Kraška ohcet je tudi tokrat ponudila priložnost, da se tukajšnji Slovenci zberejo v prazničnem in slovesnem vzdušju, oblečeni v svoje skrbno zašite narodne noše. Obleka, ki je svojo posebno vlogo dobila pred poldrugim stoletjem, v tržaškem narodnostno mešanem prostoru predstavlja še posebej otipljiv simbol navezanosti na slovenski jezik in kulturno dediščino. Danes njena priljubljenost nepričakovano narašča.

Po izvirnost h kmetom

Narodna noša je pojem, ki je nastal v 19. stoletju, v kontekstu romantičnih gibanj prebujanja narodov v velikih državnih tvorbah. V drugi polovici 19. stoletja so namreč intelektualci v Evropi sprožili močno gibanje narodnega prebudništva: želeli so »prebuditi« različne jezikovne skupnosti, ki so dotlej živele v večjih državah in cesarstvih. Na valu narodnoprebudnega gibanja je bil kmečki sloj postavljen za zgled, še posebej z vidika duhovne in materialne kulture. V središču zanimanja so se znašli ljudska pesem, ples, pravljice. 

Na valu narodnoprebudnega gibanja je bil kmečki sloj postavljen za zgled.

Med elementi, po katerih so se narodi razlikovali med seboj, so bila tudi praznična oblačila, ki so zato dobila naziv narodna noša. V primerjavi z mestnim prebivalstvom je namreč kmečki sloj vzbujal vtis, da je njegov način življenja arhaičen in »starožiten«, torej veliko bolj povezan z zelo starimi, tako rekoč izvirnimi elementi narodove kulture. Idealiziranje kmečkega stanu je le-temu prisodilo namišljeno čistost od tujih vplivov in torej določeno nespremenljivost v primerjavi z meščanskimi navadami. Oblačilni slog se je namreč med premožnejšimi sloji odprto zgledoval po evropskih oz. svetovnih smernicah, kar so nekateri krogi naposled ocenili kot znak spogledovanja s tujimi vzori.

Trst, največje slovensko mesto

Trst je v drugi polovici 19. stoletja predstavljal pomemben del slovenskega prostora, saj sta živahno gospodarstvo in trgovina v mesto in njegovo okolico z Goriške, Kranjske in Koroške privabljala množice delavcev in delavk, pa tudi poslovneže in izobražence. Mnogi so se naselili na obrobju mesta, kjer so med tukajšnjimi Slovenci naleteli na domače okolje. Odmevi živahnega evropskega dogajanja, vključno z narodnim prebujanjem, so tako preko mesta segali vse do tržaškega primestja in večjih okoliških vasi. S povečevanjem števila slovenskih učiteljev, uradnikov, izobražencev in umetnikov, ob katerih je rasel tudi delavski sloj, je kulturno in družbeno življenje dobilo nov zagon: ustanavljale so se najprej čitalnice in društva, pozneje še narodni domovi, kjer so člani veliko pozornosti posvečali prosveti, umetnosti in političnemu ozaveščanju.

Kraška ohcet 2025, ženin in nevesta pod slavolokom iz brinja. FOTO: Lucia Lalovich

Narodna noša na Tržaškem

V takšnem živahnem okolju je svoje mesto dobila tudi narodna noša. Ob večjih shodih z narodnostnim predznakom, kot so bili tabori, so pisci v časopisih spodbujali podeželske prebivalce, naj pridejo v oblačilih svojih prednikov. Na Tržaškem se je tako povečal pomen prazničnih oblačil okoliških kmetov. Najbolj so se uveljavila ženska oblačila, ki so bila alpskega in istrskega tipa, medtem ko se pri moških raba narodne noše ni uveljavila, z izjemo oblačil, ki so jih fantje najemali za prvi ples.

Narodna noša je bila v rabi v nekaterih zborih, posebno mesto pa je dobila po družinah. Za marsikatero žensko je to oblačilo predstavljalo poročno obleko, ki jo je spremljala vse življenje, od poroke do groba, v mnogih družinah pa je postala zaklad, ki je skrbno prehajal iz roda v rod. Narodna noša, bogato oblačilo za posebne priložnosti, je predstavljala tudi materialno dragocenost, ki si ga ni mogla privoščiti vsaka družina.

Narodna noša, bogato oblačilo za posebne priložnosti, je predstavljala tudi materialno dragocenost, ki si ga ni mogla privoščiti vsaka družina.

Z nastopom fašizma in s prepovedjo rabe slovenščine v javnosti je narodna noša dodatno pridobila na simbolni vrednosti. Še posebej v vaseh in primestju na območju občine Trst se je pritisk na Slovence povečal, zato se je prav tam narodna noša zakoreninila kot priljubljen način za izražanje lastne identitete. Slovenska društva so morala prenehati z delovanjem, narodni domovi so bili požgani ali ukinjeni, slovenščino so surovo preganjali tako na ulici kot v šoli. Izražanje narodnostne identitete se tako umaknilo v versko okolje, kjer se je raba narodnih noš ustalila pri procesijah, s čimer so Slovenke želele izkazati obstoj svoje narodne skupnosti. Iz tistih časov je ohranjenih veliko temno modrih kril z rdečim trakom, tako da so ženske oblikovale slovensko zastavo. Oblast je naposled prepovedala tudi narodno nošo.

Po 1. maju 1945 so ženske ob pomembnih priložnostih ponovno oblekle narodno nošo, kar je postalo stalnica pri številnih prireditvah z narodnostnim predznakom: procesijah, pogrebih, odprtjih spomenikov in javnih stavb. Takšna raba se je v svojem bistvu ohranila vse do danes. Oblačila s takšno funkcijo strokovnjaki definirajo kot pripadnostni kostum, saj nosilci z njim izražajo svojo pripadnost.

Članek si lahko v celoti preberete v 51. številki magazina SLO.