Zdrav človek svoj dan začne z mislijo na to, kdaj bo uspel opraviti vse obveznosti. Pri bolnem človeku je drugače: vprašanje ni »kdaj«, temveč »kako« oz. »ali sploh«. Kako si v tem primeru lahko pomagamo z rednim športnim udejstvovanjem, pojasnjuje Gregor Komac, ki člane društva Trepetlika – to povezuje bolnike s Parkinsonovo in drugimi podobnimi boleznimi – uči in trenira namizni tenis.

FOTO: Domen Permozer

Kako je nekdanji vrhunski športnik prišel v stik s Parkinsonovimi bolniki?

Pred petimi leti je naš član Vinko Kurent, vodja štajersko-prekmurske enote društva Trepetlika, ki je nekoč igral namizni tenis, zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Začel je raziskovati, kaj bi lahko storil, da bi bolezen upočasnil in omilil, in prišel do spoznanja, da je najprimernejša dejavnost namizni tenis. Tako sva se spoznala in se kot pionirja v Sloveniji začela ukvarjati s Parkinsonovimi bolniki. Določil me je za trenerja in v mariborskem namiznoteniškem klubu sva ustanovila »zunanjo enoto« igralcev s Parkinsonovo boleznijo: na začetku sva delala s šestimi igralci, po petih letih imamo dvainpetdeset aktivnih članov.

Pomanjkanje dopamina v možganih pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo upočasnjuje govor in gibanje, peša jim ravnotežje. Namizni tenis jim s svojo hitrostjo in eksplozivnostjo vse to na nek način vrača.

Prava družina smo, občutki pri delu s Parkinsonovimi bolniki so povsem drugačni od običajnega trenerskega dela. Tudi njihova motivacija je drugačna. Redno se udeležujejo treningov, tudi če so brez moči, če zdravila tisti dan nimajo učinka … drugi jih spodbujajo, pazijo nanje, jim pomagajo. Mene na vsakem treningu resnično napolnijo z energijo.

FOTO: Domen Permozer

Šport in Parkinsonova bolezen: zakaj prav namizni tenis?

Namizni tenis je interaktivna igra, deluje na vse kognitivne funkcije, ki jih Parkinsonova bolezen zavira. Pomanjkanje dopamina v možganih pri bolnikih upočasnjuje govor in gibanje, peša jim ravnotežje. Namizni tenis jim s svojo hitrostjo in eksplozivnostjo vse to na nek način vrača. To je tako hitra igra, da jim nekoliko dvigne raven dopamina, čeprav ne v tolikšni meri, da bi bolezen ustavila. Izboljšanje stanja pa je očitno. V ta namen pri svojih igralcih vsakih šest mesecev opravim testiranje in pri večini je stanje bodisi enako ali pa celo nekoliko boljše.

FOTO: Domen Permozer

Kako hitro ste opazili prve rezultate svojega dela?

Zelo hitro. Že po prvih nekaj treningih igralci sami občutijo izboljšanje stanja in opazijo razliko, če kakšen trening opustijo. Na nek način gre za »instant« učinek: ko se bolnik s Parkinsonovo boleznijo začne ukvarjati z namiznim tenisom, se počuti dosti bolje.

Parkinsonova bolezen ne izbira starosti, vsaj ne več: nekoč je veljalo, da zbolijo ljudje po 60. letu, danes je ta starost že občutno nižja.

V knjigi je objavljenih več pričevanj igralcev iz različnih držav, ki opisujejo svojo zgodbo, razvoj bolezni in stanje po tem, ko so se začeli ukvarjati z namiznim tenisom: vsi pišejo, da se jim stanje po treningu popravlja.

Pri svojih igralcih opažam, da jim trening zelo pomaga tudi na duševnem področju. Telesno morda ni vedno tako učinkovit, kot bi si sami želeli, pomaga pa jim druženje, ki jim »zbistri« glavo. Dvorano vedno zapustijo zadovoljni.

FOTO: Domen Permozer

Kakšen je odziv na ponudbo tovrstne terapije pri Parkinsonovih bolnikih?

V Mariboru je okoli 700 Parkinsonovih bolnikov: 52 članov v našem društvu je torej precejšen delež. Zelo dobra terapija je tudi ples, vendar je vseeno manj učinkovit kot namizni tenis. Je gibanje, pomembno je ravnotežje, vendar pri plesu ni tako sunkovitih gibov. Prav ta sunkovitost pa »pretrese« možgane, kar Parkinsonovim bolnikom zelo pomaga. Ob vseh poskokih med treningom dobijo občutek, da so se možgani »znova zagnali«.

