Neki brat v naselbini Sketis je storil greh. Sklicali so zbor in poslali po očeta Mojzesa. Ta pa ni hotel priti. Zato je duhovnik poslal ponj z naročilom: »Pridi, kajti ljudstvo te pričakuje!« Torej je vstal in šel. Vzel pa je preluknjano košaro, jo napolnil s peskom in si jo oprtal. Bratje so mu šli naproti in mu rekli: »Kaj je to, oče?« Starec je rekel: »Moji grehi iztekajo za mojim hrbtom in jih ne vidim; danes pa sem prišel sodit tuje grehe.« Ko so to slišali, niso bratu nič več očitali, ampak so mu vse odpustili. (Mojzes, 2)

Grehi drugih so nam očitno bolj pred očmi kot naši lastni. Hitro jih opazimo, zelo nas jezijo in ponavadi vodijo v obsojanje ... Zato je na mestu starodavna prošnja sv. Efrema Sirskega: »Gospod, stori, da spoznam svoje grehe in ne sodim svojega bližnjega!«
p. Janez Poljanšek