Foto: Joži Bukovšek

Vsi imamo grehe, ki se jim pri spovedi raje izogibamo. Omenjamo jih le ohlapno, v upanju, da se spovednik zanje ne bo preveč zanimal. So pa tudi grehi, ki jih nočemo priznati niti sebi. Krivdo valimo na druge ljudi ali na okoliščine. A dokler jih ne prepoznamo in jih ne poskušamo opredeliti vsaj z imenom, ostanemo njihovi sužnji.

»Tiste reči«

Ljudje imamo največje težave s priznavanjem grehov, storjenih v spolnosti. Pred njimi se počutimo nekako nebogljene. Morda želimo nekaj spremeniti, vendar v sebi za to ne najdemo moči.

Angleški pisatelj C. S. Lewis v svoji knjigi The Great Divorce (Velika ločitev) pripoveduje o človeku, ki pride k poslednji sodbi z govorečim kuščarjem na rami, poosebljenjem nečistih in pohotnih misli. Čeprav ga kuščar zelo muči s svojim prišepetavanjem, človek nima moči, da bi ga ubil. Pogosto se dogaja, da človek iskreno želi priznati greh, vendar se boji, da bo moral – če bo rekel bobu bob – vstopiti v boj, ki bi bil zanj prehud. Zato se skuša na različne načine tega greha spovedati, ne da bi ga imenoval.

Pred časom mi je mlado dekle v neki italijanski cerkvici pri spovedi povedalo, da se je zlagalo staršem. Ko sem jo vprašal, zakaj, je priznala, da je pred njimi prikrivala razmerje s poročenim moškim. Ni imela dovolj moči, da bi razmerje prekinila, zato se je tej temi izogibala celo pri spovedi.

Spovednik mora zelo paziti, da ne bi spovedancu nalagal bremen, kot je »to moraš spremeniti«. Včasih duhovniki ljudem naročijo, naj se poboljšajo, ne razložijo pa jim, zakaj in kako.

Obstaja še en razlog, zakaj v spovednici raje zamolčimo »tiste reči«. Mnogi imajo zunajzakonske spolne odnose brez očitkov vesti. Menim, da je to tudi posledica družbene sprejemljivosti takšnega obnašanja, nekakšne »skupinske moralnosti«.

Za mnogo hujše družbene grehe danes veljajo prestopki zoper pravne predpise in tujo lastnino. Ti so pri spovedi največkrat omenjeni. Nepoštenost, goljufija, spletno piratstvo in kraje vseh vrst iz spovednic izrivajo spolne grehe. To ni nujno slabo, saj smo se v zadnjih dveh stoletjih pretirano osredotočali na spolno moralnost, kar je bilo posledica katoliškega razsvetljenstva. Področje spolnosti je tako občutljivo, da lahko premalo izobražen ali neobziren spovednik na njem naredi veliko škodo.

Na koncu omenjene Lewisove zgodbe se kuščar spremeni v krilatega konja Pegaza, ki ga jezdi osvobojeni človek. To je tudi odgovor na grehe v spolnosti: človek, ki se izroči božjemu usmiljenju, dobi krila in je osvobojen. Naloga spovednika je, da ustvari duhovno ozračje, ki to omogoča.

Tomasz Kwiecień OP, poslovenil Andrej Turk

Celoten članek si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Mistika.