Govor anglikanskega primasa ekumenski vrhunec škofovske sinode
Govor anglikanskega primasa ekumenski vrhunec škofovske sinode
Govor primasa svetovne anglikanske skupnosti, nadškofa Rowana Williamsa, na škofovski sinodi, ki bo v Rimu zasedala do 28. oktobra, je bil označen kot 'ekumenski vrhunec'. Canterburyjski nadškof je minulo sredo zvečer nagovoril papeža in vse zbrane škofe.
V svojem predavanju je primas Williams izrekel pohvalo drugemu vatikanskemu cerkvenemu zboru, češ da je predvsem 'prenovil podobo krščanskega človeka'. Verniki morajo v današnjem svetu kazati 'obraz človečnosti, na katerem odseva vedno rastoča ljubezen'.
Kristjani se lahko odkrito upremo 'neresničnemu in ponorelemu svetu', v katerem ljudi zapeljuje sodelovanje v finančnih sistemih in oglaševanje, meni anglikanski primas. Odgovor nam ponuja z Božjo modrostjo prežeta krščanska meditacija, osvobojena lastnega ega.
Da bi ponovno poživili krščansko vero v zahodni družbi, je primas Williams opozoril na ekumenske duhovne skupnosti, ki odsevajo navdušenje nad vero izven konfesionalnih meja. Pri tem je posebej omenil Taize v Franciji in Skupnost sv. Egidija v Italiji. Bolj ko se krščanske veroizpovedi oddaljujejo druga od druge in si medsebojno očitajo 'tavanje v temi', toliko bolj neverodostojno je njihovo sporočilo.
Nadškof Williams se je zavzel za 'duhovni ekumenizem' in duhovna omrežja, kot je denimo benediktinska 'World Community for Christian Meditation' (svetovna skupnost za krščansko meditacijo). Ob zaključku nagovora se je angikanskemu primasu pridružil tudi papež, ki je pozorno prisluhnil predavanju.
V pogovoru za Radio Vatikan je anglikanski primas poudaril pomen koncila, ki je široko prekoračil meje katoliške Cerkve: »Zasedanje je bilo izrednega pomena. Bil sem najstnik, ko se je koncil pričel, in dejaven anglikanec, in kar se je sprva zdelo kot nekakšna zanimiva, vendar eksotična in močno oddaljena prireditev, je nenadoma postala razumljiva in ni več delovala osredotočena zgolj sama nase. To se je dotaknilo mene in številnih drugih. Odkrili smo dotlej neznano transparentnost katoliške Cerkve, papeža Janeza XXIII. pa smo doživeli kot dar celotnemu krščanstvu.«
Verniki njegove Cerkve so ugotovili, 'da nenadoma tudi druge krščanske Cerkve razmišljajo o tem, kako bi izboljšale določene stvari'. Posledično je bogoslužna reforma v katoliški Cerkvi spodbudila celo vrsto bogoslužnih reform tudi po drugih Cerkvah.
Sicer pa je pot krščanskih Cerkva proti edinosti in k skupnemu pričevanju 'dosti bolj strma, kot smo si nekdaj predstavljali', meni primas Williams in priznava, da je včasih tudi 'malce razočaran'. Spomnil se je tudi, 'kako smo nekdaj mislili, da je v Cerkvi in v politiki vse mogoče', toda takrat, je prepričan danes, so bili še polni ustvarjalnega zaleta in naivnosti.
'Nikoli več nazaj' pa je potrebno zapisati ob 'povsem novih oblikah skupne molitve', je še dejal canterburyjski nadškof. »V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem bil še otrok, je bilo popolnoma nepredstavljivo, da bi molili skupaj s katoličani. Niti očenaša nismo molili skupaj.«
Foto: Radio Vatikan



