Nadaljevanje iz: Grahovo – napadalci partizani in branilci domobranci [5]

V Spominskem parku v Grahovem pri Cerknici je bila 6. aprila 2014 spominska slovesnost z blagoslovitvijo spomenika s farnimi ploščami z imeni domačinov, ki so jih ubili komunisti, ki ga je postavila Nova Slovenska zaveza.

V posvetilnem napisu na spomeniku piše: »Mučencem revolucije. Na tem kraju so leta Gospodovega 1943 posadko domobrancev slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti bratje po rodu tujci po misli. Slišim gozdov šumenje / časa neizprosni tek ... Čakamo strnjeni v prst, da rod, ki iz vaših poraja se vrst, zdrobil bo lažnivega molka okove, da spet pridobimo ukradeno čast, in vrne resnica vam voljo za rast.«

Na spomeniku sta dva seznama ubitih. Iz župnije Grahovo jih je napisanih 42: iz Grahovega 32, z Bločic ter iz Žerovnice in Lipsnja pa deset. Na seznamu branilcev (domobrancev), ki so jih umorili partizani med napadom v noči na 24. november 1943 je napisanih 32 imen.

Po 70 letih strahu in molka so ubiti s strani komunističnih partizanov iz župnije Grahovo 6. aprila 2014 končno dobili dostojen spomenik. FOTO: Ivo Žajdela

Ubite so sežgali

V Grahovem so komunisti, tako kot v mnogih slovenskih krajih med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo, povzročili veliko trpljenja in smrti. Po demokratizaciji Slovenije so pri stari osnovni šoli postavili spomenik pesniku Francetu Balantiču. Tudi skupni grob žrtev partizanskega napada na Grahovo na pokopališču je dobil nagrobnik z napisom, spomenika s farnimi spominskimi ploščami pa ni bilo mogoče postaviti. Te je župnija dobila šele zdaj.

Ko je spomenik pred tedni začel dobivati prvo obliko, so cerkniški borci proti njemu zagnali hajko in v medijih so se vrstile zahteve po ustavitvi del na spomeniku, pozivali so državne organe, da postavitev spomenika preprečijo, zaželeli so si celo ustavne presoje (ker naj bi s spomenikom častili »naciste«). Zaradi medijskega enoumja odgovorov na te nesmisle, izlive nestrpnosti in izražanja totalitarizma dolgo ni bilo. Predsednik »Zveze borcev« Tit Turnšek je celo po televiziji pozival, naj damo »na mizo dokumente«, da vidimo, kaj se je dogajalo. Turnšek se je seveda sprenevedal, saj se o zločinih partizanov v Grahovem veliko ve: založba Družina je leta 2008 izdala knjigo s spomini duhovnika in domačina Vinka Šege z naslovom Dano tisto uro, v kateri je opisal zločinski napad partizanske Tomšičeve brigade na domobransko postojanko v Grahovem v noči na 24. november 1943. Na propartizanski strani je zapisov več, najbolj izčrpnega pa je v knjigi Tomšičeva brigada 1943 (3. del, 1989) podal Franci Strle. V obeh zapisih beremo o nepopisnem nasilju partizanov.

Spominska slovesnost ob postavitvi spomenika ubitim s strani komunističnih partizanov iz župnije Grahovo 6. aprila 2014. FOTO: Ivo Žajdela

Grahovo je zaradi nasilja komunističnih partizanov zelo nastradalo

Med pustošenjem v Grahovem v noči na 24. november 1943 so partizani umorili 32 domobrancev in tri domačine civiliste. Ubite so zmetali v gorečo Krajčevo hišo, da so zgoreli. Še več: ujete domobrance so prignali do goreče hiše, jih streljali in metali v ogenj. Med sežganimi je bil tudi France Balantič, eden največjih slovenskih pesnikov 20. stoletja.

Množični poboj Grahovčanov (civilistov) so partizani izvršili že poleti 1942, ko so umorili šest ljudi. 30. septembra 1943 so bili partizani krivi, da so nad Grahovo priletela nemška letala in vas bombardirala. Ubitih je bilo 24 domačinov. Že takrat je bilo trpljenje vaščanov nepopisno.

