Za Božjo voljo, ali ni takšna prošnja v času golobnjaške »svobode«, ki si je zadala kot prednostni in pravzaprav edini cilj, da se ne pogovarja z drugače mislečimi, temveč jih skuša na silo ukalupiti po svoji nerazumni meri, nora naivnost?!

No, odtlej so šle stvari s slabega na slabše. Žal smo že (pre)dolgo prisiljeni gledati –opravičujem se za izraz – politično pornografijo najslabše vrste, v kateri se kot po tekočem traku vrste koruptivni, diletantski, perverzni, bizarni … »položaji« nosilcev vladajoče izvršne in zakonodajne oblasti (sodno vsem pomislekom na njen račun vendarle lahko malce izvzamemo). Dovolj je spremljati sage okoli preplačane »nove« sodne stavbe na Litijski cesti v Ljubljani, fantomskih tisočih računalnikov, elektropodjetniških poslih predsednika vlade … Moliti za táko državno vodstvo, ki v besedi »dialog« ni prišla še niti do črke »d«, ampak nas – zaverovana v svoj ozkogledi ideološki prav in v svoj široko razprti pridobitniški žep – vse vleče v brezdanje dno?!

V spomin prihajajo besede papeža Frančiška, ki je nekoč dejal: »Tistih, ki so na oblasti, ne smemo pustiti samih, spremljati jih moramo s svojimi molitvami.«

A že kratek razmislek na ta obupavajoči krik ponudi odgovor s pritrdilnim »da«. V spomin prihajajo besede papeža Frančiška, ki je nekoč dejal: »Tistih, ki so na oblasti, ne smemo pustiti samih, spremljati jih moramo s svojimi molitvami.« Papež je še posebej pozval, naj molimo za tiste vladne politike, s katerih dejanji se ne strinjamo. Še več: Frančišek je tistim katoličanom, ki ne molijo za politike, celo priporočil: »Če pri izpraševanju vesti ugotovite, da nikoli niste molili za tiste, ki so na oblasti, potem to odnesite s seboj v spovednico – kajti greh je ne moliti za tiste, ki so na oblasti.« Vsaj za zadnje leto dni moram javno priznati ta greh opustitve …

Da, začel bom moliti za slovensko vladajočo politiko: da bo morda – upanje proti upanju – prišla vsaj toliko do razuma, da bo uvidela svojo obupno zamejenost in dovolj nadzorovano sprožila postopke za sestop z oblasti.

Da, začel bom moliti za slovensko vladajočo politiko: da bo morda – upanje proti upanju – prišla vsaj toliko do razuma, da bo uvidela svojo obupno zamejenost in dovolj nadzorovano sprožila postopke za sestop z oblasti, s čimer bi lahko slovenski družbi prihranila nadaljnje pogrezanje. Zlasti pa bom začel moliti za rehabilitacijo politike, da bo po epizodi s sedanjo oblastniško garnituro, ki grozi, da bo politični prostor dokončno priskutila dostojnim in sposobnim ljudem, vendarle prišel čas za to, da politiko vsi skupaj kot družba z boljšimi ljudmi spravimo na boljši glas. Morda se kdo sprašuje: ali je to res naloga vernih in njihove Cerkve?

»Če hočemo ohraniti človeštvo in človeka, potem mora politika opravljati svoj posel. In tega danes ne more več, če nima široke podpore ljudi. Vendar ne podpore v tem smislu, da ljudje ploskajo kot navijači na nogometni tekmi, ampak da vsi igrajo to tekmo – ker to je njihova tekma, ki se imenuje življenje. In v tem smislu je jasno: kdo drug kot Cerkev bo podprl politiko!« je pred skoraj dvema desetletjema v pogovoru za Družino ob izidu cerkvenega dokumentna s pomenljivim naslovom Rehabilitirati politiko dejal dr. Drago K. Ocvirk, pisec spremne besede k temu dokumentu.

Nisem si mogel kaj, da ga ob tem ne bi vprašal, ali kdaj tudi osebno moli za takšno človeku prijazno politiko in dobre politike. Po krajšem razmisleku je odvrnil: »Ne formuliram tako. Molim za to, da bi se hoteli pogovarjati; da ne bi bili zaprti vsak v svojo četico in v svoj prav in se potem šli vojno gluhih – eni s pozicije preziranih, pohojenih in zavrženih, drugi s pozicije razkazovanja mišic, moči, prezira, tudi cinizma; da bi te barbarske oblike medčloveških odnosov, ki jih je vzpostavil komunistični totalitarizem, izginile iz naše družbe. Za to velikokrat molim. V takih okoliščinah namreč lahko vzniknejo ljudje, ki so človeško in državljansko izoblikovani, kultivirani in bodo z vstopom v politično sfero lahko delovali skladno s standardi vsaj minimalne demokratične kulture.«

Nasvet, ki mu velja še kako prisluhniti s sedanjih slovenskih razmerah.

Prispevek je bil najprej objavljen v 4. številki Družine