem prepoznava, pa tudi Devici Mariji, ki ji izroča svoje srce. Želi si, da bi v življenju izpolnjeval le Njegovo voljo. »Hvaležen sem tudi vsakomur, ki za nove duhovne poklice in že poklicane Gospodu daruje svoje molitve, bolezni, trpljenje in skrite žrtve. Naj to Gospod po priprošnji svoje Matere Marije povrne z blagoslovom in večnim življenjem pri sebi,« še pove. »GOSPOD, TI VSE VEŠ, TI VEŠ, DA TE LJUBIM« Za novomašno geslo sem izbral besede: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« Središče duhovnikovega delovanja oziroma življenja je ljubezen do Gospoda in posledično do njegove Cerkve. V izbranih besedah se izraža želja, da bi bilo vse moje življenje naravnano na Gospoda, da bi vsak dan duhovništva prepoznal njegovo zvestobo, odpuščanje in ljubezen ter da bi na Gospodovo ljubezen odgovarjal ne le v besedah, ampak predvsem v dejanjih. Gospod nam je največjo ljubezen izkazal na križu, zato lahko te besede beremo v luči odgovora na to ljubezen. Iz njih se h Gospodu dviga prošnja za zvestobo in sprejetje križa, kadar in kakor bo potrebno. Na križu je Gospod izrekel besede odpuščanja, zato so izbrane besede spodbuda k človekovi ponižnosti in prošnji za odpuščanje, kadar se odvrnemo od njega v svojih slabostih in padcih. To se neposredno povezuje z zakramentom svete spovedi. Daritev na križu – njegovo dejanje ljubezni se ponavzočuje pri vsaki sveti maši, ki je nedoumljiv Gospodov dar, po katerem na poseben način ostaja navzoč med nami. Ko se čudimo Božji ljubezni, se mi zdi edini primeren odgovor naše prizadevanje za zedinjenje z Gospodom: z vztrajnostjo vsak dan globlje vstopati v skrivnost Božjega povabila. Ko je Gospod na križu izkazal največjo ljubezen, je pod križem ostala zvesta Devica Marija, njegova in naša mati. Ona je bila izbrana, da je svetu rodila Boga in da ga je v ponižni in zvesti ljubezni spremljala od rojstva do trpljenja, smrti in vstajenja. Kasneje je spremljala tudi prvo Cerkev. Kot spremlja svojega in Božjega Sina, spremlja tudi vsakega duhovnika in oblikuje njegovo življenje, da lahko ves pripada Gospodu. Tako se v novomašnem geslu strnejo: križ, sveta evharistija in Devica Marija. Gospod želi, da se zedinimo z njim, in mi smo poklicani, da odgovorimo na to Božje povabilo. Gregor Anton Capuder Prihaja iz župnije Moravče Gregor Anton Capuder prihaja iz župnije Moravče, je najstarejši izmed petih otrok. Skupaj s sestrami Alenko, Marjano in Andrejo ter bratom Matjažem je otroštvo in mladost preživljal v domačem kraju, vpet tako v župnijske kot tudi širše krajevne dejavnosti v Moravčah. Družinske vezi so močno prepletene tudi z Argentino, kamor so po vojni bežali mamini starši. Obiskoval je Gimnazijo Ledina na Resljevi cesti v Ljubljani, študij pa najprej začel na Ekonomski fakulteti, nato pa nadaljeval na Pedagoški fakulteti. Tesno vpeti v župnijsko dogajanje »Že od malih let smo vsi člani družine tesno vpeti v župnijsko dogajanje. Najprej sem bil pevec v otroškem pevskem zboru Zvončki, nato dolga leta ministrant, animator na oratoriju ter bil dejaven v mladinski skupini. Kratko obdobje sem pel tudi v študentskem zboru. Poleg župnijskih dejavnosti sem bil član Pihalne godbe Moravče, kjer sem igral klarinet. Rad pa sem sodeloval tudi pri predstavah mladinske dramske skupine Kulturno-izobraževalnega društva Limbar,« o dejavnostih vseh članov družine v župniji pove Gregor Anton. Klic je prišel tiho Kljub sodelovanju v župniji misel na duhovništvo v otroštvu in mladosti ni bila močno prisotna. Pravzaprav je klic