Do konca so Grahovo partizani opustošili 24. novembra 1943. Vas je torej zaradi nasilja komunističnih partizanov zelo nastradala. Vendar je ideološko nasilje nad vasjo trajalo vse do danes. Potem ko so domačini zoglenela trupa pokopali v skupinski grob na pokopališču, režim po vojni ni dovolil, da bi bil kakor koli označen; tam je bila desetletja le skromna gomila. Šele 70 let po velikem partizanskem zločinu v Grahovem je kraj dobil dostojen spomenik z imeni ubitih s strani komunističnih partizanov.

Na kraju partizanskega zločina že dolgo stoji »borčevski« spomenik, na katerem je slavilni napis, da sta tu Tomšičeva in Šercerjeva brigada uničili »belogardistično postojanko Grahovo«. V medijih smo brali o »spopadu spomenikov«, pri čemer neostalinistov nič ne zanima, da borčevski spomenik, ki je zaščiten kot »kulturni spomenik«, slavi zločin, zdaj pa je v Grahovem postavljen spomenik ubitim ljudem tega zločina.

Spominska slovesnost ob postavitvi spomenika ubitim s strani komunističnih partizanov iz župnije Grahovo 6. aprila 2014. FOTO: Tamino Petelinšek

Delo: Borci so prepričani, da je to prvi spomenik nacistom pri nas

Osrednji slovenski dnevnik Delo je 27. marca 2014 objavil članek o komaj dokončanem obeležju ubitim in pomorjenim domobrancem v Grahovem. V podnaslovu članka je bil tudi sledeči stavek: Borci so prepričani, da je to prvi spomenik nacistom pri nas. Navedli so izjavo predsednika ZZB Tita Turnška, da »novi spomenik poleg drugega zakriva spomenik NOB, da gre tu za vprašanje moralnih vrednot in za politično vprašanje vzpona ter slavljenja fašizma.«

Že bežen pogled na posvetilo na obeležju pove, komu je namenjeno: »Mučencem revolucije. Na tem kraju so leta Gospodovega 1943 posadko domobrancev Slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli.«

Spominska slovesnost ob postavitvi spomenika ubitim s strani komunističnih partizanov iz župnije Grahovo 6. aprila 2014. FOTO: Ivo Žajdela

Vaške straže so nastale v največji stiski, kot samoobramba

Kaj se je torej na tem kraju zgodilo, zakaj je ta spomenik nekaj več kot navadna farna spominska plošča? 23. novembra 1943, ko je Grahovo obkolila XIV. divizija, je tu stala Krajčeva hiša in v njej je bil sedež domobranske postojanke. V Grahovem je že v oktobru ali novembru 1942 nastala vaška straža – kot odgovor na 3. september 1942, ko so partizani v Starem trgu ubili kaplana Kramariča, v okolici pa še 11 resničnih in domnevnih »nasprotnikov OF«. Sicer pa so partizani že od jeseni 1941 izvajali svoj izključujoči »zakon o zaščiti slovenskega naroda«, Italijani pa z izgovorom, da vzdržujejo v deželi red, požigali vasi, prebivalce pa streljali kot talce oziroma jih odvažali v internacijo. Vaške straže so nastale v največji stiski kot samoobramba – za zaščito življenj in premoženja.

Spominske slovesnosti so se udeležili številni vidni predstavniki političnega življenja. FOTO: Tamino Petelinšek

Predpriprava na Grahovo: partizanski zločin v Pudobu

Poveljnik vaške straže v Grahovem je bil France Kremžar, eden izmed 17 članov prve slovenske nacionalne ilegale. Ob kapitulaciji Italije se je grahovska vaška straža s še nekaterimi drugimi umaknila v Pudob in 13. septembra 1943 jih je napadla Šercerjeva brigada skupaj z italijanskimi topničarji in tankisti. Del vaške straže v Kovačevi hiši se je tedaj vdal brez strela in ne da bi pred tem obvestil branilce v precej oddaljenem gasilskem domu, ki jih je vodil Kremžar. Kljub temu so »zmagovalci« izmed njih takoj odbrali vidnejše branilce in jih posebej zastražili: okrog 20 so jih potem odpeljali v kočevske zapore, od koder se večina ni vrnila, šest pa k jami Kozlovka in tam ubili.