FOTO: Domen Permozer

Naj navedem primer: naš 72-letni član, tudi svetovni prvak na namiznoteniškem prvenstvu za Parkinsonove bolnike, je na jutro finalnega dne tekmovanja prišel v dvorano in je komaj hodil. Moral sem ga podpreti in ga odpeljati iz dvorane. Tako sva 40 minut hodila naokoli in se razgibavala, počutil se je, kot bi imel svinčene noge. Ko sva se vrnila v dvorano in začela igrati, so vse težave popustile in dve uri pozneje je bil gibčen kot jaz. To je pogosta težava pri Parkinsonovih bolnikih: zjutraj težko vstanejo, mnogi slabo spijo, jemljejo različna zdravila, saj niti zdravniki ne morejo natančno vedeti, kaj je najprimernejše za vsakega posameznika. Včasih so zjutraj polni energije, drugič se komaj premikajo. Preprosto jih moram prisiliti, da se začnejo gibati. Pomembno je tudi, da znajo pravilno pasti, če izgubijo ravnotežje, in tudi to je del naših treningov.

Nastal je priročnik za kogar koli, v knjigi se lahko najde vsakdo ...

Parkinsonova bolezen ne izbira starosti, vsaj ne več: nekoč je veljalo, da zbolijo ljudje po 60. letu, danes je ta starost že občutno nižja. Moja najmlajša igralka šteje 45 let, poznam pa hrvaškega tekmovalca, nekdaj vrhunskega športnika, mladinskega evropskega prvaka v plavanju, ki je zbolel pri 29 letih. »Parkinson« ni več bolezen starostnikov.

FOTO: Domen Permozer

Zakaj ste se odločili za pisanje knjige? Komu vse je namenjena?

Obolelim za Parkinsonovo boleznijo sem želel nekako pomagati. Resnično mi je bilo hudo zanje, ko sem videl, kako bi radi nekaj imeli od življenja, pa to ni bilo mogoče. Napisanega ni bilo nič takega, kar bi jim lahko pomagalo. Na voljo imajo ogromno vaj, to sem ugotovil, ko sem začel malce raziskovati, vendar so vse v sedečem ali ležečem položaju. To se mi ni zdelo primerno, saj tudi doma večinoma sedijo ali ležijo. Sam pri sebi sem rekel, da moram zanje nekaj storiti: jih postaviti na noge, spodbuditi, da bodo dejavno poskrbeli zase in da bodo imeli občutek, da so naredili nekaj koristnega za svoje počutje.

FOTO: Domen Permozer

O tem sem začel premišljevati pred približno tremi leti. Vinko me je spodbudil, naj malce »raziščem teren«, ali kaj podobnega že obstaja, da pozneje ne bi imel težav. Začel sem raziskovati in nisem našel ničesar primernega. Tudi sama bolezen je razmeroma neznana, nihče se ji doslej ni posvečal na ta način. Šele zadnja leta ji namenjajo več pozornosti in prav mi smo tisti, ki smo to spodbudili, z našim športnim udejstvovanjem. Pravzaprav smo neke vrste »pionirji« na tem področju.

Želel bi si, da bi knjigo imel vsak bolnik s Parkinsonovo boleznijo in starejše osebe, ki želijo ohranjati zdrav življenjski slog.

Prvotna zamisel o knjigi je bila bolj preprosta: svojim »pinkponkašem« sem želel predstaviti osnove igranja namiznega tenisa, kako držati lopar, kakšno opremo potrebujejo. Nastal pa je priročnik za kogar koli, v knjigi se lahko najde vsakdo: zdravi in bolni, starejši, upokojenci, invalidi. Tudi mlajši, pa športniki, saj je veliko napisanega o prehrani, o dihanju, o spanju … o stvareh, ki jih imamo za samoumevne, pa to niso.

FOTO: Domen Permozer

Kako je knjiga sprejeta med ciljnimi bralci oz. uporabniki?

Navdušeni so. Sprva sem še sam komaj verjel, da je ta projekt uspel. Vedel sem, da je stvar dobra, pa sem kljub temu dvomil. Prvi izvod ob izidu je prejel moj prijatelj Ivan Soče, ki mi je zelo pomagal pri nastajanju knjige, in mi je poslal fotografijo svoje knjižne police, na katero je postavil tudi mojo knjigo. To je bil neverjeten občutek.

Knjiga vsebuje veliko vaj in nasvetov, ki lahko pomagajo komur koli.

Knjigo sem ponudil v branje svojima profesorjema na Fakulteti za šport in ko sem prejel njun odgovor, sem se dokončno zavedel, da sem naredil nekaj dobrega. Tudi moji »Pink Ponk Parkinson« igralci imajo vsak svoj izvod. Želel bi si, da bi jo imel vsak bolnik s Parkinsonovo boleznijo in starejše osebe, ki želijo ohranjati zdrav življenjski slog.

FOTO: Domen Permozer

Je knjiga uporabna tudi za ljudi, ki nikoli niso igrali namiznega tenisa?

Seveda, vsebuje veliko vaj in nasvetov, ki lahko pomagajo komur koli.

Knjigo je mogoče naročiti prek spletne strani https://pingpongparkinson.si/.

FOTO: Domen Permozer

Pogovor je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina (11/2025).