prišel tiho, a močno, šele ko je bil že študent 2. letnika razrednega pouka na Pedagoški fakulteti. »Pri čisto običajni maši sredi tedna so me nagovorile duhovnikove besede, da je človek najbolj srečen takrat, ko uresniči to, kar je Bog položil v njegovo življenje. To mi je prvič vzbudilo resno razmišljanje o tem, kakšni so moji cilji za življenje, kam me žene, kaj si želim. Bolj redno sem se začel zatekati v molitev, vsak dan obiskovati mašo, premišljevati Božjo besedo in postajal sem bolj dojemljiv za okolje in dogodke okoli sebe. Sčasoma sem spoznaval, da me Bog kliče v duhovništvo in da misli resno, saj sem njegova povabila zaznaval v različnih situacijah. Tudi v sebi sem postajal vedno bolj miren in vesel ob tej misli.« Pri potrditvi klica so mu pomagali tudi domači duhovniki in nekaj prijateljev duhovnikov, ki so opravljali pastoralno prakso v Moravčah. Zadnji dve leti pred diakonskim posvečenjem je študij teologije in formacijo opravljal v Rimu, kamor se po novi maši tudi vrača na študij magisterija oz. licence. »ZVEST JE TA, KI VAS JE POKLICAL« (1 Kor 1,9) Besede, izbrane za novomašno geslo »Zvest je Ta, ki vas je poklical«, so se me globoko dotaknile ob branju Prvega pisma Korinčanom (prim. 1 Kor 1,9). Razodevajo temeljno resnico, da pobuda prihaja od Boga. On prvi pokliče in povabi ter zvesto vodi človeka skozi življenje. Ta nam prinaša različne preizkušnje, a kadar človek živi v zavedanju, da ga na vsakem koraku spremlja Bog, postane vse lažje – ne glede na to, če svet in družba mislita drugače. Njegova zvestoba je kakor sidro, ki nam daje moč, da vztrajamo in hodimo po poti za Njim. Janez Gorenc Prelom na Ignacijanskih duhovnih vajah Janez Gorenc se je rodil leta 1988 v Ljubljani. Odraščal je v družini s štirimi otroki, z bratom in sestrama. Po opravljeni maturi na Gimnaziji Šentvid se je vpisal na Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. »Ko gledam nazaj, je bilo obdobje študija zame zelo plodovito, predvsem z vidika poglabljanja vere in zorenja. Na določeni točki študentskih let sem se znašel pred vprašanjem, ali je vprašanje vere pogojeno le z okoljem, v katerem sem odraščal, kulturno pogojeno, ali pa je za tem še kaj drugega. Ta kriza je v meni postopoma poglobila željo po tem, da bi odnos z Gospodom vzel zares in ga tudi poglobil. Tako sem prišel v stik z ignacijanskimi duhovnimi vajami. Preko njih sem nato postopno odkrival, kako Bog konkretno deluje v mojem življenju – direktno ali pa preko različnih ljudi, ki jih srečujem,« je o klicu, ki ga je počasi in povsem prevzel, povedal Janez. Redovništvo pisano na kožo Ob spoznanju Božje ljubljenosti in spremljanja je v njem rasla tudi zavest, da je od Gospoda že veliko prejel in da lahko nekaj da tudi drugim. »V študentskih letih sem se tako počasi začel vedno bolj vključevati v dejavnosti domače župnije Ljubljana - Dravlje. Postopoma pa je v tem obdobju na površje začelo prihajati tudi vprašanje poklicanosti. Že od samega začetka se mi je zdela misel na duhovništvo in redovništvo pisana na kožo. Prav zaradi izkušnje duhovnih vaj sem se nato odločil za Družbo Jezusovo,« je Janez opisal obdobje pred vstopom v noviciat po zaključeni diplomi leta 2016. Študij v Genovi, Rimu, Parizu in Ljubljani »Večino svojega jezuitskega življenja sem preživel v tujini. Prvi dve leti noviciata v Genovi sta bili namenjeni predvsem duhovnemu zorenju in preverjanju poklicanosti preko različnih preizkušenj (eksperimentov). Po končanem noviciatu in izrečenih prvih zaobljubah sem bil poslan na študij filozofije v Rim. Po dveh letih študija sem bil nato poslan v Ljubljano, kjer sem deloval v Jezuitskem kolegiju kot ravnatelj študentske rezidence.