Mašo je daroval župnik in dekan iz Begunj pri Cerknici Maks Ipavec. FOTO: Ivo Žajdela

Preživele branilce so zunaj postavili v vrsto in zanje ni bilo milosti

Grahovčani in drugi v gasilskem domu so se odločno upirali premočnemu nasprotniku. Milan Guček je v knjigi Strmi lazi (str. 347) takole pisal o tem boju: »Ker je bilo na obeh straneh dosti orožja in municije, razdalja med nasprotnikoma pa majhna, je grmelo, kot bi letela v zrak smodnišnica ... Čeprav je bila stiska v obkoljeni stavbi vse večja, se posadka ni hotela predati. Upali so na čudež ... In ob štirih zjutraj je na dolino legla megla. Noč in megla. Sedaj ali nikoli, je tedaj sklenil Kremžar« in z okrog 30 možmi, ki so se odločili za izpad, odšel iz utrdbe. Nihče jih ni ustavljal in kmalu so bili v varnem zavetju Javornika. Guček je zapisal, da ob ponovnem napadu ni bilo več odpora. Preživele branilce so zunaj postavili v vrsto in zanje ni bilo milosti. Kakih deset so jih kar tam, na balinišču, ustrelili in pustili ležati v opomin mimoidočim.

Župnik Maks Ipavec med blagoslovitvijo spomenika. FOTO: Tamino Petelinšek

Napad na Grahovo mora uspeti za vsako ceno

Dobra dva meseca kasneje, 23. novembra 1943, so bili Kremžar, Balantič in Grahovčani, ki so se rešili iz Pudoba, spet obkoljeni, tokrat v Krajčevi hiši v Grahovem. Nekateri so zvečer pred začetkom napada odšli s patruljo na Bloke in se ponovno rešili. Zaradi odhoda patrulje se je število branilcev zmanjšalo na okrog 50. Skušajmo si predstaviti, kakšno premoč so imeli napadalci, pa so se kljub temu temeljito pripravili za napad in celo top so privlekli iz Iške.

Milan Guček je v knjigi Šercerjeva brigada zapisal, da je bilo pred odhodom XIV. divizije z Javornika na sestanku političnih komisarjev in partijskih sekretarjev poudarjeno, da mora napad na Grahovo uspeti za vsako ceno, saj je bila to prva taka akcija po nemški ofenzivi. Za neposreden napad je bila določena Tomšičeva brigada, ostali dve pa sta bili razporejeni v zavarovanje napada. Branilci so se zmotno zanašali na oslabljenost nasprotnika in računali, da bodo v dobri uri dobili pomoč iz sosednjih postojank. V resnici je bila edina pomoč cerkniški poveljnik Rado Petrovič in dva ali trije domobranci z njim, ki so se okrog desetih zvečer kljub zasedam pripeljali z osebnim avtomobilom.

Spominsko slovesnost v Grahovem 6. aprila 2014 so motili levičarski »protestniki«, branilci in častilci komunističnih zločinov. FOTO: Ivo Žajdela

»Bratje po rodu« in »tujci po misli«

V začetku napada je bila večina branilcev s poveljnikom Kremžarjem v spodnjih prostorih postojanke. Napadalci so zasedli tudi dve sosednji hiši in od tam streljali na postojanko. Okrog polnoči se je oglasil top. Prve granate so padale po vasi, potem pa vedno bolj natančno zadevale Krajčevo hišo. Ko so napadalci začutili, da branilci omagujejo, so se približali hiši in pozivali k predaji. Najbrž hiša tedaj še ni gorela, vendar so nekateri, zlasti dve ženski, ki sta bili med njimi, že razmišljali o predaji. Domobranci, ki so sklenili ostati, so se tedaj povzpeli po stopnicah v nadstropje, dvanajst pa jih je po osmi uri zjutraj z dvignjenimi rokami odšlo skozi glavna vrata. Obe ženski in 17-letnega Jakopina, ki sploh ni bil domobranec, so po »zaslišanju« izpustili, devet pa so jih, kot je napisal Vinko Šega, ki je vse dogajanje opazoval iz župnišča, gnali do stranskih vrat goreče postojanke. Vsak ujetnik je moral tam stopiti na prag in partizan, ki je stal ob podboju, ga je ustrelil, da je padel v ogenj. Kakšno ravnanje z ujetniki, ki so bili hkrati tudi »bratje po rodu«.

