Stereotipizacija veselic, predvsem pa narodnozabavne glasbe, ki je z njimi tesno povezana, je razdelila javnost na dva pola: na udeležence, ljubitelje veselic na eni strani, in neudeležence, kritike teh plesnih dogodkov na drugi strani. Oboji ne morejo mimo priznanja, da so veselice del tradicije in hkrati sodobnega družabnega življenja v Sloveniji v poletnih mesecih tudi v 21. stoletju.

Veselica – od prireditve do plesne zabave

Veselica je bila v 19. stoletju splošen izraz za zabavno prireditev in ne nujno plesno zabavo, vsaj tako pričajo arhivski in zgodovinski viri. V preteklosti so veselice razumeli precej širše, saj so vsaj do druge svetovne vojne s tem izrazom označevali množične javne prireditve na prostem, pa tudi prireditve, ki se jih je udeleževal le določen sloj, ali zasebne zabave manjših družb, vezane na prijateljske ali sorodstvene vezi. Z njim so lahko označevali tudi množične prireditve z različnim kulturnim programom, ki so bile lahko povsem brez plesa, ali razna srečanja s samo koncertno glasbo. Včasih pa je izraz veselica pomenil preprosto le zabavo.

Veselica je bila v 19. stoletju splošen izraz za zabavno prireditev in ne nujno plesno zabavo.

Proti koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja, sočasno z ustanavljanjem gasilskih društev, je izraz začel dobivati ožji pomen. V obdobju med obema vojnama, ko je imelo gasilsko društvo že skoraj vsaka večja vas, se je pomen veselice zožil in izraz je postal pojem za gasilsko veselico.

Sodobna uporaba izraza je nekoliko ožja in morda jasneje opredeljena. Glede na Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014) je današnji pomen zožen na zabavno prireditev s plesom, pri kateri se toči pijača, v ekspresionistični rabi pa označuje tudi zabavo ali pogostitev. Slovenski etnološki leksikon (2004) definiciji veselic dodaja še atribute, kot so glasba, jedača, družabne igre in srečelov.

Gasilska veselica z bogatim srečelovom

V zavesti mnogih je »gasilska veselica« pojem za veselico nasploh, saj so prostovoljna gasilska društva najpogostejši prireditelji tovrstnih zabav. Po podatkih Gasilske zveze Slovenije je v državi približno 1300 prostovoljnih gasilskih društev, ki so glede na podatke Združenja skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije SAZAS v zadnjih letih organizirali okrog 700 veselic letno.

V Sloveniji je približno 1300 prostovoljnih gasilskih društev, ki so v zadnjih letih organizirali okrog 700 veselic letno.

SAZAS statistično izpostavlja gasilske veselice, saj so po zakonu upravičene do nižje stopnje plačila avtorskega honorarja kot drugi organizatorji zabavnih prireditev. Poimenovanje prireditev z živo glasbo je prepuščeno organizatorjem, ki jih medijsko oglašujejo kot gasilske, vaške, vrtne veselice, veselice pod šotorom ali na prostem, čeprav so uradno registrirane kot zabavne prireditve. 

A zdi se, da je v slovenski zavesti veselica še vedno povezana z omogočanjem plesne zabave, druženjem ob hrani in pijači, nenazadnje pa tudi z dobrodelnostjo obiskovalcev do organizatorjev. Organizatorji veselic danes niso le prostovoljna gasilska društva, temveč tudi lovska, čebelarska, konjeniška, turistična, športna in druga prostovoljna društva, ki puščajo pečat v lokalnem okolju, z organizacijo veselic pa pridobivajo pomembna finančna sredstva za svoje delovanje.