« Na to obdobje ima izredno lepe spomine, še danes ima občutek, da je veliko več prejel, kot pa dal. Po dveh letih pastoralnega dela je odšel na študij teologije v Pariz, na fakulteto Loyola Paris. Lani je bil v Parizu posvečen v diakona in po končanem študiju zopet poslan v Ljubljano. V zadnjem letu je pastoralno deloval kot ravnatelj študentske rezidence v Jezuitskem kolegiju v Ljubljani in kot diakon v župniji Ljubljana - Dravlje. »… KER JE TUDI MENE OSVOJIL KRISTUS JEZUS« (Flp 3,12) Stavek iz Pisma Filipljanom sem si izbral predvsem zato, ker po svoje povzema bistvo tistega, kar je najbolj ključno pri hoji za Kristusom. V prvi vrsti je Gospod tisti, ki se je v Jezusu Kristusu spusti do človeka. Srečanje s Kristusom je srečanje z Božjo ljubeznijo, ki človeka ne pusti hladnega. Vse, kar delamo, naj bi bilo v luči te Božje ljubezni, ki jo prinašamo v svet tam, kjer smo. To se mi zdi nekaj, kar je še posebej lastno duhovniškemu poklicu – biti v službi Božje ljubezni in nanjo kazati, kako je že dejavna med brati in sestrami. S to prošnjo za milost grem tudi v mašniško posvečenje, da bi me Božja ljubezen še naprej oblikovala in preoblikovala. Dominik Papež Dominik Papež prihaja iz kmečke družine s petimi otroki. Kot drugorojenec je otroška leta preživel v majhni vasici Brezovi Dol v župniji Ambrus. Osnovno šolo je obiskoval še z dvema sošolcema do 4. razreda v Ambrusu, nato pa v Ivančni Gorici. Študij je želel nadaljevati na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, vendar se je že na začetku izkazalo, da bo to pretežko zanj. Zato se je vpisal na Srednjo gradbeno, geodetsko in ekonomsko šolo v Ljubljani za Bežigradom. Po končani poklicni maturi se je vpisal na Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo, smer geodezija. Živo srečanje z Bogom »Življenje me je v mladosti vodilo skozi različne preizkušnje, v katerih pa sem se tako močno srečal z Bogom, da sem se odločil posvetiti mu svoje življenje. Bil sem duhovno slep, ampak sem spregledal in mnoge je to moje veliko navdušenje nad Bogom zelo presenetilo. Leta 2008 sem se spreobrnil in leta 2009 tik pred diplomo za diplomiranega inženirja geodezije vstopil najprej k frančiškanom v želji, da bi kot sv. Frančišek v vsej preprostosti in bratstvu mogel zaživeti posvečeno življenje in v Kristusovi ljubezni oznanjati evangelij. V šestih letih skupnega življenja nismo našli skupnega jezika, zato sem moral skupnost zapustiti in iskati pot za Gospodom drugje,« iskreno pove Dominik. »V tem času je vera v Gospoda rasla in se krepila, čeprav sem doživel to kot težko preizkušnjo. Bog mi je postal Oče, najboljši prijatelj in brat. Začel sem iskati pot naprej. Preselil sem se k svojemu birmanskemu botru Jožetu Plutu, ki je bil v tistem času župnik v stolnici v Ljubljani, kjer sem končal 5. letnik magistrskega študija na Teološki fakulteti.