Spomnimo se knjige Šercerjeva brigada in poročila o pogajanjih med XIV. divizijo in Nemci 11. decembra 1943 v Kočevju. Na predlog napadalcev, naj Nemci razorožijo domobrance, je nemški poveljnik odgovoril: »Sem vojak in ne morem prepustiti svojih tovarišev na milost in nemilost sovražniku.« V Grahovem ni bilo nobenega Nemca, ampak so si stali nasproti sami »bratje po rodu«, ki pa so si bili »tujci po misli«, in temu primerna je bila »obravnava« ujetnikov.

Levičarji so na spomenik domačinom, ki so jih ubili komunisti, lepili sramotilne letake. Njihovega »spomenika NOB« se ni nihče dotaknil, čeprav so na njem napisi o partizanskem velezločinu v Grahovem.

Ivo Žajdela, 35 zoglenelih trupel v Grahovem, Demokracija, 3. 4. 2014Ivo Žajdela, Partizansko uničenje Grahovega, Demokracija, 10. 4. 2014Ivo Žajdela, Zrak je bil poln sovraštva, Demokracija, 17. 4. 2014Ivo Žajdela, 45 let grob ni smel obstajati, Demokracija, 24. 4. 2014Maks Ipavec, Trg Staneta Semiča - Dakija v Grahovem, Demokracija, 15. 6. 2017Tine Velikonja, V ognju groze plapolam, Zaveza, št. 15, 12. 1994

Nasledniki zločincev o »spomeniku nacizmu«

Knjiga Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem nudi dober pregled, kje in kako so umirali Grahovčani v času od leta 1941 do 1945: več kot 20 jih je izgubilo življenje ob nemškem bombardiranju 30. septembra 1943, 35 jih je zgorelo ob napadu novembra 1943 in najmanj 10 so jih komunisti umorili po koncu vojne po vrnitvi iz Vetrinja oziroma v domačem kraju. Ali je torej mogoče spominsko obeležje tem ubitim istovetiti s spomenikom nacizmu? Ali bo obeležje umorjenim v Hudi jami, če ga bodo kdaj imele, tudi spomenik nacizmu?

 Levičarji so poleg spomenika »NOB« postavili tablo, da se trg sredi Grahovega, kjer je spomenik domačinom, ki so jih ubili komunisti, imenuje po Stanetu Semiču - Dakiju, komunističnem »narodnem heroju«, enem najhujših partizanskih morilcev in zločincev. FOTO: Ivo Žajdela

Postavitev spomenika in spominska slovesnost 6. aprila 2014

Na spominski slovesnosti 6. aprila 2014 je bila na prostoru pred novim spomenikom najprej maša, ki jo je daroval župnik in dekan iz Begunj pri Cerknici Maks Ipavec. Dejal je, da »prosimo usmiljenega Jezusa, da bi bili vedno miroljubni božji otroci, da ne bi nikoli dvignili gorjače, kot so to storili med vojno Kajni, ki so usmrtili toliko nedolžnih Abelov«.

Prva od dveh govorcev v kulturnem programu po maši Urša Knez je poudarila, »da je obramba življenja in človekovega dostojanstva naloga vsakogar izmed nas. Tem ljudem so poleg življenja vzeli tudi ime. Življenje jim je nemogoče vrniti, dolžni pa smo jim povrniti dostojanstvo.« Spomnila je tudi na žalujoče ženske grahovskih žrtev: »Brez zaščite so takrat ostale žene, brez pomoči matere in brez pogleda v jutri dekleta padlih. Vse skupaj so ostale same, osamljene, predvsem pa tako kot vse pobite žrtve tudi one brez imena.«

