Gosi poznamo več vrst, najbolje seveda domačo gos, katere izvorna vrsta je siva gos, največja z naše celine. Še vedno je med najbolj vpadljivimi, v majhnem številu gnezdi tudi pri nas, velika večina teh mogočnih ptic, ki z značilnimi klici opozarjajo nase v zraku, ko letijo nad nami v klinasto oblikovani jati, pa so gostje s severa. V sredozemske kraje se selijo zato, ker jih pozimi ne pokriva snežna odeja, če pa jo, je to le naključno in traja kratek čas. Sneg jim namreč skrije hrano, to so različne zeli in trave ter semena, kajti gosi so rastlinojede.

Nekoliko manjša od sive je beločela gos (Anser albifrons), ki velja za pravo prebivalko tundre, torej krajev, kjer vladajo zares izjemne zimske razmere. Kot že ime pove, ima izrazito belo čelo, ki je dobro vidno že od daleč, na trebuhu pa ima na sivorjavi podlagi temne proge. Mladostne ptice teh prog nimajo. Beločela gos nastopa v dveh podvrstah oziroma rasah, v strokovnih krogih prihaja celo do nasprotujočih si mnenj, da gre pravzaprav...