« V župniji je pomagal kot izredni delivec obhajila, zakristan, varnostnik, kuhar ter pomočnik pri pastorali z mladimi. Bratstvo je našel pri kapucinih »Leta iskanja Gospodovih stopinj so mi prinesla veliko veselja in trpljenja, pa tudi tesnejšega, iskrenejšega in bolj osebnega odnosa z Bogom. Življenje me je brusilo v potrpežljivosti, odpovedovanju sebi in lastnim željam in me peljalo v globino iskanja, kaj Gospod hoče, da storim. Moja vera je ostala in se preko vseh preizkušenj življenja poglabljala. Ljubezen do Kristusa in želja po podaritvi življenja zanj je rasla naprej, zato sem želel to željo po Frančiškovem slogu življenja v uboštvu živeti še naprej tudi v konkretni vidni obliki. Že od prej sem poznal nekaj bratov kapucinov, pri katerih sem vedno občudoval iskreno in pristno bratstvo, ki sem ga prej tako zelo pogrešal. Pri bratih kapucinih sem zaznal, da v ljubezni in veselju izžarevajo ponižnega Kristusa. Brat je v Kristusu enak bratu, nihče ni večji, v vseh sem videl vesele Gospodove služabnike. Leta 2016 sem zato vstopil v kandidaturo v Vipavskem Križu in po enem letu začel redovno pot pri bratih kapucinih. Moja vzgoja za kapucinsko življenje se je nadaljevala v postulatu v italijanski Lendinari, kjer sem po dveh letih nato začel noviciat v Camerinu v srednji Italiji.« Po letu preizkušnje je dal prve zaobljube v kapucinskem redu in z novo redovno obleko nadaljeval redovno vzgojo v Milanu. Tam je veliko delal z reveži. »Pomagal sem v verjetno največji menzi za reveže na svetu, saj kapucinska duhovnost temelji prav na tem, da gremo k ljudem, h katerim nihče noče iti. V tem času sem končal tudi magistrsko delo na področju duhovnega spremljanja umirajočih in se preselil v Ljubljano. Nad omenjenima dvema tematikama sem bil tako navdušen, da sem začel delo v župnijski Karitas z brezdomci in družinami v stiski, pa tudi s pridobivanjem izkušenj duhovnega spremljanja umirajočih v Ljubhospicu.« 23. septembra 2023 je naredil večne zaobljube in dokončno postal kapucin. »V tem času sem zares začutil navdušenje nad tem, da rad oznanjam Kristusa ne samo z zgledom, pač pa tudi z besedami. Še posebej pri delu z umirajočimi sem začutil globok Gospodov klic v duhovništvo, saj sem si želel, da bi osebi, ki jo poslušam, lahko podelil vse potrebne zakramente. 10. novembra 2024 sem bil tako posvečen v diakona. V tem dveletnem obdobju se je hrepenenje, da bi postal duhovnik, še bolj poglabljalo in krepilo. V meni torej še vedno gori želja, da bi v Frančiškovi obleki kot kapucin vedno mogel govoriti o Njem, ki me je prvi ljubil. Oznanjati želim preprostost Kristusovega življenja in pričevati o Njegovem večnem in brezmejnem usmiljenju. Vse, kar si želim, je, da bi vedno izpolnjeval to, kar si je Oče zamislil zame že od vsega začetka.« »ŽENA, GLEJ, TVOJ SIN … GLEJ, TVOJA MATI« (Jn 19,26-27) Za novomašno geslo sem si izbral Jezusove besede s križa »Žena, glej, tvoj sin ... glej, tvoja mati« (Jn 19,26-27), ki sem jih doživel v pomenljivih sanjah 14. septembra 2008 ob svojem spreobrnjenju. Te besede sem začutil v sanjah kot tiste, ki jih Jezus govori meni osebno. Najprej mi je dal svojo mater za mojo duhovno mater in zaščitnico v mojem življenju, pa tudi kot zgled, ki ga je treba poslušati in posnemati. Iz tega razloga sem si za diakonsko posvečenje izbral njene besede kot geslo: »Karkoli vam reče, storite« (Jn 2,5). In Jezus mi sedaj s križa z novomašnim geslom naroča, naj gledam Marijo kot tisto pravo pot in smerokaz za njim v duhovništvo. On me je na križu odrešil in dokončno izbral, Marijo pa mi je postavil za duhovno mamo, ki me bo vedno varovala pod svojim brezmadežnim plaščem svoje materinske ljubezni. Celotno geslo me uči, kako ne pobegniti iz trpljenja in stiske in vztrajati skupaj z Marijo pod Jezusovim križem na poti življenja v ponižnosti in preprostosti služenja drugim. Naj prav po Mariji vedno prihajam k Jezusu in izprosim svetu milosti, ki jih svet tako zelo potrebuje. Timotej Fijavž Vivod Na poti postopnega zorenja »Moja pot do duhovništva