Spomenik umorjenim med partizanskim uničevanjem v Grahovem 24. novembra 1943 in drugim, ki so jih s tega območja umorili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Ženske v Grahovem trpele do obupa

Urša Knez je dejala, da ženske niso popustile pritiskom in so ohranile svojo vlogo branilk življenja. »Do obupa so trpele v fizičnih in drugih preizkušnjah v dneh in tednih po tragičnih dogodkih. In ko so se svetovni vojaški stroji ustavili in ko bi moralo nastopiti vsesplošno olajšanje, je za slovensko vdovo nastopila nova doba trpljenja, ki ni bila v ničemer lažja od prejšnje. Solze so se izjokale, oči posušile, srce je postalo že skoraj neobčutljivo za nove rane. Vedno znova so se pojavljali novi in novi ljudje brez sočutja, brez zmožnosti, da se vživijo v usodo slovenske matere, vdove. Bolečina in strah, ki sta mnogim obvladala življenje, se pri potomcih še danes kaže v umiku v popolno družbeno pasivnost.«

Spomnila je, da danes, ko nastopa »kot že ne vem katera generacija mater, se morajo naši otroci še vedno učiti, da so katoličani v svoji obrambni drži stali na napačni strani. Kot v posmeh spoznanju, da je ideja in politični sistem, zaradi katerega so bili katoličani žrtve napada, že zdavnaj izgubila boj s časom.«

V kulturnem delu programa so prebrali pismo nesojene ljubezni pesnika Balantiča s. Marije Mišič, sorodniki Franceta Balantiča pa so prebirali njegove pesmi.

Spomenik umorjenim med partizanskim uničevanjem v Grahovem 24. novembra 1943 in drugim, ki so jih s tega območja umorili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani so že do jeseni 1942 umorili 65 neoboroženih domačinov

Glavni govornik Anton Drobnič je omenil številne zločine komunističnih partizanov med vojno, ki so povzročili nujno (samo)obrambo pred njimi. V cerkniškem okrožju so že prvo leto »boja proti okupatorju« in pred nastankom prve vaške straže zverinsko umorili najmanj 65 neoboroženih Slovencev, med njimi 25 žensk in petnajst mladoletnih oseb.

Tudi v Grahovem so partizani počenjali okrutne zločine že poleti 1942. Govornik je spomnil, da so že julija 1942 v Racni gori umorili komaj 18-letno Veroniko Mišič z Bločic in 63-letnega Anzelma Barago iz Grahovega. Na Križni gori so 24. junija 1942 umorili 45-letnega Jakoba Marolta iz Žerovnice, 11. julija 1942 pa so tam umorili 58-letno Marijo Martinčič, 44-letno Ano Martinčič, 31-letno Jožefo Krajc, 28-letno Frančiško Žagar in 56-letnega Ivana Žagarja, vse iz Grahovega. »Bili so zverinsko umorjeni, preden je v Grahovem stal prvi vaški stražar, prvi oborožen nasprotnik revolucionarnega nasilja,« je poudaril Drobnič.

Spomenik umorjenim med partizanskim uničevanjem v Grahovem 24. novembra 1943 in drugim, ki so jih s tega območja umorili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Nad domačimi nasprotniki so se znašali z genocidnimi pomori

»Kakšen boj proti okupatorju, resnični namen partizanskih napadov na slovenske vasi je bil s strahom in grozo spraviti ljudi v gozdove in olajšati politično delo za prevzem oblasti, za komunistično revolucijo,« je spomnil Anton Drobnič. »Zato so padali tisoči domačih žrtev, tudi tu v Grahovem. Prestrašiti Slovence, da bodo pokorni boljševiški partiji!«