Včasih so veselice obiskovali predvsem starejši in prebivalci kraja, kjer je potekala veselica. V eni redkih študij o vrtnih veselicah (1982) Marko Meglič in Ivan Šprajc navajata, da je bilo za vaške veselice značilno, da so se skoraj vsi obiskovalci med seboj poznali. Prihajali so iz bližnjih, sosednjih krajev, oddaljenih približno štirideset minut do ene ure hoda. Večina ljudi pride danes na veselico z avtomobilom, zato nekateri organizatorji v (sub)urbanem okolju že spodbujajo uporabo javnega potniškega prometa. Povečana mobilnost in dostopnost avtomobila sta zaznamovali tudi strukturo obiskovalcev, ki se med seboj ne poznajo več v taki meri kot nekoč. Predvsem kadar nastopajo bolj prepoznavni narodnozabavni ansambli ali glasbene skupine, se krog, iz katerega prihajajo obiskovalci, močno poveča. Danes mladim ni več pomembno, kako daleč se peljejo na veselico, temveč predvsem, kdo igra na njej in koga bodo tam imeli priložnost srečati.

Tudi urbanizirana predmestja imajo znane gasilske veselice, Škofljica pri Ljubljani, maj 2025. FOTO: Rebeka Kunej. 

Vidimo, da zdajšnje občinstvo veselic ni več tako lokalno pogojeno, a glavnino še vedno pogosto tvorijo domačini in okoličani, saj se mnogi udeležijo veselice tudi kot izraz podpore društvom, z nakupom pijače, hrane in srečk za srečelov pa prispevajo sredstva v njihov proračun. Mnoge družabne in druge igre, ki so bile nekoč del dogajanja na veselici, kot so na primer tombola, različne vrste streljanja (npr. kozarcev, postavljenih v piramido, s posebno žogico), metanje lesenih krogcev na steklenice, zabijanje žebljev, licitacija oziroma dražba različnih stvari, zapor in šaljiva pošta, so danes na veselici le še redko prisotne. Stalnica veselice pa ostaja srečelov z dobitki – vredne pogosto dopolnjujejo precej neuporabni, a so srečke kljub temu praviloma razprodane, saj namen nakupa ni pridobitev nove dobrine, temveč predvsem podpora društvu.

V iskanju konsenza, kako zadostiti glasbenemu okusu najširših množic, organizatorji veselic že več kot petdeset let prisegajo na narodnozabavne ansamble – uveljavljene ali zgolj lokalno znane, slednje so pogosto mlade glasbene skupine, ki v svojem repertoarju združujejo narodnozabavno glasbo z elementi kitarskih žanrov in rocka in praviloma nimajo veliko svojih lastnih skladb, zato pa poznajo repertoar najbolj priljubljenih skladb obiskovalcev veselic.

Četudi obiskovalci ne poslušajo narodnozabavne glasbe, jim ta na veselicah ni moteča in ne predstavlja ovire za obisk. Veselica ni samo glasbeni koncert, je predvsem druženje ob glasbi in plesu. Glasbene preference obiskovalcev večkrat niso uglašene z izborom glasbenih izvajalcev na veselici, obiskovalci pa tudi niso vsi privrženci plesa – predvsem plesov, kot so polka, valček, fokstrot, rokenrol in drugih parnih plesov. Če so nekoč veselice vključevale tudi solo plese, ob bolj domačem vzdušju pa tudi kakšen skupinski ples, tega danes ni več.

Sodobne veselice žanrsko niso več tako enoznačno narodnozabavne.

Opaziti je, da sodobne veselice žanrsko niso več tako enoznačno narodnozabavne, saj se začetno obdobje z narodnozabavno glasbo tekom večera prevesi v izvedbo tudi popularnih in rock skladb, s čimer poskušajo zadovoljiti glasbeni okus različnih starostnih skupin, ki obiskujejo veselice. Posebej velja izpostaviti, da so veselice eden tistih družbenih prostorov, ki so zelo medgeneracijski – med organizatorji in predvsem obiskovalci so vsi: od malčkov, mladine, aktivnega prebivalstva do najstarejših prebivalcev kraja in upokojencev. Prav ta medgeneracijska povezanost kaže na tradicijo ter zagotavlja odpornost in prilagodljivost pojava.

Veselice ostajajo plesne zabave z živo glasbo tudi v zavesti tistih, ki ne plešejo, a z udeležbo izkazujejo naklonjenost organizatorjem in njihovemu poslanstvu ter se tudi danes zavedajo sobivanja, medsebojne pomoči in družbenokoristne vloge, ki jo tovrstna društva opravljajo v lokalnem okolju.

Članek si lahko v celoti preberete v 51. številki magazina SLO.