Veliko vprašanj je sprožil korak Anžeta Logarja, ki so ga itak pričakovali in napovedovali vsi, bil je le vprašanje časa. Poznavalci notranjepolitične scene so si bili enotni, da nekdanji predsedniški kandidat in zunanji minister glede lastne prihodnosti in prihodnosti Platforme sodelovanja cinca (in s tem počasi zapravlja kapital, prigaran v predlanski predsedniški kampanji) zato, ker bi bilo uradno postavljanje nove stranke prezgodaj pred volitvami (redne bodo šele čez leto in pol) lahko, iz preteklih izkušenj sodeč, zanj škodljivo. Izbrani trenutek za razhod z SDS je zato pomenljiv.

Otrok SDS

Pojdimo najprej korak nazaj. Anže Logar je bil otrok SDS, v stranki je zamenjal precej funkcij od vodje podmladka do zunanjega ministra iz njene kvote, od dolgoletnega poslanca do predsednika Sveta, od šefa ljubljanskega mestnega odbora do strankinega kandidata za župana »najlepšega mesta na svetu«. Bil je, to mu priznava velik del javnosti, izvrsten predsednik parlamentarne preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu, veliko simpatij je požel z neomajnim in odločnim zaslišanjem ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Politična širina

»Ena vrata so se torej zaprla. Čas je, da se odprejo druga. A skozi ta ne grem sam,« je Logar poudaril ob slovesu od SDS: »Da ne bo pomote – to, kar bomo skupaj ustvarili, ne bo politična sredina brez identitete. To bo politična širina. S paleto vonjav in okusov. A takih, ki se med seboj ne nevtralizirajo. To je pot, ki jo izberejo Demokrati.« K sodelovanju je povabil vse »naveličane zamujenih priložnosti kot posledice političnega boja vseh proti vsem« in vse, ki so že v predsedniški kampanji glasovali za – v 2. krogu je prepričal celo več volivcev kot Svoboda na parlamentarnih volitvah pol leta prej.

Nenaključen trenutek?

Morda pa trenutek Logarjevega slovesa od »matere« SDS ni bil naključen. Kot morda, denimo, tudi ni naključna skorajšnja vrnitev Karla Erjavca v politiko z napovedano novonastalo stranko izkušenih fantov. Morda pa je prvič v mandatu Golobove vlade zadišalo po predčasnih volitvah. Ne glede pa, ali bodo prihodnje volitve redne ali predčasne, je skoraj gotovo, da Janša koalicije in vlade ne bo mogel sestaviti brez (vsaj katere od) novih (strankarskih) pobud, ki vznikajo na sredini ali desno od nje, za njimi pa poleg Logarja stojijo še dr. Peter Gregorčič, Pavel Rupar, Marko Lotrič.

Platforma sodelovanja

Bo šel Logar v strankarsko zgodbo sam? Ni nujno, sploh glede na to, da ima njegova platforma sodelovanje že v imenu. Bi si utegnil podati roko z Gregorčičem, ki po evropskih volitvah prav tako ne najde skupnega jezika z SLS, njegova stična točka z Logarjem pa je profesor za evropsko pravo dr. Matej Avbelj, ki mu je pomagal spisati pritožbo na ESČP zoper sklep Ustavnega sodišča ob odpravi začasnega zadržanja novele Zakona o RTV, istočasno pa je ustanovni član Platforme sodelovanja? Ali pa bi Logar morda lahko združil moči z morebitno Lotričevo podjetniško stranko?

Ne po Virantovi poti

To ve edinole Anže Logar. Ravno tako kot le on ve, ali bo – kar ga poziva prvak SDS Janez Janša – vrnil poslanski mandat. Prav tako tudi še ni jasno, ali bosta šla po njegovih korakih tudi njegova poslanska in (do včeraj) strankarska kolega Eva Irgl in mag. Dejan Kaloh. Kakor koli, po 30 letih dolgčasa na desni sredini, kar se vznikanja novih strankarskih zgodb tiče, se je vendarle začelo premikati. Vsekakor pa za pomladni pol ne bi bilo dobro, če bi se ponovila zgodba (in politična usoda) prejšnjega čudežnega dečka SDS, ki je odšel po svoje, dr. Gregorja Viranta.