Spomnil je na značilno partizansko obnašanje med revolucijo, ko so bili okupatorji deležni posebne milosti, hkrati pa so se nad domačimi nasprotniki, ki so jih prej sami povzročili, znašali z genocidnimi pomori. »Vso zločinsko okupatorsko armado z vsemi fašisti in z vsemi generali, večkratnimi vojnimi zločinci, so, kot se je pohvalil kasnejši poveljnik partizanskega korpusa, 'prisrčno pospremili do meje'. Ali kot je partizanski poveljnik in kasnejši načelnik Ozne, komunistične tajne policije /Ivan Maček - Matija/, v svojih spominih poročal o ujetem fašističnem generalu: 'Cerutti je prebledel in se začel tako tresti, da se mi je zasmilil. Rekel sem, naj mu prinesejo stol. /.../ Ceruttiju in njegovima spremljevalcema smo potem postregli s pijačo, da so si nabrali moči za odhod. /.../ Po starem vojaškem običaju, da se poraženim oficirjem ne odvzame orožja, sem jim pustil pištole'. Tako s poveljnikom zločinske okupatorske divizije, v istem času s slovenskim župnikom Antonom Hrenom pa: 'Nimamo kaj pomišljati! Pospraviti!'

Za umore vzgojeni voditelji partizanov, narodni heroji – nekateri od teh so dva meseca kasneje sodelovali tudi pri nedavno javno priznanem zločinu na Lajšah – so torej napad na Grahovo izvedli na preizkušen boljševiški način. Žrtev tega zločinskega napada se danes spominjamo. Med njimi je skoraj polovica mojih bloških rojakov in vsaj pet sošolcev in znancev. Vendar pa to niso edine žrtve, to ni bil edini komunistični zločin v grahovski fari. Na desnih dveh ploščah je zapisanih še 40 drugih grahovskih mučencev, žrtev komunističnega nasilja.«

Spomenik umorjenim med partizanskim uničevanjem v Grahovem 24. novembra 1943 in drugim, ki so jih s tega območja umorili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Nikjer postavitvi spominskih plošč niso tako sovražno nasprotovali

Anton Drobnič je spomnil, da je bilo nešteto komunističnih umorov po vsej Sloveniji. »To, kar so storili novembra 1943 v Grahovem, pa je nekaj posebej strašljivega, kajti nikjer, v nobeni slovenski vasi niso tako veliko število ljudi tako grozljivo umorili prav sredi vasi in sredi belega dne. In prav nikjer postavitvi spominskih plošč na zamolčane žrtve partizanov njihovi zagovorniki in idejni nasledniki niso tako sovražno nasprotovali, kot zadnje mesece nasprotujejo spominskim ploščam v Grahovem.

Nerazumno in nečloveško, sedemdesetletno in sedanje sovraštvo kaže, kako neizmeren je bil tedanji zločin komunističnih voditeljev, ki ga skušajo nekateri še naprej skrivati in zanikati. Upamo, da so storilci spoznali svojo krivdo. Ne bomo jih preklinjali, za njihov večni pokoj tudi mi molimo. Nočemo in ne moremo pa na tem svetem kraju nobenega imenovati, kajti njihova imena so in bodo ostala za vedno povezana z neizmernim zločinom in sramoto.«

Ob spomeniku ubitim na območju župnije Grahovo stoji tudi bronasta skulptura ognjenih zubljev, s katerimi so partizani uničevali ljudi. FOTO: Ivo Žajdela

Bodimo njihove priče in njih spomin!

Anton Drobnič je dejal, da je ta dan za Grahovo in za nas »dan milosti, dan, ko se moramo ponižno zbližati z mislijo slovenskega pesnika in slavnega generala Rudolfa Maistra - Vojanova, ko je pel: Tu so naši pokopani, mi smo njih nagrobni križ. Četudi bi razgreto sovraštvo razbilo te spominske plošče ali porušilo ta zid objokovanja, bosta spomin na naše mučence in slava slovenskih junakov, branilcev slovenskih domov in vere očetov, naše narodne in duhovne svobode v najhujših časih slovenske zgodovine živela v naših srcih, v zavesti slovenskih ljudi.

Spoštovane Slovenke in Slovenci, naši so, mi smo njih nagrobni križ, bodimo njihove priče in njih spomin!«

Govor Anton Drobnič, Grahovo, 6. 4. 2014Konec

Freska Lojzeta Čemažarja v župnijski cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja v Grahovem. Levo ob strani plameni in mučenec. FOTO: Ivo Žajdela

1/31