se ni začela z eno samo hipno odločitvijo, ampak je to pot postopnega zorenja. Začela se je že doma, nato je rasla v domači župniji in se končno oblikovala ob ljudeh, ki so mi s svojo vero, preprostostjo in služenjem pokazali lepoto življenja, darovanega Bogu in ljudem,« o korakih na poti za Gospodom pove Timotej. Rodil se je 20. avgusta 1999 očetu Božidarju in mami Blaženki. Otroštvo je preživel v Slovenskih Konjicah skupaj s starši, starejšo sestro, mlajšima bratoma in starimi starši. V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo, nato pa je šolanje nadaljeval na Srednji zdravstveni šoli v Celju. Po končani srednji šoli je opravil še dodatni maturitetni predmet na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Močan zgled domačega župnika »Pomembno vlogo na moji poti do duhovništva je imela domača nadžupnija svetega Jurija v Slovenskih Konjicah. Po birmi sem se kot ministrant in animator dejavneje vključil v njeno življenje. Ob tem sem vedno bolj spoznaval, da me dejavnosti, povezane s Cerkvijo, veselijo in napolnjujejo. Kar se je najprej kazalo kot veselje do sodelovanja v župniji, je postopoma postajalo tudi razločevanje duhovniškega poklica. Pri tem mi je bil v veliko pomoč domači arhidiakon Jože Vogrin. S svojo duhovniško držo, zvestobo in skrbjo za ljudi mi je bil močan zgled dobrega duhovnika. Ob njegovi podpori ter ob redni molitvi in zakramentalnem življenju se je v meni utrjevalo zaupanje, da smem na Božji klic odgovoriti in stopiti na pot priprave za duhovništvo,« o pomenu domače župnijske skupnosti pove Timotej. Hvaležen za vso podporo Tako je jeseni leta 2019 vstopil v propedevtični letnik v Šmarju pri Jelšah, nato pa pot priprave na duhovništvo nadaljeval v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. »Leta v semenišču so bila zame čas osebne, duhovne in študijske poglobitve. Ko danes gledam nazaj na prehojeno pot, čutim predvsem hvaležnost za vse ljudi, po katerih me je Gospod vodil do duhovništva, hkrati pa tudi odgovornost do poslanstva, ki mi bo z duhovniškim posvečenjem zaupano. Ob tem vas prosim, da molite za nove duhovniške, redovniške in misijonske poklice ter za svetost in stanovitnost vseh poklicanih.« »DA BI BILI Z NJIM« (Mr 3,14) Za svoje novomašno geslo sem izbral besede iz Markovega evangelija: »Da bi bili z Njim.« Jezus je apostole najprej poklical, da bi bili z Njim, šele nato jih je poslal oznanjat (prim. Mr 3,14). V tem vidim tudi bistvo duhovniškega poklica: duhovnik je najprej poklican k osebni bližini z Gospodom, iz tega odnosa pa izvira njegovo služenje. Tudi sam sem klic v duhovništvo najprej doživljal kot željo, da bi bil z Gospodom: da bi se v evharistiji, zakramentalnem življenju in ob redni molitvi napajal iz njegove bližine. Iz te bližine z Jezusom pa se je rodilo tudi hrepenenje, da bi njegovo ljubezen prinašal in oznanjal drugim. Kot duhovnik želim ljudem prinašati Kristusa, posebej v evharistiji in pri podeljevanju zakramentov. Zavedam se, da bodo moje roke in moje besede postale orodje, po katerem se bodo ljudje srečevali z Gospodom. Zato si želim, da bi po mojem duhovniškem služenju Kristusova ljubezen in milost dosegali srca ljudi ter jih vodili k Njemu – »da bi bili z Njim«. Uredil Karlo Smodiš

Dostop do članka (47174)

Gospodov klic je bil tih, a vztrajen

Gospodov klic je bil tih, a vztrajen

Luka Anžič

Iz kmečke družine

Preko molitve začutil klic v duhovništvo

Od Selščka do Dunaja

Narodotvorna Cerkev

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.